16. februarja je demokratični svet pretresla novica, da je v ruskem zaporu, še severneje od severnega tečajnika, umrl Aleksej Navalni. S tem je Putinov režim, vsem na očeh, likvidiral še zadnjega, odkritega, vsaj v simbolnemu smislu zares nevarnega nasprotnika, ki je preteklih dvajset let nastavljal ogledalo kremeljskemu samodržcu. Na eni strani je smrt Navalnega dokaz popolne brezobzirnosti, vseobsežne moči putinizma, na drugi strani, in hkrati, pa gre tudi za potrditev šibkosti moskovskih avtoritarcev. To zadnje dejstvo je v dveh krasnih stavkih, ki ju je v svojem nekrologu povzel portal Politico, nekoč zelo jasno artikuliral Navalni sam. Na novinarsko vprašanje, kaj bi pomenilo, če bi se režim odločil, ne samo da ga zapre, temveč da ga ubije, je preprosto odgovoril: »Če se je to zgodilo, pomeni, da smo nenavadno močni, saj so se odločili, da me bodo ubili. Zato morate izkoristiti to moč in se ne smete predati.«

Nihče ne more zanikati, da zadnjih nekaj let živimo v zelo aktivni »sezoni« razvoja umetne inteligence (UI). To ni bilo vselej tako. UI je imela izrazite sezonske vzpone in padce. Sezonam napredka in navdušenja so sledile sezone zatišja, včasih tudi razočaranja. Toda zadnje leto, zlasti odkar so v OpenAI dovršili generativno UI ter jo v obliki klepetalnega robota (ChatGPT) poslali v splošno javnost za čim širšo komercialno rabo, pa je navdušenje nad tehnološkim prebojem UI na vrhuncu. Z njim pa tudi potreba po regulaciji. V tej kolumni si zato poglejmo, zakaj, kdo in kako, če že, naj regulira UI.

Podnebne spremembe so eno izmed največjih sodobnih tveganj za človeštvo. Medtem ko so vzroke in posledice podnebnih sprememb prepričljivo dokazale, analizirale in obrazložile različne naravoslovne znanosti, je nastopil čas, da se nanje odzovejo tudi družboslovne znanosti in še posebej pravo.

V sredo, 17. 10., nas je kot strela z jasnega doletela novica, da bo Republika Italija znova uvedla nadzor na svoji meji z našo državo. Slovenski notranji minister je v duhu mednarodnopravne reciprocitete enak ukrep napovedal proti Hrvaški in Madžarski. Evropska unija, katere bistven identitetni znak je tudi okrepljen in učinkovit nadzor na zunanjih mejah, da bi navznoter lahko živeli v območju svobode, varnosti in pravice brez kontrole na notranjih mejah, se tako raztaplja pred našimi očmi. Z nadnacionalnega vidika je ta rezultat katastrofalen, še slabše pa se nam godi, če nanj pogledamo s slovenske perspektive.

Bližajo se evropske volitve. Predsednica Evropske komisije je že podala svoj zadnji nagovor o stanju v Uniji v tem mandatu. Vroče je tudi v Sloveniji. Na t. i. desnici, ki je bila vselej doslej – morda pa bo tokrat drugače? – izrazito proevropska in je posledično tudi dosegala dobre rezultate, vre. NSi ne bi s SDS, sama pa tudi ne. SLS bi z obema. Logarjeva Platforma itak ni politična stranka, društva pa na volitvah ne kandidirajo. Na t. i. levici je še vse tiho. Kar nas zanima v tej kolumni, pa niso politična predvolilna preigravanja, temveč diskurzivni okvir, v katerem se bodo odvile tokratne evropske volitve. Tega definira evropski politični pluralizem.

Od nekdaj je bivanje na tem planetu imelo smisel, če se je napajalo in bilo osmišljeno iz nečesa presežnega. Tistega, kar v nasprotju s tem, kar naj bi bilo dobro za posameznika ali največje število ljudi, postavlja temelje tega, kar je prav. Ta presežni »prav« je v zahodni civilizaciji, katere del je tudi Slovenija, v različnih zgodovinskih obdobjih: od antike, neizbrisljivih sedimentov judovstva in krščanstva ter razsvetljenstva, nosil različna poimenovanja za eno in isto stvar: narava; božji zakoni, pisano z malo; Bog, pisano z veliko; Razum, pisano z veliko – v bistvu vse hkrati. V tej nikdar docela doumljeni presežnosti, ki je univerzalna, večna in neminljiva in brez katere ni, saj ne more biti smisla, je bilo tako že vse zapisano in izrečeno.

Slovensko ustavno sodišče se je v razvpiti zadevi RTV U-I-479/22, katere vrednostna ocena ni predmet tokratne kolumne, neposredno naslonilo na sodno prakso nemškega zveznega ustavnega sodišča. To sodišče je bilo tudi v preteklosti pogosta referenčna točka slovenske ustavnosodne presoje. S tem ni nič narobe, saj gre za najvplivnejše evropsko ustavno sodišče, katerega sodna presoja pogosto vpliva tudi na sorodna sodišča drugih držav. Pri tem pa je pomembno, da pri rabi primerjalnopravnega argumenta, za kar pri izposojanju iz tujih jurisdikcij gre, ustavno sodišče ravna argumentativno prepričljivo in da ne zoba samo tistih češenj, ki mu z vidika želenega rezultata v nekem konkretnem primeru pač pridejo prav.

Vlada Republike Slovenije je 29. maja v Uradnem listu objavila Uredbo o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela v skladu z načeli odprte znanosti. Uredba je izvedbeni predpis Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZrID). Oba pravna akta pa v delu, kjer se nanašata na odprto znanost, sledita politiki Evropske unije o odprti znanosti. Na tej podlagi bo v nekaj letih v praksi prišlo do paradigmatičnih sprememb zlasti v smislu dostopnosti rezultatov znanstvenih raziskav. To je hvalevredno. Hkrati pa se, še posebej v specifičnem slovenskem kontekstu, ob tem porajajo številni pereči izzivi.

Zgodovina človeštva je polna točk, v katerih so posamezniki, skupine, narodi in cele civilizacije popolnoma zabredle. Pa vendar, od nekod so vselej potegnili tisto presežno upanje, da poskušamo narediti novo. V Sloveniji smo zdaj na točki, ko slutnja, da smo povsem zavozili, postaja vse bolj oprijemljiva in nas, kljub huronskim zavestnim in nezavestnim poskusom zanikati jo, konsistentno in brez milosti vse bolj tepe dol z piedestala brutalne realnosti. Da ne bo pomote. Še gre lahko tako naprej in bo tudi šlo, a rezultat bo iz dneva v dan, iz tedna v teden samo še slabši.

O miru in pravu redko razmišljamo skupaj. Pravo deluje, ko je mir, in zato mir jemlje za nekaj samoumevnega. Če miru ni, pa tudi pravo molči. Inter arma enim silent leges. Prav zato je pojem miru v pravu izrazito teoretično podhranjen. Za mnoge je mir preprosto: mir. Javne razprave v zvezi z vojno v Ukrajini v zadnjih tednih pa vendarle dokazujejo, da stvari niso tako preproste. Pod semantično enako zvenečim izrazom »mir« se namreč lahko skrivajo precej različna razumevanja miru s prav tako precej razhajajočimi se pravnimi posledicami.

Ustavno sodišče je na svoji seji 16. 2. 2023 odločilo, da se izvrševanje novele ZRTVS-1B do njegove končne odločitve zadrži. Postopka ustanovitve novih teles upravljanja, vodenja in nadzora posledično ni mogoče pripeljati do konca. Ohranja se torej zatečeno stanje opravljanja tekočih poslov s strani subjektov, ki jih je novela ex lege obglavila.

Naša ljudska demokratična republika Slovenija je res prvovrsten dokaz utemeljenosti znamenitega reka, da bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Ponovno potrditev tega prinaša novi zakon o RTV Slovenija, ki je doživel tudi vseljudsko podporo na referendumu. Kdo ve, ali se tisti, ki so glasovali v prid tega zakona, sploh zavedajo, kaj so izglasovali. Upam, da ne. Kajti novi zakon v sistem upravljanja naše nacionalke ne uvaja nič več in nič manj kot delegatski sistem. Tisti sistem torej, ki smo ga z novo ustavo leta 1991 poslali v ropotarnico zgodovine. Ker se zgodovina očitno ni končala, se je ta ropotarnica vrnila nazaj. Ali pa se je v ropotarnico spremenila kar Slovenija?!

Tale naslov, priznam, je star že več kot dve desetletji. Leta 2001 smo, tedaj še kot nadobudni študenti prava, organizirali strokovni seminar, na katerem smo razpravljali, kdaj in s kakšnimi argumenti naj se spreminja ustava. Povod za študentsko strokovno srečanje je bila odločitev zakonodajalca, potem ko je bilo na mostograditeljski način v parlamentu zbrano zadostno število glasov, da s spremembo ustave preprosto povozi odločitev Ustavnega sodišča in namesto večinskega volilnega sistema, ki je bil izbran na referendumu, v ustavo zapiše proporcionalni volilni sistem.

Sodišče Evropske unije je nedavno v zadevah C-156/21 in C-157/21 temeljne vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji razglasilo za del ustavne identitete EU. V skladu s tem členom Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških. Prav pluralizem, ki je conditio sine qua non EU, pa je v zadnjih letih najbolj na udaru, tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni, zares na nivoju evropskega kontinenta kot celote.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je 14. septembra spet nagovorila Evropski parlament. Govor o stanju v Uniji je postal že tradicionalen. Z zgledovanjem po izkušnjah ameriške federacije želi evropska izvršna oblast na bolj odmeven način, ki naj bi Unijo približal njenim državljanom, predstaviti svoje politične načrte in normodajne ambicije v nadaljevanju svojega mandata. Kljub najboljšemu namenu, da bi prispeval k zmanjšanju evropskega demokratičnega primanjkljaja, pa tak govor le stežka doseže svoj cilj, predvsem zaradi ignorance nacionalnega medijskega prostora. Stanje v EU tako še naprej zaznamujejo predvsem sanje o tem, kako bo Evropa učinkovitejša, bolj demokratična in nasploh v vseh pogledih boljša.

Po počitnicah je za vse težko. Treba se je zagnati na novo. Možgane spet priklopiti na »on« in se zakopati v delo. Tako je bilo tudi že pred trideset in več leti. Ko smo ponovno pridrli nazaj v šolske klopi, so od poletja zdelani tovariši in tovarišice tako za prebijanje ledu vsako leto znova nadobudnim učencem naložili popočitniški spis o počitnicah. Vsi ti spisi so se, brez izjeme, končali z enakim stavkom. Počitnice so hitro minile.

Ustavno sodišče je 16. junija 2022 sprejelo dve odločbi (U-I-486/20, Up-572/18 in U-I-91/21, Up-675/19), s katerima je presodilo, da dosedanja ureditev zakonske zveze in skupne posvojitve pomenita nedopustno diskriminacijo istospolnih parov. Izreku obeh odločb ni mogoče očitati ničesar. Sta v skladu s trendom družbenega in ustavnopravnega razvoja zadnjih dvajsetih let v liberalnih demokracijah zahodnega sveta, katerega del je tudi Slovenija.

Slovenija je dobila novo vlado. Zaradi političnih manevrov dela opozicije sicer še ni polno operativna na način, kot si ga je sama izbrala, vendar se bo to že v kratkem spremenilo. Tako bo na čelu izvršilne veje oblasti nova politika, novi ljudje, tradicionalni novi obrazi, s katerimi naj bi po naravi stvari prišle tudi nove ideje. Prav zato bi v deželi moralo vladati prešerno vzdušje. Po demokratičnih volitvah, ki vedno znova in znova pomenijo nov zagon politične skupnosti, bi nova vlada morala prav tako pomeniti in biti obet za nove priložnosti vse bolj poglobljenega razvoja slovenske republike. Zakaj pri nas ta občutek in praksa manjkata?

V sredo, 16. februarja 2022, je Sodišče EU (SEU) izdalo dolgo pričakovano sodbo v zadevi C-156-57/21. Sodba v sebi nosi potencial začetka konca politikantskega kulturkampfa v EU v zvezi s spoštovanjem vladavine prava. Je morda torej vendarle nastopil čas, da bi o vladavini prava v EU, kot smo vztrajali že ob samem sprejetju uredbe, razpravljali predvsem pravno?

Na pravkar minulem blejskem strateškem forumu se je poglobljeno, prepričljivo in precej vključujoče razpravljalo o prihodnosti Evropske unije. Izbor osrednje tematike, seveda, ni bil naključen. Za tiste, ki tega morda niste niti opazili, ali pa ste že pozabili, velja poudariti, da smo vendarle sredi potekajoče konference o prihodnosti Evrope, v kateri naj bi državljanke in državljani  izrekli svoje skrbi in svoja pričakovanja do EU v prihodnje. Kot se je izkazalo na Bledu, je v osrčju razprav o evropski prihodnosti eno izmed najbolj izpostavljenih vprašanj tisto, ki se dotika naših skupnih vrednot.

Napetosti v Evropski uniji se stopnjujejo. Na Madžarskem so, očitno kot politično provokacijo za homogenizacijo domačega volilnega telesa, sprejeli zakon, ki neposredno diskriminira na podlagi spolne usmerjenosti. Politični odziv evropskih partnerjev je bil izredno buren. Razglašena je bila sramota, slišati pa je bilo celo pozive k izstopu Madžarske iz EU. Med vzhodom in zahodom se je politična razpoka še poglobila. Vladavina prava oziroma njena odsotnost je tako postala politična tema par excellence. To ima svoje prednosti in slabosti. Tudi za vladavino prava samo.

Čeprav je odločba Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol U-I-110/16 že doživela nekaj strokovnih odzivov, pa so bili ti zaenkrat bolj publicistične narave. Predvsem pa so bili zelo kritični. Utemeljeno. Odločba si namreč res zasluži grajo in to s številnih aspektov. Z vidika trajanja odločanja; z vidika odsotnosti razrešitve protiustavnega položaja pobudnikov; z vidika odkrite političnosti, ki je prevladala nad pravom; z vidika nerabe prepričljivih (tudi primerjalnih) ustavnopravnih argumentov. In še bi lahko naštevali. V sistemskem smislu za prihodnost pa je najbolj problematičen odstop od doktrine ustavne demokracije, ki ga ta odločba na prikrit način prinaša.

Ste opazili, kako globoko sta v zadnjih mesecih, zlasti pa po poletnih počitnicah, zdrsnila raven javnega dogajanja in nivo javne razprave v Sloveniji? Že zdavnaj smo se, vedoč sicer, da dna ni, tolkli po glavi in se spraševali, ali gremo lahko še niže. Danes je odgovor na dlani. Prišli smo tako daleč, da prvi med enakimi aktualne oblasti najtežja vprašanja o najbolj žgočih temah odpravi s paberkovanjem o, reci in piši, klobasah in krofih. Kako v takih razmerah sploh še upati na okrevanje javne razprave ter s tem na slovenski demokratični preporod?

Katera ideologija druži slovenske ustavne sodnike? So po večini levi ali desni? Pripadajo Janezu, Mirotu, ali so že od Marjana? Nekako takole se sliši ljudski glas, o katerem lahko prebiramo v slovenskem tisku. Iz akademskih slonokoščenih stolpov so dolga leta odgovarjali, da ustavni sodniki, seveda, niso ideološki, njihovo imenovanje, pa čeprav čez politiko, pa tudi ne šteje nič. Ustavni sodniki, kot vsi ostali pravniki, so vendar objektivni, strokovnjaki brez vonja in okusa, ki na podlagi prebiranja pravnih tekstov svoji javnosti, ali vsaj strankam v postopku, povedo, kaj je objektivno prav. Raziskovalci na projektu Ideologija na sodiščih, ki ga s podporo ARRS izvajata FDŠ in Re-forma, smo postavili hipotezo, da to ne drži. Zdaj vas o potrjevanju hipoteze lahko prepričamo že z nekaj več izbranimi empiričnimi podatki.

Začela se je napovedana rekonstrukcija Ustavnega sodišča. Jeseni mandat nastopita nova sodnika, ki ju je pravkar izvolil Državni zbor. Mediji so ju najavljali in predstavljali zelo kičasto, v kontrastnih barvah. Starejši moški in mlajša ženska. Sodne izkušnje in mladostna zagnanost. Ena sama, za slovenske razmere povsem nenavadna harmonija. Zakaj? Ker je bil vendar dosežen politični kompromis: en desen in en levi kandidat.

Pretekli teden so v zlati Pragi obeležili 25. obletnico Višegrajske skupine, ki povezuje Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko. Kot se za obletnico spodobi, je bilo izrečeno veliko pohval, nekaj je bilo tudi samohvale, za moj občutek pa je tisto ključno ostalo zamolčano. Višegrajska skupina ni bila še nikoli tako daleč od svojih ustanovnih vrednot, kot je danes.

Pred dobrima dvema tednoma sem bil v Solunu. Vzdušje je bilo odlično. Center mesta bleščeč. Lokali polni. Že nekaj korakov stran se je sicer kazala povsem drugačna slika, ki pa obiskovalcu nikakor ni ponujala niti priložnosti za slutnjo, da se že zelo kmalu obeta nekaj silno temačnega. Bankrot. V zraku je morda visela neka napetost, celo stigma v očeh pretežno zahodno-evropejske družbe, da je Grčija postala nepopravljiv problem. A na to smo pozabili v istem hipu, ko smo na letališču sledili oznaki:  ?ξοδος.

Ne morem se načuditi, kako razširjena je v Sloveniji praksa postavljanja napačnih vprašanj. To so vprašanja, ki v danem kontekstu niso primarnega pomena, preprosto niso prava, ker ne morejo pripeljati do pravih odgovorov. Pravi odgovori pa so tisti, ki lahko odpravijo nek izoliran problem, ali pa, če so take narave, lahko prispevajo celo k izboljšanju določenih praks na nekem področju.

Nekaterim v tej državi, če že ne večini pa vsaj številnim najbolj vplivnim, prav gotovo pa naj bolj glasnim, se dogaja nezaslišana krivica. Kljub vse bolj jasno izpričanim hotenjem po nasprotnem živijo v post-jugoslovanskem sistemu v psevdo-demokratični slovenski državi, kjer sta sicer ključni oviri post- in demokracija, a največja krivica se dogaja na ravni temeljnega akta. Kako je mogoče, da smo si postavili ustavo, ki je niti ne poznamo, še manj razumemo in še toliko manj izvajamo?!

V dobi, ko se utapljamo v informacijah, ko besede kar dežujejo na nas z vseh koncev in ko jezik, zaradi inflacijske rabe besed, izgublja svoj pomen, ne doseže več svojih naslovnikov ali širše javnosti, se le še redkokdaj zgodi, da naletimo na stavek, ki pove vse. Tako zelo zadene bistvo nečesa, da nas v svoji preprostosti pusti osuple in hkrati odločno pokaže pot naprej. Tak stavek se je znašel na tvitu @BrdoFDS: »Slovenija ni imela 'Zahodne' Slovenije«.

Pred kratkim sem v Pravni praksi objavil prispevek, z naslovom Obsojeni Božiček. V njem polemično grajam Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 15366/2011 v zadevi Furlan v. Janković, kjer je bil prvi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje razžalitve drugega po 2. in 1. odstavku 158. člena KZ-1. Inkriminirane besede so bile »Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu.«

Predstavljate si, da vam nekega dne zamrznejo vse vaše premoženje in da ta dan traja 12 let. Še bolje bi bilo zapisati, da se vaše premoženje zamrzne. Samo. Ker ne veste, da se je to sploh zgodilo, zakaj se je zgodilo in vsaj nekaj let se zdi, da nimate na voljo niti pravnega foruma, na katerem bi lahko branili svoje temeljne človekove pravica. Zares, tudi to se dogaja. In to v Evropski uniji.

Je že tako, da je pisanje kolumn tudi priročen način za sproščanje notranjih (intelektualnih) napetosti, ki jih piscu povzroča opazovanje zunanjega sveta. Kolumne so zato po svoji naravi običajno kritične. Vsaj moje. Vendar pa je, ko stvari postanejo že tako neznosne, da je zanje še beseda farsa premila, in ko je to jasno malodane vsem, razen tistim, ki so k temu v prvi vrsti poklicani, treba svojo pozornost usmeriti tudi drugam.

Naši časi so turbulentni. Na eni strani smo paradoksalno na globalni periferiji. Za Evropsko unijo se v globalnem smislu zanimajo le še redki. Še najbolj tisti, ki skačejo po mrtvem telesu takozvanega imperialističnega zahoda. Slovenija še mrtvec več ni. Smo le še ostanki strohnjenca, zamotanega v provincialne zgodbe, ki se zdijo velikanske. A niso vredne več izgubljanja besed.

To je vprašanje, ki bi si ga moral v tej državi postaviti prav vsakdo, ki mu je mar ne le zase, temveč tudi za sfero javnega, za širšo politično skupnost. Za tisto, čemur s pozicije ustavnega prava rečemo skupno dobro. Zares, kakšna družba pravzaprav smo? Zakaj je to pomembno in kako naj na tako zastavljeno vprašanje sploh odgovorimo?

Evropska unija je utemeljena na štirih temeljnih ekonomskih svoboščinah, tudi na prostem pretoku oseb. S primerom Baumbast je ekonomski pogoj za prost pretok oseb odpadel in danes za vseevropsko mobilnost zadošča že evropsko državljanstvo, če ima državljan zadostna sredstva za preživljanje in ustrezno zdravstveno zavarovanje. Za evropske državljane znotraj Schengenskega obroča tako ni več notranjih meja in uživajo v območju svobode varnosti in pravice. Drugače pa je s tistimi, ki prihajajo od zunaj.