c S

Išče se Francka

prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Predstojnik Jean Monnet katedre za evropsko pravo
Nova univerza
avbelj@gmail.com
07.10.2016 Vrhovno sodišče je ena najbolj de-institucionaliziranih institucij te države. Bodisi po naključju, a najverjetneje namenoma. Kot vrh sodne veje oblasti (sic!) je v zgodovini demokratične in pravne slovenske države bilo kar trikrat brez predsednika. Prvič za tri leta, drugič za devet mesecev in tokrat, kdo ve za koliko časa. Ampak to je vse povsem in popolnoma normalno. Ne kritizirajte in ne odjezdite nikamor, najboljše šele sledi.

Verjetno so bili najbolj rožnati časi Vrhovnega sodišča, resda ne v državi, v kateri pravkar sedite, tisti med letom 1981 in 1993. Takrat je Vrhovno sodišče vodila Francka. To so bili časi tako, še danes, opevane stabilnosti, kontinuitete. Ni bilo sporov, konfliktov in še manj oglašanj neotesanih sodnic, kaj šele nabreklih mladcev, po obskurnih medijih. Zato tudi ni bilo potrebe po sprožanju disciplinskih postopkov, ki se jih danes, o groza, niti ne na minimalnih premisah normalnosti, ne more več izvajati. Pa če bi si to še tako želeli!

Francka je bila po pisanju Mladine »članica in funkcionarka zveze komunistov.« Zato, in prav zato, je bila tudi predsednica Vrhovnega sodišča. In tako sodstvo je bilo, jasno, neodvisno, samostojno in avtonomno. Če že ne povsem, pa vsaj bolj kot menda tista druga v Vzhodnem bloku. Pri nas sploh ni bilo tako slabo! Sploh zato, ker je bilo drugje še slabše. In ker je drugje, sicer ne nujno tam kot prej, še naprej slabše, je tudi zato pri nas še danes boljše. Kakšna apokalipsa neki. Bahami!

Tisto, kar bode v oči, vsaj tiste, ki smo mislili, da je slovenska država res utemeljena vsaj na vrednostni diskontinuiteti s prejšnjo, je, da je gospa Francka brez težav, domnevam da tudi vsaj v tihem kolegialnem konsenzu s svojimi sodniškimi kolegi, svoje delo – ne več partijske funkcionarke, ker je bila partija pač ukinjena, temveč predsednice Vrhovnega sodišča -  nadaljevala še 2 (z besedo: dve) leti po osamosvojitvi. Kdo je že zapisal, kakršen predsednik, takšno sodstvo?

Če je bilo Franckino post-komunistično dveletno načeljevanje novodobni slovenski sodni veji oblasti nekaj normalnega – ko ne bi bilo, se ne bi bilo zgodilo – potem imajo res prav tisti, ki brezmočno mirijo, da tudi tokratne peripetije z imenovanjem predsednika Vrhovnega sodišča niso prav nič posebnega. Pravzaprav so nekaj povsem običajnega in v bistvu predstavljajo velikanski napredek. Ne težite po obrazloženih mnenjih raznih nadzornih organov sodstva iz nekdanjih štibeljcev Vrhovnega sodišča! Bodite srečni, da predsednika Vrhovnega sodišča za obdobje 12 let ne imenuje več Partija.   

To, žal, ni več mogoče, ker Partije več ni. Še vedno, to pa sem globoko prepričan, sploh po tem, ko sem se pokesal, posul s pepelom, se odrešil zavednih in nezavednih političnih spon in se zazrl v edino pravo slovensko pravno resnico, obstajajo Francke, ki bi in bodo zagotovile prepotrebno stabilnost. Ki bodo garant: samostojnosti, avtonomnosti in neodvisnosti sodstva. Namesto da pravosodni minister, sicer bolje pozno kot nikoli, odkriva leteče glave, je treba nastaviti Francko, da bo mir.

Mir pa bo odslej na teh straneh nastopil tudi izpod peresa pričujočega avtorja. Kot je Jančar zapisal že zdavnaj, in kot je treba, tokrat pa res zadnjič, ponoviti vnovič. Zakaj bi se spuščali v »nesmiselni nesporazum s svetom«? Naj gre pač svojo izbrano pot. S tistimi, ki ji želijo slediti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.