Vsesplošna gospodarska in finančna kriza je v večini evropskih držav odvrnila pozornost od razmer v manj razvitih delih sveta, kjer je še pred desetletjem in pol vladala skrajna revščina. V zadnjem desetletju je v državah globalnega juga prišlo do tektonskih sprememb v njihovem razvoju.
Organizacija združenih narodov je sredi marca predstavila letošnjo poročilo o človekovem razvoju (Human Development Report 2013), ki kaže na izjemen napredek v življenjskem ravni prebivalstva globalnega juga. Čeprav še vedno veliko ljudi vsakodnevno trpi zaradi pomanjkanja vode, hrane, ustrezne nastanitve ter izobrazbe, so se razmere v marsičem izboljšale. Poročilo ugotavlja, da je »število ljudi, ki živijo v skrajni revščini padlo s 43.1 odstotka v letu 1990 na 22.4 odstotka v letu 2008« (str. 12). Slednje potrjuje tezo, da žanjejo sadove globalizacije predvsem nekoč najrevnejši deli sveta. Poročilo poudarja, da je »prvič v 150 letih skupni proizvod Brazilije, Indije in Kitajske enak skupnem bruto družbenemu proizvodu gospodarskih velesil Severa: Kanade, Francije, Nemčije, Italije, Združenega kraljestva in Združenih držav« (str. 12-13) ter dodaja, da se »življenjske razmere in pričakovanja toliko ljudi še nikoli v zgodovini niso spremenile tako hitro in dramatično« (str. 11).
Države članice Organizacije združenih narodov so že leta 9. septembra 2000 na vrhu v Durbanu sprejele milenijsko deklaracijo, ki vsebuje osem ambicioznih ciljev za družbeni razvoj človeštva do leta 2015 (Resolucija 55/2, U.N. Doc. A/55/49 (2000)). Države so se zavezale, da je potrebno »do 2015 prepoloviti število ljudi, ki živijo z manj kot enim dolarjem na dan, in ki trpijo za lakoto. Do tega datuma se mora prepoloviti število ljudi, ki nimajo dostopa do čiste vode ali si je ne morejo privoščiti« (cilj št. 1, 19. točka deklaracije); »zagotoviti, da bodo … vsi otroci povsod po svetu, tako fantje kot dekleta, lahko dokončali osnovnošolsko izobraževanje in bodo imeli enak dostop do vseh ravni izobraževanja« (cilj št. 2, 19. točka deklaracije), »spodbujanje enakega obravnavanja žensk in moških ter pravic žensk« (cilj št. 3, 20. točka deklaracije) »za tri četrtine zmanjšati smrtnost mater« (cilj št. 4), ter smrtnost otrok mlajših od pet let za dve tretjini« (cilj št. 5, 19. točka deklaracije)«; »zadržati in pričeti krčiti širjenje virusa HIV, malarije in drugih nevarnih bolezni, ki napadajo človeštvo« (cilj št. 6, 19. točka deklaracije), varovati naravnega okolja (cilj št. 7, 21-23. točka deklaracije), ter oblikovati globalno partnerstvo za razvoj (cilj št. 8, 11-18. točka deklaracije). Deklaracija kot tudi sami cilji niso zavezujoči, ampak predstavljajo le smernice za delovanje držav, mednarodnih organizacij, nevladnih organizacij in drugih udeležencev v globalnem svetu, pri čemer je zanimivo, da jih nekateri akterji opredeljujejo za zavezujoče.
Skoraj trinajst let po sprejetju zapisanih ciljev je jasno, da le-ti niso bili v celoti uresničeni, a veliko bolje kot je marsikdo sprva predvideval. Prvi cilj (odprava revščine) je na večini kontinentov vsaj delno dosežen, izjema pri tem so le otoške državice v Oceaniji, kjer revščina še ni bila v celoti izkoreninjena. Poročilo o človekovem razvoju za leto 2013 pravi, da je bil ta cilj dosežen »tri leta pred ciljnim datumom, 2015« (str. 15). Razumljivo je, da je prišlo do več težav pri uresničevanju univerzalnega osnovnošolskega izobraževanja in enakega dostopa do izobraževanja, saj nekatere države ne morejo zaradi finančnih težav zagotoviti obveznega izobraževanja (glej tabelo OZN o uresničevanjem milenijskih ciljev, 2012). Podobne težave se pojavljalo pri zagotavljanju enakega obravnavanja žensk in moških in pri uresničevanju pravic žensk, kar je še posebej težavno v državah, ki ženskam ne priznavajo pravne subjektivitete (glej zgornjo tabelo). Države so najbolj napredovale pri zniževanju smrtnosti otrok mlajših od pet let, saj je bil cilj dosežen nekaj let pred ciljnim datumom (glej zgornjo tabelo). Nekaj uspehov je vidnih tudi pri zmanjševanju smrtnosti mater in pri zmanjševanju števila obolelih z virusom HIV (glej zgornjo tabelo). Na drugi strani pa je potrebno poudariti, da večina zastavljenih ciljev še ni bila v polni meri uresničena.
Postavlja se vprašanje kdo nosi primarno odgovornost za uresničevanje zgornjih ciljev. Ali so za njihovo uresničevanje odgovorne le teritorialne države ali odgovornost nosijo tudi premožnejše države oziroma vsa mednarodna skupnost? Dejstvo je, da nekatere države nikoli ne bodo zmožne same uresničiti zastavljenih ciljev, zaradi česar je nujno sodelovanje mednarodne skupnosti. Blagostanje se po svetu širi, o čemer pričajo tudi statistični podatki. Na Zemlji danes živi manj ljudi v skrajni revščini kot pred dvajsetimi leti, kar ni zanemarljiv podatek, glede na visoko rast svetovnega prebivalstva v enakem časovnem obdobju. Po letu 2015 si bodo morale države in nedržavni subjekti postaviti višje cilje, ki bi zvišali življenjsko raven vseh ljudi na svetu.
Nekateri kazalniki pa se v daljšem časovnem obdobju niso spremenili v večji meri. Najrazvitejše države najdemo še vedno predvsem v Evropi in Severni Ameriki. Najvišji odstotek prebivalstva, ki živi v pomanjkanju, imajo še vedno južne države, a vendarle korak naprej je bil storjen. Posameznik, ki se rodi v kakšni od azijskih ali afriških držav, ima danes več možnosti za preživetje in izobraževanje, kot jih je imel nekdo, ki je bil rojen v isti državi pred dvajsetimi leti. A takšen posameznik uživa še vedno manj ugodnosti kot nekdo, ki je bil včeraj rojen v Združenih državah. Razmerje moči v svetu se spreminja, kar omogoča zapostavljenim, da izkoristijo možnosti, ki so se nekoč ponujale le njihovim vrstnikom, ki so imeli srečo, da so bili rojeni v zahodnoevropskih ali severnoameriških državah.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
