c S

Slovenija – papirnata država

prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
25.07.2011 Eden temeljnih problemov naše države je njena vedno večja navideznost. V precejšnji meri namreč žal drži slikovita misel, da »so nam ukradli državo«. Le-ta živi v svoji dobrohotni in avtoritativni (ne avtoritarni) podobi le še na papirju, medtem ko postaja njen družbeno-realni izraz nekakšen spaček, v katerem še komajda prepoznavamo njeno temeljno podobo, saj je ta prekrita s številnimi malignimi izrastki, oteklinami in temnimi lisami.

Do neke mere je seveda tako z vsako državo. V tem pogledu obstajajo boljše in slabše od naše. Vsaka država je po eni strani idealno zasnovana z ustavo, zakoni, deklaracijami in programskimi dokumenti, po drugi strani pa je v praksi žrtev zasebnih kapitalskih interesov, bolestnih oblastnih ambicij posameznikov in družbenih skupin ter različnih korupcijskih, mafijskih in drugih neetičnih in nezakonitih praks.

Naša težava ni v tem, da družbena realnost do neke mere odstopa od ideala, v katerega smo vsaj za hip večinoma le verjeli v času slovenske osamosvojitve. Težava je v tem, da je ta odstop v negativni, družbeno-patološki smeri tako velik, da nas v odnosu do lastne države in družbe vedno bolj prevzema strah. Bojimo se neodločnih ali avtoritarnih oblastnikov, bojimo se nesposobnih ali pohlepnih predstavnikov kapitala in njihovih oprod, bojimo se ignorantskih ali nepravičnih uradnikov, policistov, tožilcev in sodnikov, strah nas je materialnega pomanjkanja in socialne ogroženosti itd.

Skrajni čas je, da se tega strahu znebimo in vsak dan (še) odločneje zahtevamo, da naši družbeni škodljivci prenehajo s svojim škodljivim delovanjem in začnejo končno delati kaj dobrega. Ključni korak na tej poti preobrazbe mora biti tudi nedvoumna zahteva, da Slovenija na pravni ravni preseže svojo vedno bolj papirnato naravo. Eden dolgoročno najbolj destruktivnih družbenih dejavnikov so namreč v (pre)veliki meri neizpolnjene zakonske in druge pravne norme.

V Sloveniji smo zapadli že v pravo histerijo na ravni pravnega normiranja. Na skorajda vsak resnejši, četudi zgolj posamični družbeni problem se politiki odzivajo s takojšnjimi obljubami in načrti za spremembo zakonov. Pišemo in sprejemamo nove in nove zakone in druge predpise, situacija na področju prava pa je vse slabša. Največji družbeni škodljivci so praktično nedotakljivi. In ker je tako, se še množijo. Ob tem pa država krepi pregon »majhnih rib« ter tu in tam uprizori kakšen medijsko-pravni spektakel, kot je denimo javna diskreditacija kakega župana ali direktorja, ki mu kriminalisti skorajda pred kamerami preiščejo hišo in ga osumijo hudih kaznivih dejanj, nato pa vse skupaj pade v vodo in ostane nelagoden občutek, da je oblast zatajila še eno »lumparijo« ter da je v ozadju takšne zgodbe predvsem političen ali mafijski boj za prevlado.

Namesto, da bi politiki, uradniki, policisti, inšpektorji, tožilci, sodniki in drugi vsaj v pretežni meri izvrševali obstoječe zakone, smo najpogosteje priča pravi tekmi v tem, kako v praksi najti razlog, da nečesa pravno ni mogoče storiti. Če so bili doslej zakoni tako slabi, da niso omogočali pregona koruptivnih dejanj v politiki, upravi, gospodarstvu in drugod, potem moramo kot državljani javno zahtevati, da vsi politiki in njihovi sokrivci, ki so bili na politični oziroma vodilni sceni zadnjih dvajset let, nemudoma s sklonjeno glavo sami odidejo s političnega parketa in se nam državljanom za takšno situacijo javno opravičijo.

Toda prava težava je predvsem drugje. Zakonodaja je sicer res do neke mere luknjičasta in omogoča različne malverzacije. Toda nikakor ne v tako dramatični meri, kot se to dogaja v praksi. Če bi (do)sedanjo zakonodajo izvrševali bistveno bolj dosledno in v pravem duhu prava, bi bilo družbene škode bistveno manj, mnogi največji družbeni škodljivci pa bi bili že zdavnaj odstranjeni s svojih položajev ali celo na prestajanju takšne ali drugačne kazni. Žal politične, gospodarske in druge družbene elite očitno do te mere onemogočajo izvrševanje zakonov, da smo državo in gospodarstvo pripeljali na rob bankrota, z nepravičnostjo v dramatični meri razvrednotili pomen pravne države ter z očitnim pomanjkanjem etičnega in socialnega čuta (pomislimo le na vse odpuščene in zavržene delavce) ljudem odvzeli (za)upanje v državo in pravo.

Naj končam s ponazoritvijo. Z zadnjo zaostritvijo sankcij v cestnem prometu je država – vsaj takšno je moje osebno prepričanje – spet storila napako. Namesto, da bi upoštevala znano resnico, da je uspešno preprečevanje prekrškov in drugih kaznivih  ravnanj premosorazmerno s stopnjo zanesljivosti(!) nadzora in kaznovanja (ne pa s sámo višino kazni), je država raje spet drastično povečala kazni za prometne prekrške. Glede na to, da se naši policisti – po lastni presoji ali po diktatu od zgoraj –izogibajo ustrezni preventivni dejavnosti ter »pobirajo denar« od voznikov na zelo poljuben način (v smislu kdaj in kje se koga lotijo nadzorovati), bo to vodilo v številne nove krivice. Mnogi spodobni in odgovorni vozniki bodo že za manjši spregled drastično kaznovani, medtem ko bomo v prometu še vedno vsakodnevno priča številnim nevarnim brezobzirnežem. Prepričan sem, da bi bilo na naših cestah bistveno manj nesreč in žrtev, če bi policisti zavzeto in bolj pravično izvajali že prejšnjo zakonodajo in v okviru nje delovali predvsem preventivno.

Včeraj sem se iz hrvaške Istre zvečer z avtom vračal v Ljubljano. Na slovenski strani meje je nastala večkilometerska kolona vozil. Desetine motoristov jo je kljub nasprotnemu prometu mirno prehitevala po sredini nasprotnega pasu (nevarna vožnja v nasprotno smer cestišča), mnogi vozniki pa so svoje vozila, celo avtodome, obračali na sredi cestišča preko dveh neprekinjenih črt in neposredno ustavljali in ogrožali promet iz nasprotne smeri. Ne glede na več kot desetkilometersko skorajda stoječo kolono ni bilo nikjer NITI ENEGA SAMEGA POLICISTA, kaj šele policijskega avtomobila ali helikopterja. Tudi ne na delih cestišča v bližini Kopra in v samem mestu, kjer je bilo očitno, da bi lahko prometni policisti pomagali sprostiti prometni zamašek ter preprečili nevarne in nedopustne manevre na cesti. Lahko bi nadaljeval z številnimi drugimi malimi zgodbami, npr. z navedbo križišč v Ljubljani, kjer me kot pešca skoraj vsak dan resno ogroža kak voznik, ki prevozi rdečo luč, pa seveda tam že leta nisem videl nobenega policista. Seveda pa gre tu, kot rečeno, le za drobno ilustracijo. Kar ni nič v primerjavi z vsemi našimi velikimi propadlimi aferaškimi in ideološkimi zgodbami…

Ali bomo res povsem zavozili to državo?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.