Pravo je eden pomembnejših pokazateljev razvitosti človeške družbe oziroma civilizacije. Z vpogledom v zgodovinske in aktualne pravne ureditve lahko v dobršni meri ujamemo duh časa. Količina in struktura pravnih norm nam kaže enostavnost ali kompleksnost družbene organizacije. Pravne panoge in področja nas opozarjajo, katere družbena področja in dejavnosti so v nekem času v ospredju. Vsebina pravnih norm nam pove, ali je družba bolj avtoritarna ali demokratična ter koliko je konfliktna, pri čemer nam bolj ali manj krute in stroge sankcijske določbe kažejo tudi stopnjo družbene humanosti. Dvajseto stoletje in začetek tega stoletja se v pravu med drugim odražata tudi v porastu pomena in obsega športnega prava. Šport se je namreč prav v tem času izrazito profesionaliziral in razvil celo v hitro rastočo globalno industrijo. V nadaljevanju strnjeno predstavljam nekaj svojih splošnih misli o civilizacijskem pomenu športa in športnega prava.

Kljub letošnjemu čudnemu vremenu, ki na žalost skozi leta postaja običajno in ki nam odreka počasen in prijazen preskok iz zime v pomlad in poletje, je bilo v juniju občasno vseeno mogoče občutiti tople in bleščeče sončne žarke, ki nas vabijo ven, v delo in igro. Sedaj pa lahko res že čutimo vročino poletja in daljše, svetle večere. Kar letos ni samoumevno.

Seveda! Vsi, ki ste stavili, da bo imela junijska kolumna prav tak naslov, ste uganili. Da ne bo pomote, kot že zapisano, nagrad ne bomo podeljevali.

V času pandemije se je v javnosti in stroki veliko govorilo o škodljivih, celo katastrofalnih vplivih zaprtja šol, še najbolj na osnovnošolske otroke, predvsem tiste iz manj spodbudnih socialnih okolij. Številni strokovnjaki so poudarjali, da ima šola tako izobraževalni kot socialni pomen, in opozarjali, kakšno škodo je zaprtje šol povzročilo tem generacijam otrok; zelo pogosto se je uporabljala besedna zveza nepopravljiva škoda. Uvedeno je bilo šolanje na daljavo, kar pomeni, da so bile šole sicer fizično zaprte, izobraževanje pa je potekalo vsaj na daljavo.

Občutek za sočloveka v družinskem pravu omogoča pravično in človeka dostojno ravnanje v okviru zakonodaje, ki ureja družinske odnose. Prav tako postavlja v središče človeške odnose, čustva in dobrobit vpletenih strani.

V tednu pred prvomajskimi počitnicami smo se z družino odpravili na krajši dopust v London. Prvič po letu 2017 in prvič s hčerko. V teh letih se je zgodilo veliko, pri nas doma prihod hčerke, na svetovni ravni pandemija, v Londonu nekaj napadov s kislino, zamenjava vladarja, brexit … V najinem nekdanjem hotelu sta v vmesnem času menda (glede na novice) prebivala tudi ruska agenta, povezana z afero Novičok. To – poleg potrebe po konkretnem zajtrku – je vsekakor narekovalo izbiro drugega hotela. Za hčerko je bilo to prvo potovanje z letalom, in ker je nekaj časa možnost letenja odklanjala, sem bila res srečna, da smo ga izpeljali brez težav. Na mojo srečo na splošno trpežno prenaša prevoze ter z navdušenjem sprejema vse novo in doživeto. Razen čakanja … Seveda s pravo kombinacijo in odmerki znamenitosti, počitka, hrane in igral. Sama sem to potovanje pričakala z navdušenjem in z resničnim olajšanjem, da smo se dejansko nekam premaknili z letalom – da je to po pandemiji še mogoče. Večkrat se mi je namreč zdelo, kot da nikoli več nikamor ne bomo šli.

Ja, od aprilske kolumne se je vreme nekoliko popravilo. Kaj res? Očitno je aprilu nekdo pozabil povedati, kje je njegovo mesto na koledarju, in pač malo zamuja. Po vseh teh letih bi se sicer lahko že naučil in zresnil, ampak tudi če ne, bo čisto v redu. Če drugega ne, nam daje hvaležno temo, ko nastopi nekoliko mučna tišina v družbi ali v dvoje.

Manj kot dva tedna nas loči od volitev v Evropski parlament. Volilna kampanja je že na vrhuncu. Volivke in volivci, upam, da nas bo slednjič svoje glasove oddalo čim več, že lahko natančno spremljamo besede in dejanja pretendentov za evropski parlamentarni stolček. To je mogoče tako na evropski kot na nacionalni ravni. Na prvi se kopja lomijo med t. i. vodilnimi kandidati, ki se potegujejo za položaj predsednika Evropske komisije. Na drugi pa poteka nacionalna predvolilna kampanja. Ugotovimo lahko, da evropske volitve dejansko postajajo vse bolj evropske, vseeno pa med nadnacionalnim in državnim nivojem še vedno obstaja precejšnje razhajanje.

Nekateri pojavi v človeški družbi so večni, le njihove pojavne oblike se spreminjajo. Ta ugotovitev (na našo žalost) velja tudi za pregovorno »zeleno« zavist in vse njene izrazne oblike, vključno z intelektualno ozkosrčnostjo, t. i. vrtičkarstvom. In čeprav naj bi temeljni postulati odraslosti narekovali, da se človek najpozneje z nastopom emancipacije (tudi) od pravnoposlovne nadoblasti staršev napoti na pot osebne zrelosti in iskanja modrosti, kar samo po sebi zapoveduje vsaj zmožnost kritičnega mišljenja in tudi kar se le da razsodnega sprejemanja (proti)argumentov, pa že iz svojih bridkih izkušenj s stvarnostjo marsikdo od nas ve, da prepogosto ni tako. Povedano drugače, premnogo nas je (zlasti intelektualcev), ki navkljub v trenutno danih okoliščinah skoraj neomejeni možnosti doseganja intelektualne širine še vedno ostajamo »prekleto« ozki v svojem mišljenju, dojemanju in pojmovanju, pri svojem »vrtičku«. In čemu to? Ker je vztrajanje pri že doumetem varno, znano, precej manj tvegano, skratka domače. Je »moje!« In bog ne daj, da si kdo drzne kakorkoli posegati v ta moj sveti vrtiček! Zagotovo pa to nikakor ne more biti razvoj …

V svetu, kjer se družbene, ekonomske in politične razmere nenehno spreminjajo, se pogosto pojavlja vprašanje o vlogi in namenu prava. V osnovi ima pravo vlogo temeljnega stebra družbe, ki ureja medsebojne odnose, zagotavlja red in varuje temeljne človekove pravice in svoboščine. Ključno vprašanje, ki se poraja, pa je, ali pravo resnično služi ljudem, ali pa je postalo orodje v rokah peščice, namenjeno za ohranjanje obstoječega stanja moči in privilegijev.

Ko smo se pri pisanju ustave odločali, ali naj ustavno uredimo tudi institut referenduma, je razpravljavce v ustavni komisiji in javnosti spodbujala tudi misel, da je za Slovenijo, glede na njeno relativno majhno število prebivalcev, referendumsko odločanje lahko zelo primerna dopolnitev posredne demokracije. Danes lahko ugotovimo, da se je pozitivni naboj te ideje v marsičem razvodenil, kajti preveč je bilo referendumov, ki so jih sprožili predvsem ozki politikantski interesi in ne resnična želja po vključevanju ljudstva v pomembne državne odločitve (izjeme le potrjujejo pravilo). 

Zdi se, da vse življenje iščemo neko ravnovesje. Glede na delo, ki ga opravljam, to zajema tudi moje delo. Skoraj vedno. To velja najprej za delo na abstraktni presoji zakonske ureditve.

To kolumno sem začel pisati v petek, 8. marca, zvečer, torej še na dan žena. Že kot otrok sem bil vzgojen, da je na ta praznični dan treba ženskam izreči in primerno izkazati priznanje za njihovo pomembno vlogo v družini in družbi (podobno velja tudi za 25. marec, materinski dan). Seveda je še mnogo bolje, če takšna priznanja izrekamo tudi ob drugih dnevih, kadar se ponudi za to primerna priložnost, kajti za zahvalo in spoštljiv odnos je primeren vsak čas. Ob tem pa obžalujem vedno večjo svetovno zmedo na področju opredeljevanja spolov ter razumevanja vloge ženske in moškega ter morebitnih drugih spolnih identitet v družbi.

Velikokrat me sprašujejo, kako zmorem živeti, še vedno predavati in opravljati poklic odvetnice in mediatorke brez svojega glasu, ko že sedem let mojega glasu ni slišati. Tišina je jezik srca. Ima nadnaravno moč in je globoka. Želim si slišati svoj glas. Tišina me je naredila ponižno in mi pokazala okolico jasnejšo. Zmorem živeti in opravljati poklic univerzitetne profesorice prava, odvetnice in mediatorke, ker sta se vame naselila moč in mir. Veliko težje je biti v tišini v vsakdanjem življenju. Kako naj dvignem telefon, se odzovem po domofonu, domačim kaj sporočim? Lažje je živeti v tišini, ko ni motečih dejavnikov. Na začetku je bilo težko umiriti um ter prenehati biti zaposlena z balastom.

Po novem letu nas zasujejo prazniki ljubezni. Valentinovo, gregorjevo, materinski dan, dan žena, 40 mučenikov. Zvončki in žafrani so, takoj po odhodu snega, že začeli cveteti v gredici. Ti prazniki v mojem razpoloženju prinašajo pomlad. In čeprav v nižinah čakam pomlad ter sem tudi v garderobi trenutno v obdobju, ko sem že naveličana temnih barv in hrepenim po barvah, pa si res še vedno želim, da na smučiščih ne bi potrebovali toliko truda za vsaj minimalno pripravo smučarskih prog in da bi bil sneg vsaj še nekaj časa. Letos smučiščem narava res ni bila naklonjena. Mi smo sicer trenutno na ravni slovenskih družinskih smučišč. Hčerka je ravno samostojno zvozila na Soriški planini, kjer (in na Kobli, kjer na mojo veliko žalost ni več smučišča) sem s tatom tudi sama naredila prve zavoje. Bilo bi res super, da bi še lahko malo izkoristili njeno trenutno navdušenje za šviganje na belih strminah.

Morda bi namesto besede dobrina lahko uporabila tudi kakšno drugo, npr. korist, sredstvo za izpolnjevanje življenjskih potreb, želja. Namesto besede skrb verjetno pridejo na misel besede breme, stres … V tokratni kolumni se bom dotaknila vprašanja, s katerim se srečujem v pisarni skoraj dnevno: kaj mi pripada in kaj mi lahko vzame ob ločitvi?

V zadnji izdaji revije Pravnik sem predstavil svoje razmišljanje o pomenu teorije in prakse za študij prava. Ker verjamem, da je tematika zanimiva tudi v širši perspektivi delovanja pravnikov, bom izhajajoč iz nekaterih svojih ugotovitev v navedeni reviji v nadaljevanju ponovil in dodal še nekaj misli na to temo. Pri tem bom izhajal iz inteligentne in duhovite misli Alberta Einsteina, ki se glasi: »Teoretično sta teorija in praksa ista stvar. Praktično pa nista.«¹