Ali podjetja, ki prejemajo znatna javna sredstva, delujejo bolje, rastejo hitreje in se srečujejo z manj tveganji? Kaj se zgodi, ko se prejemanje finančnih sredstev nenadoma konča? Rezultati treh obsežnih raziskav, v katerih smo analizirali skoraj celotno populacijo slovenskih podjetij, kažejo, da je vpliv javnega denarja na gospodarstvo kompleksnejši, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. Javni tokovi, bodisi prek javnih naročil, subvencij ali drugih oblik državne podpore, lahko podjetjem omogočijo stabilnost in rast, vendar hkrati pomenijo tudi tveganje za odvisnost od države in zmanjšano konkurenčnost.
Čeprav so javna sredstva pogosto namenjena spodbujanju inovacij, trajnostnega razvoja in višje zaposlenosti, rezultati kažejo, da se njihov učinek močno razlikuje glede na to, ali podjetja javna sredstva prejemajo neposredno ali v kombinaciji z javnimi naročili. Kakšne so dejanske posledice teh sredstev na likvidnost, preživetje in izvozno usmerjenost podjetij? So javna sredstva ključni vzvod za stabilnost ali pa lahko postanejo omejitev za konkurenčno prilagodljivost?
V članku Public cash and modes of firm exit[1] smo s soavtorjema Petrom Grajzlom in Barbaro Mörec preučevali, kako prejemanje javnega denarja vpliva na verjetnost in način izstopa gospodarskih družb s trga. Analizirali smo podatke o prejetih javnih sredstvih, razdeljenih v tri kategorije: (1) izplačila neposrednih proračunskih uporabnikov (ministrstva, agencije), (2) izplačila posrednih proračunskih uporabnikov (javni zavodi, šole, bolnišnice) in (3) izplačila gospodarskih družb, ki so v (so)lasti države ali občin. Zanimalo nas je torej, kako ta prejeta plačila vplivajo na verjetnost, da bodo gospodarske družbe prenehale poslovati, in na kakšen način bodo prenehale poslovati.
Z empirično analizo smo ugotovili, da večji je obseg prejetega javnega denarja, manjša je verjetnost, da se bodo družbeniki odločili za likvidacijo družbe, in manjša je verjetnost, da bo družba končala v stečaju. Poslovanje z »državo« ima torej pozitiven vpliv na preživetje gospodarskih družb v Sloveniji. Pri tem se nam je zdelo posebej zanimivo, da se verjetnost prenehanja poslovanja družbe ne spreminja glede na izvor denarja, torej ali gre za izplačila neposrednih proračunskih uporabnikov, posrednih uporabnikov ali gospodarskih družb v večinski državni (lokalni) lasti. Gospodarske družbe, ki jim uspe pridobiti stabilen denarni tok iz javnih virov, imajo ceteris paribus praviloma večjo verjetnost preživetja na trgu.
V članku The effect of discontinued reception of public cash on firm outcomes[2] smo preučili, kaj se zgodi s podjetji, ki prenehajo prejemati javna sredstva. Raziskava je zajela vzorec 72.000 podjetij, med katerimi jih je 58 odstotkov vsaj eno leto prejemalo javni denar. Podrobneje smo analizirali 22.000 podjetij, ki so bila stalni prejemniki javnih sredstev, ter 4000 podjetij, ki so ta sredstva v določenem trenutku izgubila. Zastavljeno vprašanje je na prvi pogled podobno vprašanju iz prvega članka, a je v resnici povsem drugačno. Zanimalo nas je namreč, kaj se dogaja z gospodarskimi družbami, ko prenehajo prejemati javna sredstva. Konkretno nas je zanimalo, ali se takšnim gospodarskim družbam bistveno poslabšajo poslovni kazalniki, oziroma kakšni so učinki na proizvodnjo, produktivnost in izvozne sposobnosti.
Rezultati kažejo, da se po izgubi javnega denarja prihodki podjetij v prvem letu v povprečju zmanjšajo za 57 odstotkov, po treh letih pa padec doseže 70–77 odstotkov. Število zaposlenih se zmanjša za približno 15 odstotkov, pri čemer je učinek odložen zaradi kompleksnih pravil odpuščanja. Padec produktivnosti je sprva zaznaven (2–3 odstotkov), dolgoročno pa se povrne na prvotno raven. Pri tem mlajša podjetja lažje in hitreje odreagirajo, pri starejših gospodarskih družbah pa je negativen učinek na produktivnost izrazitejši in bolj dolgotrajen.
Dodano smo ugotovili, da družbe s tujim lastništvom bolj verjetno izgubijo javni denar kot slovenska podjetja. Poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava manj verjetno izgubijo javni denar. Enako velja za podjetja z več zaposlenimi. Prav tako smo ugotovili, da proizvodne družbe manj verjetno izgubijo sredstva kot storitvene družbe.
Presenetljivo je, da izguba javnih sredstev ni bistveno poslabšala likvidnosti podjetij, prav tako ni povzročila množičnega zadolževanja. Kljub temu je zmanjšala izvozno usmerjenost podjetij za 3–7 odstotnih točk, kar nakazuje, da javna sredstva v določenih primerih omogočajo lažji prodor na tuje trge.
Naše ocene tako kažejo, da skupna izguba dodane vrednosti, ki doleti gospodarske družbe zaradi izgube javnega denarja, ne dosega skupnega zneska javnih sredstev, ki so jih te gospodarske družbe prejele. Če bi vsa ta javna sredstva lahko alternativno uporabili za druge produktivne namene, bi naša analiza nakazovala na to, da bi zmanjšanje transakcij javnega sektorja z gospodarskimi družbami lahko ustvarilo pozitivne učinke. Pri tem še enkrat posebej poudarjamo, da bi to veljalo le v primeru, da bi ta sredstva znali učinkovito porabiti za druge namene. Če ta sredstva porabimo za neproduktivne namene (potrošnja), potem zmanjšanje transakcij javnega sektorja z gospodarskimi družbami ne ustvari pozitivnih učinkov. Ali isto v številkah: slabih 4000 podjetij, ki spadajo v ključni proučevani vzorec, je v letih 2015–2019 skupaj dobilo 188 milijonov evrov javnega denarja. Ocenjena izgubljena dodana vrednost zaradi učinkov izgube javnega denarja doseže 77,9 milijona evrov. Izračun torej pokaže, da koristi odklopa podjetij od javnega denarja presežejo škodo, če država z vsakim evrom, ki ga da drugam, ustvari več kot 0,41 evra. Glede na preštevilne »cvetke« porabe javnega denarja o tem vendarle lahko upravičeno dvomimo.
V članku A by-product of big government; small bus econ[3] smo raziskali, kako javna naročila vplivajo na učinkovitost nepovratnih sredstev. Naša hipoteza je bila, da pri gospodarskih družbah, ki že prejemajo velik del prihodkov iz javnih naročil, državna (ali evropska) nepovratna sredstva dejansko ne prinesejo takih koristi, kot je predvideno s politiko spodbujanja podjetništva. Generalno gledano še vedno menimo, da državne pomoči (subvencije, druge finančne spodbude) omogočajo rast družb, kreirajo inovacije, omogočajo vstope na tuje trge in na splošno izboljšajo uspešnost podjetij. Nepovratna sredstva so običajno namenjena spodbuditvi rasti, inovativnosti in zaposlovanja (na primer programi za mala podjetja, R&R ali subvencije za zaposlovanje).
V analizo smo v tem članku vključili celoten nabor slovenskih podjetij (več kot 72.000) v obdobju 2015–2019, pri čemer smo posebej merili tri vrste subvencij: (1) subvencije za mala in srednja podjetja, (2) subvencije za raziskave in razvoj (R&R) in (3) subvencije za zaposlovanje. V proučevanem obdobju je od 41 do 46 odstotkov podjetij dobivalo od države pomoč ali bilo z državo v poslovnem odnosu prek javnih naročil. Letno torej slovenska podjetja prek poslov z javnim sektorjem dobijo od 5,8 do 6,5 milijarde evrov, kar je 14 odstotkov slovenskega BDP.
Ugotovili smo, da pri odsotnosti javnih naročil subvencije pričakovano povečajo prodajo, zaposlenost, in spodbudijo rast. Praviloma pa ne povzročijo trajnega dviga produktivnosti (faktorska produktivnost podjetja ali TFP). Subvencije za zaposlovanje v prvem in drugem letu celo zmanjšujejo TFP, in sicer za 12 oziroma 22,5 odstotka, v tretjem letu pa učinek ni več statistično pomemben.
Rezultati so še pomembneje slabši, če je gospodarska družba sočasno vpeta tudi v javna naročila. Pri teh gospodarskih družbah se »dodaten učinek« subvencij bistveno zmanjša ali celo izgine. Denar od javnih naročil podjetju že zagotavlja stabilen dotok sredstev, kar najverjetneje zmanjša spodbujevalno vlogo novih subvencij. Opiranje na javna naročila v kombinaciji s subvencijami za zaposlovanje pa ima celo dolgotrajno negativen učinek na produktivnost.
Naš sklep je bil, da je pri oblikovanju politike na področju subvencij treba upoštevati, da »velika država«, ki podjetjem daje veliko naročil, lahko nenamerno zmanjša učinkovitost drugih podjetniških politik in subvencij.
Predstavljene raziskave potrjujejo, da javna sredstva igrajo ključno vlogo pri stabilnosti in razvoju podjetij, vendar njihova učinkovitost ni samoumevna. Javni denar lahko podjetjem zagotovi varnost, vendar hkrati zmanjša konkurenčne pritiske in inovacijski potencial. Subvencije so učinkovitejše pri podjetjih, ki niso močno odvisna od javnih naročil, saj se v nasprotnem primeru njihova spodbujevalna vloga zmanjša ali celo izniči. Oblikovalci ekonomskih politik bi morali pri dodeljevanju subvencij upoštevati prekrivanje z javnimi naročili in zagotoviti, da javna sredstva ne ustvarjajo neželene odvisnosti, temveč spodbujajo dolgoročno konkurenčnost gospodarstva.
[1] J. Cepec, P. Grajzl, B. Mörec: Public cash and modes of firm exit, Journal of Evolutionary Economics (2022) 32: 247–298, https://doi.org/10.1007/s00191-021-00754-3.
[2] J. Cepec, P. Grajzl, B. Mörec: Weaned off public money: The effect of discontinued reception of public cash on firm outcomes, Kyklos, 2022; DOI: 10.1111/kykl.12317.
[3] P. Grajzl, S. Srhoj, J. Cepec, B. Mörec: A by-product of big government; small bus econ (2024) 62:895–916; https://doi.org/10.1007/s11187-023-00788-w.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
