Pravo se razvija in prilagaja. Tudi moja prva kolumna ni več povsem aktualna. Na Hrvaškem zakon še vedno zahteva, da nerezidenti v zemljiškoknjižnih postopkih postavijo pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Hrvaški. Toda po novem zemljiška knjiga sprejema samo predloge, ki jih vložijo notarji, zato ne pride več do zagat, opisanih v kolumni. Postopki vpisa v zemljiško knjigo so sedaj hitrejši, saj zemljiškoknjižni referenti niso več obremenjeni z nepopolnimi laičnimi vlogami. Ni treba, da zapletena pravila spremenimo – zadostuje, da v njihovo uporabo vključimo strokovnjake. Pravnike?
Biti pravnik kot posrednik med pravili in njihovimi končnimi naslovljenci je lahko nehvaležno opravilo. Nad teboj se zgrne gnev, če so le-ta kompleksna in nerazumljiva. Pravniki pa položaj še poslabšamo s slogom pravniškega izražanja, ki je lahko neroden, zapleten in nejedrnat. K temu prispevajo tudi žargon, imenitno zveneči latinski izrazi, vrinjeni polstavki in drugi jezikovni pojavi. Pravi pomen besedila je lahko težko določljiv tudi zaradi uporabe dvojnih nikalnic (na primer v sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 25329/2021 z dne 18. 11. 2021 najdemo stavek: »Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ni neobičajna, niti ne zakonita«). Kaj pa uporaba preveč besed v enem stavku? Pisateljica te kolumne ni izjema – namesto delitve osemvrstičnih stavkov iz ustaljene ustavnosodne presoje na dvoje ali troje se polstavki včasih kar nanizajo, to pa ima negativen učinek na razumljivost besedila. Kaj bi na to porekel Shakespeare? Do pravnikov ni bil prizanesljiv.1
Vprašanje pa je, zakaj pravniki pišemo tako »pravniško«? Kaj nas žene, da zamotamo, kar je lahko preprosto in jasno, v izumetničene besede, dolgovezenje? V študiji, objavljeni v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, so odgovor na to vprašanje iskali Martínez, Mollica in Gibson.2 Z dvema poskusoma so preverili pet mogočih razlogov: (1) ker na besedilo gledamo s svojimi očmi in ne upoštevamo, da tisti, za katere je pripravljeno, nimajo pravniškega poznavanja (teorija prekletstva strokovnega znanja); (2) ker smo leni in samo kopiramo obstoječe tekste (teorija copy – paste); (3) ker želimo narediti vtis na druge pravnike (teorija signalizacije v skupini); (4) da ohranimo monopol in upravičimo cene pravniških storitev (teorija »gre samo za posel«); ter (5) ker je treba pravne dokumente pisati natančneje, kot to dovoljuje običajni jezik (teorija kompleksnosti informacij).
V prvem poskusu so avtorji pripravili dva sklopa pogodb, ki so jih dali v pregled pravnikom in nepravnikom. Prvi sklop je bil napisan v formalnem pravnem jeziku (legalese), drugi pa v plain English. Ugotovili so, da so bili pravniki boljši pri razumevanju in priklicu pravnih vsebin, oboji pa so bili boljši pri razumevanju in priklicu besedila v siceršnjem jeziku.
V drugem poskusu so pravnike prosili, da iste pogodbe ocenijo še po različnih vidikih, vključno s (1) splošno kakovostjo in izvršljivostjo pogodbe, (2) zaposljivostjo avtorja, ki je napisal pogodbo, (3) ali bi podpisali pogodbo, kot je napisana, in (4) verjetnostjo, da bo stranka privolila v pogodbene pogoje. Izkazalo se je, da so pravniki pogodbe, napisane v plain English, ocenili kot boljše in nič manj izvršljive kot pogodbe v legalese. Ocenili so tudi, da so avtorji pogodb v plain English bolj zaposljivi kot avtorji pogodb v pravniškem jeziku, stranke pa da bodo takšne pogodbe prej pripravljene podpisati kot pogodbe v pravniškem jeziku.
Izkazalo se je, da imajo težave s pravniškim jezikom tudi pravniki in ga ne marajo skoraj toliko kot njihove stranke.3 Zakaj se torej še uporablja? Edina teorija, ki je avtorji članka niso ovrgli, je pravniška lenost, ki se odrazi v pretiranem kopiranju iz obstoječih pravnih dokumentov. Vendar – ali je to lenost ali pa obstajajo kakšni drugi razlogi za to? Angleški pravnik Roper opozarja, da se stranke kompleksnih pogodb večkrat znajdejo na sodišču. Ko pa enkrat sodišče dokončno odloči o razlagi vsebine pogodbe, je to gotovo dejstvo. Pravniki si v takem primeru besedila ne bi upali poenostaviti, saj bi s tem tvegali, da bo sodišče vsebino pogodbe drugače razlagalo.4 Ta razlog je sicer utemeljen, a je upošteven zgolj za konkretne pogodbe, ne pa tudi za druga pravna besedila, še najmanj za sodbe.
Povzemanje in jemanje iz tujih besedil (komentarjev, člankov, pogodb, sodb, zakonov itd.) je velik del pravniškega dela. Podobno je sestavljanju legokock. Nekritični copy – paste pa lahko povzroči zmešnjavo izrazov v besedilu, tako da se ne ve, kaj je pisec sploh hotel povedati. To je v nasprotju z bistvom prava kot sistema za urejanje pravnih razmerij. Zato velja biti previden.
Opombe:
1 Več o tem, tudi v slovenskem kontekstu, M. Šipec, Kill All the Lawyers, Disenz, 12. 1. 2023, https://www.disenz.net/en/kill-all-the-lawyers/.
2 E. Martínez, F. Mollica, E. Gibson, Even Lawyers Don't Like Legalese, 29. 5. 2023, Proceedings of the National Academy of Sciences, 120 (23), e2302672120 (2023), https://ssrn.com/abstract=4462766. Na študijo sem postala pozorna, ko sem prebrala članek v Economist, Why legal writing is so awful – Never attribute to malice what can be explained by mere convenience, 31. 5. 2023.
3 Prav tam.
4 D. Roper, Letters, Economist, 24. 5. 2023.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
