Sam sodim v tisto generacijo, katere prvi politični spomin so zaznamovali romunski dogodki in mitingaško nacionalistično vrenje v nekdanji Jugoslaviji. Gre za generacijo, ki ji je bil nastanek samostojne slovenske države nekaj povsem otroško samoumevnega in vrednostno samo po sebi pozitivnega. Slovenijo smo imeli radi in smo od nje, še posebej kot od bodoče članice EU, ogromno pričakovali.
V petindvajsetih letih se pričakovanja, ker so zacementirana v ustavi, niso znižala, je pa na naših ramenih zraslo breme realnosti in tudi, kar še bolj obžalujem, čeprav nič ne pomaga, teža dodanih let. Le-tem gre najbrž tudi pripisati zaton idealizma, porast cinizma in sarkazma, sploh zaradi vse bolj očitne in nič kaj zmanjšujoče se, nasprotno!, diskrepance med pričakovanji in realnostjo.
V pravnem smislu samostojna Slovenija razen formalistične preobrazbe ni naredila nikakršnega preboja. Domala vse ostaja enako. Pravosodne elite, pravni mindset, način pravnega poučevanja, doktrine, izolacionizem, okostenele institucije, z zastarelo subjektivno in objektivno simboliko. Takšno pravo niti na subjektivni niti na objektivni ravni, kot kažejo domala vsi kazalci, ne služi duhu časa niti kot instrument, kaj šele da bi, kot bi se spodobilo, samo uokvirjalo in določalo duh časa.
Ekonomska zgodba ni prav nič drugačna. V teh časih naj bi bil pokazatelj ekonomskega uspeha že to, da Evropska komisija proti nam ne vodi več postopka zaradi presežnega primanjkljaja in da se je ustavilo naraščanje javnega dolga. Ta je sicer na nivoju, o katerem si v preteklosti nismo drznili niti razmišljati. Reform, kaj šele strukturnih, ni na vidiku. Ohranja se star ekonomski red in preverjene metode s strani že večkrat preizkušenih kadrov, katerih dokončni pohod blago uzda le še dejstvo, da smo člani monetarne Unije. Na srednji rok smo se zapisali minimalni gospodarski rasti, ob visoki brezposelnosti, zlasti med mladimi, visokimi stroški socialne države in še bolj javne uprave. Da o izgubljenih milijonih, ki curijo iz vseh mogočih (para)državnih lukenj niti ne govorim in še manj pišem.
V političnem smislu sodobni slovenski politični zemljevid ne ustreza ničemur, kar v teoriji imenujemo politični ustroj klasičnih demokracij. Namesto strank ideoloških spektrov imamo personalizirana politično interesna združenja, brez resnih programov in še bolj ljudi, ki so v svoji (ekonomski) ubožnosti in podinstitucionaliziranosti prepuščena na milost in nemilost neformalnih vplivnih centrov, za katere pravimo, da so ugrabili državo. Ta politična nesreča, ki jo nekateri, perverzno zmotno, imenujejo strankokracija (pa gre bolj za društva), naj bi državo, kot se v demokraciji edino le sme in spodobi, potegnila iz krize. Kako že, vas vprašam.
In slednjič pridemo do kulture. Tiste v najširšem smislu, v pomenu diskurza, ki določa in usmerja naše vsakdanje javno bivanje. Diskurza, ki ga diktirajo mediji, civilna družba, (politični) komentatorji in spet politične stranke same. Njegova raven ni bila še nikdar tako nizka. Še nikdar po letu 1991, na vseh straneh, ni bilo tako malo prostora za poslušanje, kaj šele spoštovanje drugačnih stališč in drugačnih ljudi. V naš javni prostor se je zagrizla neka blaznost, ki se je uspela prodati kot nova normalnost.
Tega ni težko razumeti. Blaznost je vedno odraz porušenega zaupanja: v pravo, ekonomijo in politiko, in slednjič v državo. Ko ostaneš sam, ko ni več trdnih temeljev, na katere bi se lahko oprl, te pograbi občutek anksioznosti, ki te s časom, ne le posameznike temveč cele družbene strukture, popelje v stanje abnormalnega.
Pot nazaj v normalo pa je dolga in težka ter vodi le v smeri iskanja zaupanja v verodostojne ljudi in prepričljive ideje. Odgovornost za stopanje po tej poti je na strani vsakogar izmed nas. Uspeh pa še zdaleč ni zagotovljen, brez skrbi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
