Imam privilegij, da se lahko družim s študenti prava, ko jih v predavalnici skušam navdušiti nad uporabnim študijem prava, in ne samo golim memoriranjem zakonskih določb.
Ob koncu predavanj junija sem prisluhnila dvema študentoma na kavi v središču mesta. Adijo, iluzije in pravljice, da mora študent samo študirati, pa je vse v najlepšem redu. Z odprtimi usti sem ju poslušala. Bilo ju je eno samo domotožje in izkušnje iz prve roke. Da močvirske klime ni nikoli maral, je pojamral prvi, in da so ga kot zadrtega Primorca vedno gledali postrani. Je mar on kriv, če v Kopru ni njegove smeri? Drugače nikoli ne bi rinil v Ljubljano. Vrečo denarja bi prihranil, da pa je velik lokalpatriot, tako vedo vsi. Sobe nima več. Preden je šla očetova gospodarska družba v stečaj, je družinski proračun zlahka vzdržal, potem pa je šlo navzdol. V Ljubljano se sedaj vozi le še na obvezne vaje in izpite. »Pa saj se ti niti ne sanja, kako je vse drago,« je večkrat ponovil. Saj dela, a denarja je vedno premalo. Vse pa naj ne bi bilo tako črno; z leti človek otrdi in postane iznajdljivejši. V denarju ni vse. Drugi je prikimaval, štipendijo sicer ima, a mu ne zadošča. Hvaležen je, da je s študijem pri koncu. Novinar bo in upa, da bodo njegovi otroci novinarstvo že lahko študirali v Kopru. Mogoče bo takrat Ljubljana le dvajset minut daleč in mogoče bo takrat država študentom zagotovila kaj več kot eksperimente in velike besede. »Kar ti nakladajo na informativnih dnevih, je treba vzeti z veliko rezervo, saj se program med študijem dvakrat spremeni.«
Od moje diplome je minilo že skoraj 25 let. Študentom, ki jim predavam, želim, da bi nekaj sposobnih, ki imajo radi življenje in delo, navdušila za študij, ki bi ga izvajali strokovno in z veliko ljubezni.
Pravna fakulteta je redko takšna, kot je upodobljena v filmu ali literaturi – medtem ko je film Blondinka s Harvarda morda zabaven, ne prikazuje ravno resničnosti študija prava na fakulteti. V izkušnji študija prava je veliko več. Kliše, da lahko samo samozavestni in ekstrovertirani postanejo najboljši odvetniki, je zmota. Potem ko sem kot pripravnica veliko časa preživela v sodnih dvoranah, sem ugotovila, da introvertiranost ni ovira, temveč dragocena značilnost pravnega strokovnjaka.
Ni treba biti najglasnejša ali najbolj karizmatična oseba v sodni dvorani, da bi bili dober zagovornik ali zastopnik strank. Pravzaprav ima to velikokrat nasproten učinek od želenega. Za dobrega odvetnika so veliko pomembnejši poznavanje prava, empatija in razumevanje obravnavane tematike.
Včasih se zdi, da zmaga najmočnejši argument, kot gladiatorji, ki se borijo na terenu. Toda po ogledu več sto primerov – civilnih in kazenskih – sem spoznala, da so bili pravi »zmagovalci« tisti, ki so predstavili argumente z najbolj razumnim zaključkom. S takšnim zagovarjanjem argumentov nismo le bližje razumevanju materialnega prava, temveč razvijamo tudi potrebne veščine odličnosti – logiko, razum, sočutje in zadržanost.
Zakonodaja se nenehno spreminja – ne le sodna praksa, ampak tudi zakonske določbe. To je eden od razlogov, da je delo pravnika tako vznemirljiv poklic. Učenje na fakulteti ni konec poti. Gostobesednost nima mesta v pravniškem poklicu, kjer je ključnega pomena ohranjanje jasnosti. Zapomniti si svoje občinstvo in navesti ter zagovarjati argumente z uporabo preprostega jezika, je veščina, ki je pri delu pravnika nepogrešljiva, kjerkoli deluje.
Znanje se razlikuje od zbiranja informacij. Dejstva in informacije lahko zbiramo vsi. Večina sveta ima dostop do različnih oblik mitologij, materialov, izkušenj, znanstvenih študij in novic, za katere se zdi, da ponujajo razlage za vsa vprašanja, ki jih postavljamo svetu, in vsaka generacija verjame, da ima zadnjo besedo o tem, kaj se v resnici dogaja. Toda te razlage, tudi pravne, se spreminjajo skozi čas, zgodovino in se razlikujejo med kulturami. Informacije so note, znanje je glasba. Za znanje potrebujete informacije, vendar brez znanja informacije obležijo brez uporabnosti. Informacije obstajajo neodvisno od ljudi, znanje zahteva, da ga nekdo usvoji in pozna.
Naj za primerjavo vzamemo bambusovo drevo, ki potrebuje pet let, da požene. Treba ga je zalivati vsak dan. Pet let ne prebija tal. Po petih letih, ko se prebije skozi zemljo, bo v petih tednih zraslo za 30 metrov. Vprašanje je, ali je kitajsko bambusovo drevo zraslo 30 metrov visoko v petih tednih ali petih letih? Če bi to drevo kadarkoli prenehali zalivati in gnojiti, bi umrlo v tleh. Nekateri študenti nimajo potrpljenja, da bi čakali, da drevo zraste, vendar jih veliko to počne. Razvijanje sodelovalne pravne prakse je takšno. Za vzpostavitev je potreben čas. Vsak dan je treba izpopolnjevati spretnosti z usposabljanjem, obiskovanjem forumov in konferenc ter mreženjem, objavljati članke na spletu in v papirni obliki, izoblikovati pristop za svetovanje strankam. Mnogi pravniki že veliko let zalivajo in gnojijo svoja semena znanja in veščin, morda brez vidnih rezultatov. Nato nenadoma njihovo vloženo delo in potrpežljivost pokažeta znake rasti, in praksa zacveti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
