Kaj je v Sloveniji narobe, je tako bolj ali manj jasno. O tem nas vsakodnevno bombardirajo mediji, politični akterji ter opinion-makerji. Vendar pa to vprašanje pravzaprav ni bistveno, še manj pa produktivno. Da bi stvari lahko izboljšali, torej eliminirali slovenski »narobe«, je treba storiti korak naprej. Treba si je zastaviti drugačno vprašanje, namreč: zakaj je v Sloveniji toliko stvari narobe. Pa ne samo to – tokrat samo vprašanje ne zadostuje. Poiskati moramo tudi odgovor nanj.
Pri tem nam lahko pomaga družbeni konstruktivizem. To je filozofsko-sociološko idejno gibanje, katerega pristaš sem tudi sam. Družbeni konstruktivizem poudarja, da družbo in nasploh vse družbeno, kar nas obdaja, ustvarjamo ljudje, sledeč določenim širše sprejetim družbenim teorijam, kako naj bo družba oblikovana in kako naj deluje. Te širše družbeno sprejete teorije sam imenujem družbeni narativ.
Charles Taylor je v duhu družbenega konstruktivizma nekje zapisal, da se napačne in/ali zmotne družbene teorije pokažejo v družbeni praksi, ki ne deluje, temveč je polna kriz in konfliktov. Če k tej njegovi misli pristopimo z nasprotne strani, dobimo odgovor na naše vprašanje. V Sloveniji so družba in njeni podsistemi v krizi, ker sledimo napačnemu družbenemu narativu.
Kakšen pa je slovenski družbeni narativ? Vsekakor večplasten, toda na tem mestu si bomo ogledali samo štiri njegove dimenzije, ki so po mojem prepričanju temeljne in na katerih je kriza najbolj očitna. To so že omenjene: ekonomska, politična, pravna in vrednostna dimenzija.
Slovenski družbeni narativ v vrednostnem smislu zaznamujeta sprenevedavost in neodkritosrčnost. Zanj je značilna velika diskrepanca med izjavno ravnijo in prakso. Njegov temeljni problem je, da ne zmore priznati, da Slovenija že več kot petdeset let počiva na tisočih in tisočih trupel, ki dobesedno še kar rinejo na plan. Ne samo, da ta trupla v Sloveniji očitno ne bodo nikdar našla svojega krivca, slovenska družba ni niti zmožna iskreno zavzeti minimalnega etičnega stališča do te naše hude moralne jame oz. rane. Vse dokler tega ne bomo storili in kaže, da bo tako vsaj še nekaj časa, bo v Sloveniji še naprej vladal hud moralni deficit, katerega posledica je relativizacija vsega. Po načelu a maiore ad minus namreč velja, da če ne obsodimo največjega moralnega zla, si druge moralne anomalije v družbi obsodbo zaslužijo še toliko manj. Ta zaključek ni nepomemben, predvsem zato, ker vrednostna dimenzija podčrtuje vse ostale dimenzije družbe.
Na drugi strani se pravna dimenzija slovenskega družbenega narativa sooča s svojimi specifičnimi težavami. Njen ključni problem je relativna odsotnost pravnega narativa samega. V Sloveniji argumentiranih pravnih razprav, še posebej pa ustavnopravnih razprav, kritičnega motrenja slovenske pravne realnosti skorajda ni. Tudi ko Ustavno sodišče s prepovedmi referendumov polagoma pretvarja naravo slovenske ustavne demokracije; ko kar samo imenuje predsednika Državnega sveta v poklicno funkcijo z naslednjim dnem po objavi odločbe v uradnem listu; ko njegove odločbe ostajajo neizvršene in ko se ga v velikem loku izogibajo najboljši pravniki… Slovenski pravni narativ je tako precej neznaten, pogosto anemičen, vse prevečkrat prikrito politično kalibriran za zaveso domnevne strokovne nevtralnosti, prevevajo pa ga zametki institucionalnega egoizma. Skrb za skupno dobro, ki je temelj modernega (ustavnega)prava, vse bolj hlapi.
V političnem smislu se nam na narativni ravni verjetno godi še najslabše. Tu smo že več generacij ujeti in prisiljeni v binarno razmišljanje, na izbiro med rdečimi in črnimi. Bolj kot vsebina argumentov štejejo njihovi tvorci, ki svoje izjave, ki seveda temeljijo na zaklinjanju tako k moralnim kot pravnim vrednotam, pač spreminjajo in prikrojujejo okoliščinam primerno. Problem slovenskega političnega narativa ni, kot pogosto napačno slišimo, v odsotnosti konsenza, temveč v neobstoju resničnega dialoga, katerega namen je zares vključiti, poslušati in slišati vse strani.
Zgodba o družinskem zakoniku je ilustrativna v ta namen. Po opravljeni javni razpravi, vsem kritikam navkljub, resorno ministrstvo ostaja pri docela nespremenjenem besedilu z obrazložitvijo, da ni prejelo nobenih strokovnih argumentov zoper predlagano spremembo. Monolog pač. Podobno se ravna v primeru podeljevanja državnih odlikovanj, kjer se v celoti upravičeno razburjenje javnosti pokroviteljsko odpravi z besedami, češ da gre zgolj za preveč čustveno reakcijo. In če bi še naštevali, bi prišli tudi do arbitražnega sporazuma, zaradi katerega se bojim, da se bomo prihodnje leto znašli v precej veliki domači in mednarodnopravni zagati. Pa ne zaradi njegove vsebine, ki je v mojih očeh manj slaba, kot se skuša naslikati, temveč zaradi načina, na katerega je do njega prišlo. Spet monolog.
V veliki zagati pa smo v ekonomskem smislu že sedaj in obstoječi ekonomski narativ nam prav gotovo ne bo pokazal poti iz nje. Bistvo slovenskega ekonomskega narativa je status quo, uravnilovka, nespodbujanje podjetnosti in naslanjanje na državo kot večnega odrešitelja in domnevno dobrega skrbnika. Za to pa država potrebuje sredstva, ki jih lahko dobi le z višjimi davki, ki so še bolj naperjeni zoper podjetnost. In začarani krog je tu.
Slovenski družbeni narativ je tako potreben korenite spremembe. Na vrednostni ravni potrebujemo katarzo, na pravni ravni družbeno odgovornost in odločnost, na politični ravni zavezanost k dialogu in skupnemu dobru, na ekonomski ravni pa poudarjanje zasebne iniciative posameznikov ob hkratni solidarnosti do tistih, ki bi bili zaradi subjektivnih ali objektivnih razlogov sicer zapisani družbenemu robu. To pa še ni vse: zavestno moramo ubežati malodušnosti in predanosti krizi. Slovenska družba potrebuje optimizem in zanos za prihodnost. Iskreno sledeč tako spremenjenemu družbenemu narativu, bi bile naše družbene prakse mnogo bolj učinkovite in zdrave, kar bi se odrazilo tudi na stanju duha družbe in vseh njenih posameznikov. Naj bo to iztočnica za leto 2010.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
