Dne 27. in 28. novembra je na Sodišču EU potekal t. i. Forum des magistrats oziroma forum nacionalnih sodnikov. Gre za dogodek, ki ga za nacionalne sodnike organizira Sodišče EU z namenom, da se med sodniki vzpostavi tudi neformalen dialog za izmenjavo mnenj o aktualni sodni praksi tako Sodišča EU kot nacionalnih sodišč. K razmišljanju za današnjo kolumno me je spodbudila delovna seja na forumu o pojmu neodvisnosti sodstva v pravu EU, ki se je dotaknila tudi vprašanja materialne odvisnosti nacionalnih sodnikov in razmerja tega načela do prava EU. To vprašanje je trenutno še posebej aktualno za slovenske sodnike, saj se 3. januarja 2024 izteka rok za implementacijo ustavne odločbe U-I-772/21, v kateri je Ustavno sodišče RS odločilo, da so določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki urejajo plače slovenskih sodnikov, v neskladju z Ustavo RS.
Na prvi pogled se morda zdi, da je vprašanje materialne sodniške neodvisnosti pravzaprav vprašanje nacionalnega prava in da evropsko pravo tega vprašanja ne ureja. Ne nazadnje se tudi Ustavno sodišče v zgoraj omenjeni zadevi ni odločilo za postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU, ki bi ga sicer moralo zastaviti, če bi šlo za jasen problem evropskega prava. Predvidevam, da se za ta korak ni odločilo prav zato, ker problem nima povsem jasne evropske dimenzije, saj razen 19. člena Pogodbe o Evropski uniji, ki je formuliran zelo splošno, na tem področju ni predpisov prava EU. Zato domnevam, da je Ustavno sodišče menilo, da ima že na podlagi slovenskega prava dovolj jasne elemente za odločitev v zadevi. Ne glede na to se je sklicevalo na mednarodne in evropske instrumente, vključno s sodno prakso Sodišča EU, ki potrjujejo splošno načelo neodvisnosti sodstva (tč. 52).
Pa vendarle se zdi, da je glede na dosedanjo sodno prakso Sodišča EU vprašanje materialne sodniške neodvisnosti vseeno vprašanje prava EU. Tako je Sodišče EU v sodbi v zadevi Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C-64/16) z dne 27. februarja 2018 – na katero se je sicer skliceval tudi predlagatelj v zadevi pred Ustavnim sodiščem – odločilo, da je tudi pri vprašanju materialne sodniške neodvisnosti pravo EU lahko relevantno. V omenjeni zadevi je šlo za deloma drugačno vprašanje kot pred Ustavnim sodiščem, saj se je Sodišče EU ukvarjalo z vprašanjem skladnosti ukrepov začasnega znižanja sodniške plače z načelom neodvisnosti sodstva in odločilo, da to načelo v konkretni zadevi ne prepoveduje začasnega znižanja plač sodnikom, ko so takšni ukrepi vezani na zahtevo po odpravi čezmernega proračunskega primanjkljaja. Poudarilo pa je, da je zagotavljanje neodvisnosti neločljivo povezano z nalogo sojenja (tč. 42) in da mora biti plača, ki ustreza pomembnosti funkcij, ki jih sodniki izvajajo, pravzaprav jamstvo, ki je neločljivo povezano z neodvisnostjo sodnikov (tč. 45).
Vprašanje materialne neodvisnosti nacionalnih sodnikov se torej dotika tudi evropskega prava. Iz sodbe v zadevi Associação Sindical dos Juízes Portugueses namreč izhaja, da se evropsko pravo in torej zahteve, ki so neločljivo povezane z učinkovitim sodnim varstvom iz prvega odstavka 19. člena Pogodbe o Evropski uniji, uporabljajo, kadarkoli obstaja možnost, da nacionalno sodišče odloča o vprašanjih glede uporabe ali razlage prava Unije. To velja tudi, če se v konkretnem sporu, v katerem nacionalno sodišče odloča, vprašanje evropskega prava sploh ne postavi. V zadevah glede materialne neodvisnosti sodstva se Sodišče EU v svojih sodbah zato opira na prvi odstavek 19. člena Pogodbe o Evropski uniji, ki državam članicam nalaga obveznost vzpostavitve pravih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Ta člen ima namreč, kot je poudaril predsednik Sodišča EU Koen Lenearts v razpravi na sodniškem forumu, širše področje uporabe kot 47. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V nekaterih zadevah (npr. Komisija proti Poljski, C-619/18, tč. 40), kjer so stranke uveljavljale argument, da gre pri vprašanju sodniške neodvisnosti za popolnoma interno pravno vprašanje, ki nikakor ni povezano s pravom Unije, je Sodišče EU ta argument zavrnilo in odločilo, da zveza s pravom EU obstaja, saj obstaja možnost, da bodo nacionalni sodniki v nacionalnem postopku uporabili evropsko pravo.
Kljub temu pa se sprašujem, kako daleč bi lahko šlo Sodišče EU pri odločanju o sodniških plačah nacionalnih sodnikov. Menim, da ne more določiti konkretne ravni sodniških plač v posamezni državi članici, ki bi bila primerna za zagotovitev materialne sodniške neodvisnosti. Prav tako po mojem mnenju težko presodi, s katerim drugim sektorjem v določeni državi članici bi morale biti sodniške plače primerljive, da zadostijo zahtevam po neodvisnosti. Sprašujem se tudi, ali bi lahko Sodišče EU v kateri od zadev v prihodnosti odločilo, da je celoten plačni sistem v neskladju s pravom EU?
V postopku predhodnega odločanja tako trenutno potekata še dve zadevi glede sodniških plač. V zadevi XL, C-146/23, je vprašanje zastavilo poljsko okrožno sodišče, pred katerim je eden od poljskih sodnikov zatrjeval, da je bila njegova plača bistveno znižana v primerjavi s plačo, ki naj bi mu pripadala na podlagi poljskega zakona o organizaciji splošnih sodišč. Poljsko sodišče je zato na Sodišče EU naslovilo vprašanje, ali načelo neodvisnosti sodstva nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki zaradi omejevanja proračunskih izdatkov uvaja odstopanje od objektivnega mehanizma določanja plač sodnikov. V zadevi Adoreike, C-374/23, v kateri je vprašanje za predhodno odločanje zastavilo litovsko upravno sodišče, pa se je med drugim zastavilo vprašanje, ali pravo EU, zlasti načelo neodvisnosti sodstva, nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero so plače sodnikov nižje od plač, ki jih država določi za pripadnike drugih pravniških poklicev.
Vprašanja materialne sodniške neodvisnosti se torej ne zastavljajo zgolj v Sloveniji, temveč tudi v drugih državah članicah. Na sodniškem forumu je v zvezi z vprašanjem sodniške neodvisnosti ustavna sodnica Rodina poudarila, da je latvijsko ustavno sodišče že večkrat odločalo o vprašanju materialne neodvisnosti sodnikov (npr. leta 2016 in 2017) ter med drugim prepovedalo znižanje njihovih plač, saj bi bilo to v neskladju z načelom neodvisnosti sodstva. Podobno je tudi litovsko ustavno sodišče že nekajkrat odločalo o sodniških plačah.
Če vprašanje materialne sodniške neodvisnosti postane jasno vprašanje evropskega prava, to za sabo potegne tudi druge pravne posledice, na primer možnost vložitve tožbe Komisije proti državi članici za neizpolnitev obveznosti po 258. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije. Tožb Komisije na področju sodniške neodvisnosti na Poljskem je bilo do sedaj že več, na primer v zadevah C-619/18, C-192/18 in C-791/19. Vendar pa se te zadeve do sedaj niso nanašale specifično na materialni vidik sodniške neodvisnosti. Prav tako se seveda odpre možnost (oz. obveznost za najvišja sodišča) predložitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU. To možnost so, kot vidimo, izkoristila poljska sodišča v zgoraj omenjeni zadevi, pa tudi v drugih zadevah glede splošnejših vprašanj sodniške neodvisnosti, na primer v združenih zadevah A. K. in drugi (C-585/18, C-624/17 in C-625/18, sodba z dne 19. novembra 2019), v zadevi A. B. in drugi (C-824/18, sodba z dne 2. marca 2021) in v združenih zadevah Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim (C-748/19 do C-754/19, sodba z dne 16. novembra 2021). Ta možnost je seveda odprta tudi slovenskim sodiščem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
