Vsak dan spremljamo pospešen napredek na številnih področjih življenja. Umetna inteligenca nas preseneča že na vsakem koraku. V trenutku vstopimo v oddaljene dežele, muzeje in galerije, si ogledamo jedilnike slavnih restavracij, iz oddaljenih koncev domovine in tujine prižigamo domače naprave, kontroliramo svoj dom in vrt, tesla se po nas v lokal pripelje kar sama, napišemo esej o knjigi, ne da bi jo prebrali, prevedemo besedilo iz kateregakoli jezika, spremljamo let in pristanek letala na drugem koncu sveta, roboti nas že operirajo, nadomeščajo tudi natakarje ... Ob vsem se morda zgrozimo in vprašamo, kam to vodi. Nekdo je izjavil, da je umetna inteligenca skoraj kot atomska bomba. Torej nikakor ne sme eksplodirati.
Živimo v času tako izjemnega napredka, da mu na nekaterih področjih lahko sledijo le znanstveniki. Nas bo prignal do roba civilizacije? Smo morda že tam?
Anonimni vir
Bo ta posebna inteligenca sčasoma lahko brala naše misli in jih pretvorila v besedilo, to pa bo lahko del zapisnika v sodni dvorani? To bi bil vsekakor izum tisočletja. Bi ljudje govorili le resnico, računalniki pa bi pomagali razsoditi? Število kaznivih dejanj in postopkov ter s tem tudi sodnih zaostankov bi upadlo. To bi bila nedvomno največja pravosodna reforma vseh časov. Si predstavljate, da bi obdolžencem in pričam, ki bi lagali, umetna inteligenca v hipu prikazala resnico? Prava revolucija, vsaj za priče. Obdolžencem pravice do molka ali neresnice ne bi mogli in smeli odvzeti, bi pa sodni postopki postajali izjemno zanimivi. Kdo bi (še) upal prav nesramno lagati oziroma »potvarjati resnico«?
Sprašujemo se tudi, koliko delovnih mest bo ukinjenih, kdo vse bo sploh še potreben v našem vsakdanjem življenju. Izginjali bodo številni poklici preteklosti in sedanjosti, potrebovali pa bomo povsem nove, kakršnih si še ne predstavljamo.
Ob tem pomislim na pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester pri nas in v tujini. Že v času korone so nam pri vhodu v večje zdravstvene centre kar naprave izmerile telesno temperaturo in dovolile vstop. Predstavljam si robota, ki nam vzame kri in obdela vse parametre, pomembne za naše zdravje, na podlagi katerih iz naprave pride anamneza zdravstvenega stanja z vsemi navodili za terapije, ki sledijo. Vse to, upam, (še) pregleda zdravnik, ki nas seznani o našem stanju. Računalnik izpiše recepte, zdravila prevzamemo v lekarni. Tam jih robot poišče na policah in nam jih dostavi. Z njimi odkorakamo iz lekarne, kjer tudi vse drugo deluje popolnoma avtomatizirano.
Ojoj, če sledi zdravstveni poseg, se spet srečamo z robotom – ta (res upam, da) ob asistenci zdravnika specialista »šari« po nas in nas reši tegob. Tudi na intenzivnem oddelku nas obdelujejo vseh vrst roboti, en tak nas celo obvesti, da gremo lahko domov. Res ne bi rada doživela takega »čudodelnega« zdravljenja. Osebni stik je po mojem mnenju še vedno najpomembnejši. K sreči bosta nakup takih zdravstvenih robotov in usposabljanje za njihovo uporabo verjetno tako draga, da jih vsaj pri nas še dolgo ne bo. Morda v skromnejšem obsegu, ki bi bil za nas še sprejemljiv in bi ga razumeli. Res pa bi to lahko močno razbremenilo medicinske sestre, ki jih hudo primanjkuje.
Vendar gre vse v to smer in računalniški programi bodo dejansko upravljali svet. Če ga ne bodo nekega dne kar prevzeli in morda »sesuli«.
Zato je še posebej zanimivo, kako je prihodnost mladine upoštevana v novi šolski zakonodaji, ki je pravkar v fazi javne razprave. Ali je za tak premislek še prezgodaj? Toda vedno zaostajamo za časom, v katerem živimo. In ob komaj napovedanih reformah bi bile že potrebne nove. Ali je prav, da je novela zasnovana brez razmisleka o komaj sluteni prihodnosti naše mladine, ki bo šele sedla v osnovnošolske klopi? Uvedeno bo učenje vsaj dveh tujih jezikov, na dvojezičnih območjih pa treh, čeprav bo umetna inteligenca besedila prevajala v desetine jezikov. Bomo prevajalce in še marsikatero znanje oziroma poklic sploh potrebovali?
Kako pa bodo naši otroci lahko razvili socialne veščine? Šolanje na daljavo v času covidne krize je bilo na tem področju za številne zelo škodljivo. Je prav, da se vse več otrok šola od doma? Po mojem prepričanju je tako šolanje le za izredne primere, nikakor pa kar za vse, ki si tega zaželijo iz takega ali drugačnega razloga. Kako se bo otrok znašel v realnem življenju, če bo samo doma in vse bolj odvisen od naprav, ki ga lahko dobesedno zasužnjijo? Je to brezskrbno otroštvo? Kaj pa več ur športa in gibanja na svežem zraku? In razredne ure, kjer bi se morali učitelji in otroci pogovarjati? In to ne samo kakšen dan po pokolih v Srbiji.
Pred kratkim smo slišali, da v nizozemskih šolah otrokom ne bodo več dovoljevali sodobnih naprav, kot so pametni telefoni in ure, tablice in računalniki, razen pri posebnih računalniških predmetih. Ja, mnoge je že srečala zdrava pamet in se zavedajo hudih pasti, ki vodijo v zasvojenost. Malčki namreč dobijo tablico že v otroški voziček in sploh ne gledajo, kje se vozijo. Drugo tako napravo pa imajo ves čas v rokah njihove mamice in očetje. In menda so na sprehodu.
Šola mora učiti in tudi vzgajati. Kdo preverja znanje staršev, ki se gredo učitelje vseh predmetov, čeprav morda brez ustrezne izobrazbe? Ali ni to za otroke škodljivo? Morda se pozneje zaradi slabših ocen ne bodo mogli vpisati v šolo, ki bi jo radi obiskovali. In kdo bo opazil, da so v krizi in da imajo duševne motnje? Jih bodo starši še bolj skrivali? Ni namreč računalnika, ki bi te lahko razbremenil čustvenih težav, kvečjemu obratno.
Prepričana sem, da se na domu nikakor ne bi smeli šolati prvošolčki. Zaradi številnih razlogov bi morali biti v pravi šoli, in to »fizično«. Prav prvi razred je namreč najpomembnejši in o tem ne bi smelo biti nobenih pogajanj.
V Zvezi prijateljev mladine Slovenije smo v zvezi z novo šolsko zakonodajo podali več predlogov. Menimo, da bi se morali upoštevati tudi sklepi otroških parlamentov, ki prav s tem namenom potekajo v pravem hramu demokracije. Naslednji otroški parlament prihodnje leto bo na temo duševnega zdravja otrok – ti so to predlagali sami. Zanimivo.
Že desetletja razmišljam, kako koristen bi bil izum, ki bi omogočil »branje resnice« iz možganov obdolžencev, prič in drugih strank v sodnih postopkih. Bo v prihodnosti to mogoče? Če bo, ne bi imela nič proti tako revolucionarni umetni inteligenci.
Sicer pa si želim, da bi uporabo umetne inteligence uvajali po pameti. Še zlasti pri starejši generaciji. Možnost izbire mora ostati – da vse, kar se začne na »e«, lahko preprosto odmislijo in se odpravijo v institucijo ali pa tja »klasično« pokličejo za nasvet ali pomoč nekoga, ki jim lahko pomaga odpreti vse te čudežne e-poti. Oziroma da lahko rešijo probleme tako, kot (še) znajo. Niso vsi navdušeni nad čudežno umetno inteligenco.
Poleg tega ohranimo tudi papirnati denar. Virtualni je preveč »oddaljen«, podoben kriptovalutam in čudežnim »oblakom«. Nikoli ne vemo, ali jih (še) imamo, do kdaj in koliko. Pojavljajo se tudi nove in nove »virtualne« finančne goljufije. Že danes na spletu prežijo vseh vrst goljufi, ki nam lahko v hipu izpraznijo bančni račun. Banke in mediji nas vsak dan svarijo pred lahkovernostjo.
Klasika naj se torej ohrani še nekaj časa. Vsaj do takrat, ko bo svet preplavila samo današnja mladina, ki se je rodila v svet interneta in umetne inteligence – in bo vsemu temu dostojno kos. Ali pa je to mogoče? Vredno tehtnega razmisleka.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
