c S

Življenje kot družbena dobrina

dr. Sara Ahlin Doljak Odvetnica, mediatorka in izredna profesorica Evropske pravne fakultete Nove univerze sara.ahlin@guest.arnes.si
23.02.2023

Pri vprašanjih življenja in umiranja ter vprašanju, čigavo je življenje, strokovne kompetentnosti, prepričljivosti in verodostojnosti ne zmorem umestiti v sebi, teže in dometa pravnih mnenj, teorije, stališč ali sodb Evropskega sodišča kritično preveriti na konkretnem problemskem polju in pri tem razumeti ter prepričljivo utemeljiti, zakaj kaže nekaterim stališčem slediti bolj kot drugim. Golo povzemanje stališč pravnih teoretikov, sodb in pravnih teorij, ki bi ustrezala mojim prepričanjem, ideološkim nazorom, z resnim argumentiranjem, nima nič skupnega z mojim pravnim vedenjem o življenju in umiranju. Ali imamo bolniki pravico odločati o svojem življenju in tudi o njegovem koncu, sem se spraševala ob ponovnem gledanju dokumentarne oddaje Družbeni fenomeni: Evtanazija. Strinjam se z dr. Božidarjem Voljčem, ki je v oddaji dejal, da je treba o razlikah v stališčih pro et contra razpravljati s potrebno strpnostjo, s kulturo dialoga in se izogibati medijsko všečnim pretiranim argumentacijam, ki bi dajale vtis, da je slovenska družba razcepljena tudi na teh etičnih področjih.

Sodni spor pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) iz leta 2017 obravnava pritožbo gospoda Mortiera proti Belgiji zaradi kršitve obveznosti države, da varuje pravico do življenja, ker zdravniku ni preprečila, da je prekinil življenje njegove mame Godelieve De Troyer, ki je bila leta 2012 pri 64 letih evtanazirana zaradi kronične depresije brez vednosti in soglasja sina in hčere. Sodišče je 4. oktobra lani izreklo sodbo, da je Belgija kršila pravico do življenja mame Toma Mortiera zaradi pomanjkljive neodvisnosti belgijske nadzorne komisije, ki preverja skladnost opravljene evtanazije z belgijsko zakonodajo. Ko sem preučevala ta sodni primer in iskala brezčasen koncept človeštva in njegovo vrednost, se mi je zastavilo nekaj vprašanj. Katero vedenje je najbolj človeško? Pomagati umreti osebi, ker je to zahtevala, ne glede na razlog? Ali ne bi bilo bolj humano reči: »Ti si pomemben, ker si ti, in pomemben si do konca svojega življenja. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, ne le za pomoč, da umreš mirno, ampak tudi za to, da živiš, dokler ne umreš.« Gre za nasprotujoča si koncepta človečnosti in človekovih pravic: na eni strani humanistična koncepcija, ki ceni in ščiti notranje dostojanstvo vsake osebe, in na drugi strani individualistična predstava, ki ne verjame človeški naravi, ampak le individualni volji. Pravna teorija in sodna praksa razlikujeta še med poslovno sposobnostjo in sposobnostjo razsojanja. Pojem razsodnosti je pravni pojem, in ne medicinski. Sodišče lahko le na podlagi ugotovitve vseh okoliščin, povezanih s psihičnim stanjem osebe, zaključi o njeni sposobnosti. Seveda je pri razsodnosti zakonodajalec nedvomno upošteval dosežke medicinske znanosti. Sodni izvedenec psihiater ima posebno vlogo v postopku ugotavljanja razsodnosti, a le v tem smislu, da s svojim strokovnim znanjem sodišču omogoči, da ugotovi potrebne okoliščine o psihičnem stanju in na podlagi teh dokazov potem ugotovi, ali je bila oseba ob izjavi volje sposobna razsojanja oziroma ali je bila v tem času poslovno sposobna ali ne.

Človekovo dostojanstvo je najvišja etična vrednota ter merilo in omejitev za delovanje državne oblasti. Ustavnopravni red je zgrajen na vrednotah, ki v temelju pripadajo posamezniku – svobodnemu človeškemu bitju. Iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah izhaja, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo in da ga je treba spoštovati in varovati. Enako določa tudi 17. člen slovenske ustave. Vsakdo ima pravico do življenja in osebne celovitosti. Vsakdo ima pravico do spoštovanja telesne in duševne celovitosti. Pravo vedno obstaja znotraj družbenih dogajanj. Sodobna medicina je velikokrat odsev družbe, ki z vsemi močmi pritiska s prepričanjem, da je ob koncu življenja še vedno mogoče za bolnika storiti nekaj več, mogoče z bolj agresivnim medicinskim zdravljenjem, kar ne izboljša kakovosti življenja in ga ne podaljša. Pritisk na medicino in umirajoče se izvaja s pravnimi sredstvi, tožbami svojcev, ki se ne morejo soočiti z umiranjem svojca in trdijo, da zdravniki niso storili vsega, kar bi lahko, četudi bi bilo dejanje z medicinskega vidika nesmiselno in ga tudi bolniki intimno zavračajo, a se pogosto uklonijo pritisku svojcev. To se dogaja kljub pravicam bolnikov do lajšanja trpljenja, bolečine in kljub pravici, da sami izberejo, kako bodo preživeli obdobje življenja s terminalno boleznijo. Pravni red in njegovo varovanje bolnikov že pri manj spornih vprašanjih, kot je spremljanje umirajočih, ne moreta zavarovati pred zlorabami. Treba je demistificirati smrt, ki je bila izbrisana iz vsakdanjega pogovora, dopustiti umiranje in človeku pustiti umreti, ko pride njegov čas, saj gre za spoštovanje meje lastnega umiranja.

Vrednosti življenja ne more vrednotiti pravo. Zdravstvena stroka se lahko zedini pri vrednotenju in določitvi, od katerega trenutka dalje je neetično ter v nasprotju z medicinsko znanostjo in stroko, da se nekdo umetno vzdržuje v stanju, ki ne pomeni življenja. Vsebinsko imam zadržke iz preprostega, posvetnega razloga – pravo sem vedno dojemala kot nedorečen način regulacije človeškega življenja, ker se moram kot pravnica zavedati tudi globoke vprašljivosti svojega poklica. Pravo izhaja iz človeškosti, ki izvira tudi iz globokega zavedanja in priznanja, da se motim. V znameniti misli errare humanum est, s katero opravičujemo svoje človeške in strokovne napake, je zajeta primarna lastnost človekovega bivanja. Pravo in pravna ureditev na področju konca našega življenja morata imeti varovalo, ki omogoča tudi vrnitev v prvotno stanje, recimo razveljavitev neke odločitve, izrečene zaradi takšne ali drugačne pomote. Po biološko-psihološki plati proces naravnega umiranja ni le dogajanje v smislu, da nekdo s stikalom prekine življenje. Sama nimam medicinskega ali psihološkega znanja in lahko le dodam, da je proces umiranja bistveno bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled, in da še zdaleč nimamo odgovorov na vprašanje, v kolikšni meri pravno poseči v dogajanje. Gre za vprašanje, na katero bomo nekega dne prav vsi našli odgovor. Zato je pri pravnih posegih v zaključno fazo našega življenja potreben resnično temeljit premislek. Ko enkrat nastopi smrt, žal ni več mogoče ničesar popraviti, ni več vrnitve v prvotno stanje.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.