c S

Iskrena beseda lepo mesto najde

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
14.12.2022

Prvega decembra je v praznično okrašenem hotelu Slon potekala okrogla miza Lexpere na temo Lepa beseda lepo mesto najde, ki jo je več kot odlično vodil ugledni pravnik, ki se je poleg dr. Mira Cerarja največkrat uvrstil med najvplivnejše (moške) pravnike v državi, dr. Marko Pavliha. Tema, ki izjemno leži njegovi duši in srcu, pospremljena z znanimi citati pregovorne preteklosti in slavnih, je bila rdeča nit prireditve, ki se je je udeležila tudi novoizvoljena predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Sledili so enotni zaključki, da mora biti vsaka javna beseda tudi karseda iskrena. Prav v teh dneh pa (že) spremljamo buren pogrom besed in očitkov v visoki politiki. Javno, zasebno in medijsko. Kaj bo prinesel in kaj ter koga »odnesel«? Se bo (s)tresel naš politični svet? Ta se vendar nenehno trese, približno tako kot tla. O tem poročajo seizmografi, o politikih bodo prihodnje raziskave javnega mnenja. Volitve so namreč mimo. Zakaj vedno nove afere? Le zakaj?

Beseda, ki jo zadržiš v sebi, je tvoj suženj, beseda, ki ti uide, je tvoj gospodar.

Armenski pregovor

Ko govoriš, morajo biti tvoje besede boljše od molka.

Arabski pregovor

Nekaterih besed se niti z medom ne da pogoltniti.

Armenski pregovor

Ko sem prejela povabilo na slavnostni dogodek, sem se izbrane teme neizmerno razveselila. Tako blizu mi je in prisegam nanjo. Seveda pa sem se radostila predvsem misli najvplivnejših pravnic in pravnikov v državi. Vprašani o tem, kakšni so v javnem in kakšni v zasebnem svetu vsakdana, so se strinjali, da so izrečene besede na zelo različnih mestih v družbi zelo pomembne. Izogibati se je treba grobosti in žalitev, seveda pa znati to, kar mislimo, tudi primerno povedati. Vsak od najvplivnejših ima pozicijo, ki to še kako terja.

Sodniki to storijo v razpravnih dvoranah in še vedno »v imenu ljudstva«, čeprav se prav ljudje »tam zunaj« z njimi pogosto celo ne strinjajo. In vendar se da in celo mora vsaka odločitev primerno obrazložiti, kajti najslabši so komentarji v duhu: kdo pa še verjame pravosodju, itak je vse zrežirano, celo podkupljeno, bogve, kdo je »boter« take ali drugačne odločitve, in še bi lahko naštevali. Mnogim celo obsodba ni povšeči, češ da je kazen daleč prenizka. Da je previsoka, trdijo le v primere vpleteni obdolženci in nekateri njihovi zagovorniki iz vrst odvetnikov. Zanje je običajno vse že kar tožilski »konstrukt«, klienti pa zgolj nedolžni. Tožilci seveda menijo drugače, in še dobro, da je zaživel predobravnavni narok, na katerem mnogi dobesedno preračunljivo, v zameno za občutno nižjo kazen priznajo to, kar bi brez tega skoraj gotovo zanikali. Ko ni drugega izhoda, pač priznaš. Sicer pa …

Med najvplivnejšimi profesorskimi imeni ni takih, ki bi jim bila lepa beseda tuja. Predavanja so navsezadnje lepši del prava, izpiti za marsikoga sicer ne. In vendar ostajamo na polju prijazne besede, zato se mnoga imena visokošolskih učiteljev vedno znova znajdejo med posebnimi izbranci. Celo očitati jim nimajo kaj.

Drugače je sicer z najvišjim varuhom zakonitosti, nad katerim je, kot radi pravimo, zgolj modro nebo, to je ustavnim sodiščem. Zasuto s primeri vsakodnevnega življenja mnogih, spomnite se zgolj koronske krize in njenih ukrepov, razsoja o ustavni skladnosti mnogih zakonov in tudi njegove odločitve burijo duhove. Ljudstvo in politika mu tako radi pripišejo politično opredeljenost. Kot bi bile človekove pravice leve in desne, kot bi najuglednejši pravniki v njem odločali glede na svoj svetovni nazor. Tak občutek sicer kaj hitro dobiš, ko potekajo izbori zanje. Nekateri so namreč ponekod takoj zaželeni ali nasprotno – povsem nesprejemljivi za določen del političnega telesa. To pa sploh ni zanemarljivo, saj smo bili v preteklosti pogosto priča dobesednemu preračunavanju in zgodilo se je celo, da vnaprej dana beseda strank pri predsedniku republike ni prinesla zadostne podpore pri tajnem glasovanju v državnem zboru. Celo po ugotovitvah mnogih je najboljšemu zmanjkal en sam glas. Ob predlaganih kandidatih se je zdramila parlamentarna desnica ali levica in predsednik je moral nenehno iskati konsenz. Kot bi bili na politični tržnici. Po nekaterih kandidatih pa se je že pred tem zlivala ne prav lepa beseda, da ne rečemo kar gnojnica, ki svojega mesta v laični javnosti ne bi smela imeti. Celo predsedniku pogosto ni bilo prizaneseno. Iskale so se predhodne, zlasti »sporne« odločitve kandidatov in se razporejale levo in desno. Zelo redki so jo odnesli brez prask. Zato mnogi v ta ring niti ne želijo vstopiti.

Ko tako razmišljam o sovražnostih in sovražnem govoru, najsi si tega razlagamo tako ali drugače, ožje ali širše, lahko pritrdim, da še nikoli o njem ni teklo toliko javnih debat kot prav danes. Očitno še kako nujnih.

Te dni je celo vlada zagnala posebno kampanjo proti njemu. Naravnost boleče je bilo poslušati medijsko predstavitev sicer zaigranih primerov, ki pa bi lahko bili povsem realni del vsakdana mnogih posebej ranljivih skupin prebivalstva. Nekateri so se zgražali, a kaj, ko realnost prinaša prav to.

Nenehno se sprašujemo, kaj je politična korektnost in kaj družbena spodobnost. Kje so meje senzacionalizma, zakaj padamo v mlakužo medosebnih odnosov, kje je spoštovanje številnih kodeksov, kje so avtonomni, korektni in zgolj strokovni novinarji? Ali si ljudje »s kapuco« lahko na medmrežju res privoščijo prav vse in še več?

Zato je govora o lepi besedi vedno premalo in nikoli preveč!

Širite lepo besedo. Tudi o temačnih temah in tako različnih ljudeh se da primerno govoriti. Hvaliti in grajati.

Besede pa žal kdaj »ubijajo« in tako ali drugače »mrtve« je kar težko prešteti.

Vsak pa si misli le: dobro, da nisem med njimi. Danes morda res ne, a ne veš, kaj bo prinesel jutri.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.