c S

Kruha in iger

prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
30.11.2009 Znani starorimski izraz Panem et circenses pomeni dobesedno »kruha in iger«. Gre za spoznanje, da je ljudske množice najlažje (po)miriti tako, da se jim ponudi jedačo, pijačo in zabavo. Na ta način je do danes že nešteto vladarjev pozornost podložnikov ali državljanov preusmerilo s perečih družbenih problemov na različne oblike zabave ter tako preprečilo proteste ali upore zoper (krivično, neuspešno) oblast.

Zadeva resnično deluje. Že od nekdaj. Zagotovo se je niso spomnili šele Rimljani, kajti recept je vse preveč očiten in uporaben, da bi ga oblastniki ne znali učinkovito uporabljati že v davni preteklosti. Panem et circenses prinaša pozabo (ignoranco). Kadar se polnimo z dobro hrano in pijačo smo dobre volje in praviloma zelo prijazni. Enako, kadar se dobro zabavamo, denimo ob športu, glasbi ali kakem drugem kulturnem dogodku oziroma »igri«. Tisti hip pozabimo na naše vsakodnevne tegobe in skrbi, pozabimo na težko preteklost ali grozečo prihodnost. Tisti hip se imamo pač dobro, lepo, prijetno. Zakaj bi se temu odrekli in začeli misliti na karkoli težavnega, morečega.

Učinkovitost uporabe naslovnega reka lahko pojasnjujemo na različne načine. Tudi tako, da ugotavljamo, da smo ljudje podkupljivi. Oseba, ki je morebiti ne maramo, nas lahko podkupi z veliko mero »kruha in iger«. Predstavljajte si, da imate izrazito nesimpatičnega šefa, ki pa vam ponudi napredovanje in nekajkratno povišanje plače (da o odpravninah in drugih sodobnih bonbončkih sploh ne govorim). Tu je torej v igri veliko »kruha«. Ali boste šefovo ponudbo zavrnili in mu raje v obraz zabrusili, da naj temeljito izboljša svoj odnos do podrejenih in do ljudi nasploh? Ali vas bo doma vaš partner v takšni načelnosti podprl?

Za povprečnega človeka vprašanje demokracije in pravne države praviloma ni vprašanje svobode posameznika in njegove zmožnosti osebnostnega razvoja. Zanj je ključno vprašanje tisto, ki se nanaša na količino »kruha in iger«. Če mu diktator ponudi več materialnih dobrin ter vrst zabave, kot jih lahko uživa v demokratični družbi, bo povprečni človek zagotovo kmalu našel prepričljivo utemeljitev, zakaj je takšna diktatura boljša od demokracije. Tega mu niti ne bo težko storiti, kajti vso argumentacijo mu bo »na pladnju serviral« že veliki vodja s svojimi sodelavci.

Povprečni človek ne razmišlja na dolgi rok. Kam dolgoročno vodi diktatura, se mu v trenutku, ko ima na voljo dovolj »kruha in iger«, ne zdi zelo pomembno. Ob tem se moramo zavedati, da smo v marsičem zelo povprečni skorajda vsi ljudje. Tudi bogati, ugledni, izobraženi in drugi. Tako smo lahko npr. tudi tisti, ki sodimo med izobražence, povsem enako, ali celo bolj kot mnogi drugi, dojemljivi na ponudbo »kruha in iger«. Gre le za to, da nam mora nekdo ponuditi takšne vrste materialnih dobrin in zabave, ki so prilagojene našim zahtevam. Tako je morebiti lahko za nekega izobraženca primerna »podkupnina« podaritev drage znanstvene opreme, podelitev častnega doktorata, sprejem v kako ugledno združenje, plačilo potovanja v tujino ali karta za sedež v prvi vrsti na izjemnem koncertu ali športni tekmi. »Bolj povprečen« državljan se bo zadovoljil s kakim sedežem v ozadju, na splošno pa morda že tudi z ustreznim povečanjem plače ali službenim napredovanjem.

Tako učinkujejo zadeve na kratki in srednji rok. Ljudje se pač radi zabavamo in uživamo. Zato smo, kot rečeno, pripravljeni marsikaj odmisliti oziroma pozabiti. Dokler nam nekega dne, če gremo v tem predaleč, ne postane žal. Na dolgi rok namreč vsi prej sli slej (v tem ali v nekem prihodnjem življenju) ugotovimo, da nas zgolj zabava ne pripelje nikamor. Užitek, ki ga prinašajo preprosti načini zadovoljevanja čutov, je sicer na poti samorazvoja občasno nujen in potreben. Toda če postane osrednji in močno prevladujoči dejavnik našega življenja, potem nas uspava in omrtvi našo spoznavno in ustvarjalno voljo, moč in sposobnost. Pri tem ne gre le za to, da na ta način zanemarimo svoje ustvarjalne, emocionalne in druge potenciale, pač pa tudi za to, da zaradi naše ignorance pustimo prosto pot tistim, ki peljejo razvoj družbe v pogubno smer. In tu se velja spomniti na tisti znani rek, da je za zmago zla potrebno le to, da dobri ljudje ne storijo ničesar.

Če se nenehno poneumljamo s pretiranim potrošništvom, z rumenim tiskom, z neumnimi televizijskimi in drugimi predstavami, s slabo glasbo, s pretirano požrešnostjo ali »afnanjem« v zvezi s hrano in pijačo ter z drugimi oblikami cenenega užitkarstva in zabave, potem zapravljamo resnične darove, ki nam jih nudi življenje ter postajamo nekoristni svojim bližnjim in družbi. Postajamo lutke v rokah pokvarjenih politikov in vodij multinacionalk ter številnih drugih vplivnih združenj in organizacij, ki nam nudijo »kruha in iger«, da bi nas tako (še nadalje) poneumljale in usmerjale k ciljem, ki niso pravi cilji ljudi in človeštva. Tisto, kar je na kratki rok užitek ali zabava, je lahko na dolgi rok bolezen in trpljenje. Mnogi današnji užitki človeštva bodo tako v prihodnje poplačani z ekološkimi katastrofami in z nastankom novih in hudih družbenih kriz. Tako je bilo v preteklosti in tako je (že) tudi danes. Gre za vesoljni zakon: akcija – reakcija.

Odločitev je naša. Vaša, moja... Individualna in skupna. In ker nismo nad-ljudje, je smiselno, da težimo glede navedenih stvari (vsaj) k zmernosti. Naredimo v naslednjih letih vsaj nekaj odločnih korakov v smeri večje avtonomnosti nasproti vsem, ki nas želijo poneumiti s »kruhom in igrami« ter nas zapeljati v pozabo, otopelost. Obudimo v čim večji meri zavest, da smo inteligentna, ustvarjalna in sočutna bitja, ki s(m)o sama odgovorna za svoj in družbeni razvoj.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.