Najprej se velja – seveda zgolj v kolumnističnem slogu – vprašati, ali v Sloveniji sploh potrebujemo posebno zakonsko ureditev, ki omogoča dostop do informacij javnega značaja. Ali ni Slovenija dežela, v kateri praktično ni skrivnosti? Ali ni tako, da vsak še tako zaupni vladni, parlamentarni, varnostno-obveščevalni ali kak drug državni dokument vedno najde pot v javnost? Ali ni tako, da se pri nas zanimivejše policijske akcije (npr. aretacije kakih pomembnih osebnosti) na televiziji prenašajo kar neposredno? Ali nam mediji vsak dan ne razkrivajo najrazličnejših sočnih podrobnosti iz javnega in zasebnega življenja politikov, direktorjev, estradnikov in drugih pomembnejših osebnosti? Še več, iz t.i. rumenega tiska (vsaj delno porumeneli so žal že skorajda vsi mediji) izvemo marsikatero nezanimivo, neumno, celo vulgarno podrobnost tudi o dotlej javnosti povsem neznanih ljudeh, ki jih mediji izpostavijo kot za ljudstvo pomembne, čeprav to v resnici niso – to seveda ponavadi več pove o medijih, kot pa o konkretnih osebah. Pa tudi, če je neka osebnost znana in resnično ali vsaj navidezno pomembna za širše ljudske množice, so denimo nekatere podrobnosti o njenem telesu, jedilniku, spolnih nagnjenjih in praksah pogosto manj relevantne in zanimive, kot to izpostavljajo rumeni mediji in plehke človeške govorice.
Kakorkoli že, Slovenci smo vsekakor nad-informirani. Preko medijev, za šankom, na delovnem mestu, ob družabnih srečanjih in še kje izvemo praktično vse. O javnih in nejavnih zadevah. Tudi tisto, kar ne drži. Na ta način postane marsikaj neresničnega resnično. Ta je podkupljiv, oni je mafijec, tisti je homoseksualec, ta laže, oni ima skritega ogromno denarja, tisti je tajni agent, tadva sta ljubimca, oni so krivi za propad podjetja, tisti so povezani v klan itd. V svetovni poplavi informacij se seveda razburka še človeška domišljija in tako ljudje »vedo« ogromno drug o drugem ter o znanih osebnostih in nenazadnje tudi o javnih zadevah. V vsem tem sicer Slovenci nismo kaj bistveno drugačni od državljanov drugih razvitejših držav, ki prav tako vsakodnevno podlegajo mediokritetnemu ustvarjanju in širjenju nekakovostnih, nepotrebnih ali celo neresničnih informacij. Vendar pa to ne more in ne sme biti opravičilo. Četudi smo Slovenci del globaliziranega sveta, bi se lahko bistveno bolj potrudili za ohranitev pozitivnih družbenih vrednot, oziroma za ohranitev tiste intelektualne in emocionalne »normalnosti«, ki nas ohranja humane in nam, hvalabogu, do neke mere še vedno preprečuje, da bi v nas povsem prevladali najnižji in najprimitivnejši nagoni in strasti.
Raziskave in izkušnje dokazujejo, da prinaša večja dostopnost do informacij javnega značaja manj koruptivno javno oblast. Bolj je delo državnih in drugih javnih organov in institucij javno in pregledno (transparentno), manj je možnosti, da bi se funkcionarji in uslužbenci teh organov in institucij na nedopustne načine okoriščali z javnimi sredstvi, prikrito ravnali diskriminatorno ali politično pristransko, goljufali državljane v korist svojih sorodnikov, prijateljev, znancev itd. Vse to nedvomno govori v prid ureditvi, ki omogoča in zapoveduje široko transparentnost delovanja javne družbene sfere.
Toda tudi tu je potrebna PRAVA MERA! Če pretiravamo in javno sfero razgalimo do te mere, da javne funkcionarje in javne uslužbence izpostavimo vsakršni človeški radovednosti, potem s tem več ne pripomoremo k razvijanju demokracije in pravne države, pač pa po eni strani med državljani spodbujamo nizke strasti (zavist, škodoželjnost ipd.), pa drugi strani pa omenjene funkcionarje in uslužbence nepotrebno motimo, dekoncentriramo, ali jim celo onemogočimo kakovostno opravljanje njihovega dela.
Nedavno je Sodni svet, katerega član sem, prejel dopis novinarja, ki želi na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) podatke o vseh članih tega organa. Smiselno isti dopis je prejela tudi moja matična institucija, tj. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Ker gre za tipski dopis, domnevam, da so ga, ali ga bodo prejele tudi nekatere druge javne institucije oziroma organi. V obeh navedenih primerih želi novinar izvedeti imena in priimke javnih uslužbencev, podatke o nastopu njihove funkcije oziroma delovnega razmerja, podatke o njihovih dohodkih, formalni opis delovnih nalog ter, pozor, »poročilo kaj je ta oseba delala in naredila v letu 2009«.
Osebno me ne moti, če so novinarji seznanjeni z dohodki javnih uslužbencev ali funkcionarjev, tudi z mojim. Moram sicer reči, da to ni vedno družbeno produktivno, kajti še posebej v specifičnem slovenskem prostoru se na podlagi takšnih informacij pogosto ustvarjajo neadekvatne predstave in primerjave. Pa vendar, psihološka in posledično družbena škoda je tu relativno majhna. Toda če želi novinar na opisani način izvedeti, kaj je nek javni uslužbenec, denimo jaz, delal in naredil v letu 2009, je to norčevanje iz javne sfere! Od novinarja je namreč upravičeno pričakovati, da se bo neke tematike lotil pripravljen, da se bo vanjo predhodno sam poglobil in se ciljno usmeril v obravnavo določenega problema, ne pa da bo naokoli pošiljal splošne vprašalnike in šele nato razmišljal, kaj naj stori z odgovori.
Prvič, če ima novinar na takšen način namen raziskovati nepravilnosti ali pomanjkljivosti, potem dokazuje, da je, milo rečeno, zelo neizkušen. Če namreč pričakuje, da bo prejel od državnega organa ali kake druge javne institucije kakšen zelo samokritičen opis, je seveda neizmerno naiven. To pomeni, da bodisi še ni spremljal nobene samoevalvacijske izjave javnih funkcionarjev ali uslužbencev, ki smo jim priča skoraj vsak dan, ali pa tam ni ničesar razumel. Dejstvo je namreč, da se v svojih poročilih ter na raznih tiskovnih konferencah in podobnih predstavitvah vsi predstavniki javnih organov in institucij vedno hvalijo. Če se pa že ravno ne hvalijo v celoti, se vsaj ne kritizirajo, pač pa se trudijo obraniti pred morebitnimi aktualnimi ali potencialnimi kritikami, in sicer najpogosteje tako, da krivdo za neuspehe ali napake prevračajo na druge, ali pa dokazujejo, da drugi počnejo ali so počeli še veliko hujše stvari ipd.
Če torej novinar pričakuje, da mu bosta denimo Sodni svet in Pravna fakulteta v poročilu o tem, kaj je nek član Sodnega sveta ali profesor v zadnjem letu delal in naredil, napisala kaj takega, kar bo lahko neposredno uporabil za kritični članek, se moti. Žal tu do takšnega novinarja ne morem biti prizanesljiv, kajti že zdavnaj sem izgubil vero v to, da bi si recimo novinar želel takšne informacije zato, da bi javnosti posredoval zgolj objektivno informacijo o delu Sodnega sveta ali Pravne fakultete, ali morebiti celo o kaki njuni zgodbi o uspehu. Praviloma gre žal v takšnih primerih le za to, da se išče negativnosti, ki se na medijskem trgu najbolje prodajajo – pa če so resnične ali ne.
Hkrati do takšnega novinarja ne morem biti prizanesljiv zato, ker je v svojem ravnanju žaljiv. Če ima informacije o domnevnih pomanjkljivostih ali nepravilnostih, naj te posamično in konkretno razišče, ne pa da obremenjuje vse člane neke institucije z nepotrebnim delom. Kot da sem jaz na Pravni fakulteti zato, da bom zdaj (še) novinarjem poročal o svojem pedagoškem, znanstvenem in organizacijskem delu. Tu niti ne gre za to, da je – po moji oceni – odgovor na takšno novinarsko vprašanje mogoče in dopustno pravno zavrniti. Težava je v tem, da se moram jaz in organizacija, ki ji pripadam, s takšnimi žaljivimi vprašanji sploh ukvarjati oziroma se do njih opredeljevati, kajti s tem le izgubljamo dragoceni čas.
Problem je v tem, da smo z zakonodajo omogočili posameznikom, da sploh razmišljajo in ravnajo na takšen način. Če ima novinar kake konkretne sume, da recimo kot član Sodnega sveta ali kot profesor ne delam dobro ali prav, ga bom takoj sprejel na razgovor in mu odgovoril na njegova konkretna vprašanja. Njegova zahteva, da mu kar tako podam letno poročilo o svojem delu in svoji uspešnosti, pa presega vsako mejo dostojnosti in me, kar je bistveno, tudi ovira pri moji redni dejavnosti.
In v tem je problem ZDIJZ in na njegovi podlagi razvijajoče se mentalitete. Vsakemu naj bi bila po ZDIJZ dostopna že skoraj vsaka informacija javnega značaja. Kot rečeno, v pravi meri je to dobro in koristno. Toda ZDIJZ gre po moji oceni preko mere, saj postavlja v tem pogledu premalo omejitev. Naj to ponazorim zelo konkretno. Če bi si hotel vzeti čas, da škodim nekemu ministrstvu, bi sam ali v sodelovanju s somišljeniki vsak dan na to ministrstvo naslovil nekaj deset zahtev za pridobitev informacij javnega značaja iz njihove sfere. Verjemite mi, to ni težko. In potem bi, četudi bi bila morebiti mnoga vprašanja banalna, ali morda nekatera celo neprimerna, moralo ministrstvo kar nekaj uslužbencev odtegniti od njihovega rednega dela in nalog, da bi mi ti vsakodnevno pisali – kratke ali dolge – odgovore na moje nenehne zahteve, ki bi jih seveda morali vsako posebej preučiti. Ne pozabite, tudi za kratek in zavrnilen odgovor moraš zahtevo prebrati, jo vsaj na kratko premisliti ter nato napisati in poslati dopis. Seveda pa je ogromno informacij javnega značaja takšnih, da zavrnilen odgovor ni dopusten …
Na tem mestu se nisem spustil v analizo posameznih določb ZDIJZ. Tudi ne v vprašanje skladnosti ZDIJZ z drugim odstavkom 39. člena Ustave, ki določa, da ima pravico dobiti informacijo javnega značaja le tisti, ki ima v zakonu utemeljen pravni interes (razen zakonitih izjem). Toda ZDIJZ, ki po moji oceni pretirano odstopa od te ustavne norme, bo nekoč v zgoraj navedenem pogledu treba nekoliko spremeniti. Do tega bo verjetno prišlo, ko se bo neprimernosti nabralo toliko, da jih tudi zagovorniki »prostega pretoka informacij javnega značaja« ne bodo več mogli upravičiti. Takrat se bomo verjetno bolj približali pravi meri. Do tedaj pa bi bilo dobro napraviti vsaj analizo, koliko časa javnih uslužbencev in koliko davkoplačevalskega denarja se porabi za zadovoljevanje medijev, civilno-družbenih združenj in kritičnih posameznikov po dostopu do informacij javnega značaja, ter koliko tega je resnično smiselno in koristno. Kot rečeno, verjamem, da je takšen dostop do podatkov za demokracijo dober in koristen, vendar pa mora imeti tudi transparentnost svoje (normalne!) meje.
Preberite tudi odziv informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar na obravnavano temo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
