c S

Happy, happy ali kdo je tu sploh srečen

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
19.10.2022

Skoraj ne mine mesec, da ne bi izvedeli za kak škandal. Mnogi so povezani tudi z naivneži, ki vedno znova nasedajo goljufom vseh vrst. Seveda po oškodovanju mnogi molčijo in tiho prebolevajo izgube, o katerih pred tem niso niti razmišljali. Pred leti so nas mediji svarili pred sektami, ki izvabljajo denar v zameno za srečo in radost, ki sta bili seveda zelo kratkotrajni. Če sploh. Ob zadnjih TV-oddajah namreč kar nisem mogla verjeti podatkom o dajanju hipotek in najemanju visokih kreditov za tiste, ki so znali lepo govoriti in izvabljati denar, za njimi pa se je nekega dne izgubila prav vsaka sled. Živijo v toplih krajih, zagotovo tudi na račun naivnih žrtev. Kako ljudem dopovedati, da takih dobrotnikov in sejalcev sreče preprosto ni? Kako ozavestiti vse nesrečne, bolne in revne, da ne bi še bolj zboleli, seveda ne zgolj telesno, pač pa tudi psihično? Vse, kar se sliši nenaravno in preveč obetavno, namreč »smrdi« ali vsaj zaudarja po prevari.

Resnica boli samo enkrat,
laž boli vedno,
ko se nanjo spomnimo.

Anonimus

Te dni sem (spet) poslušala o ogoljufanih ljudeh in gledala oddajo, ki je bila le nadaljevanje tiste izpred let. Težko sem sprejela dejstvo, da je kljub stalnim opozorilom o goljufih vseh vrst, še vedno veliko, vsekakor pa absolutno preveč ljudi, ki jim še kar verjamejo.

Te dni v Ljubljani sodijo osebi, ki se sama še vedno izdaja za žrtev in v to menda verjame. Čisto zares? Le kdo bi še lahko verjel, po vsem, kar vemo o izginulih »osrečevalcih«, in kruto resnico zagotovo pozna tudi ona? Tako naivna toliko časa res ne more biti, čemur pritrjuje tudi psihiatrinja. V igri je bilo namreč preveč tujega denarja in veliko povsem resničnih opeharjencev, ki so jo opominjali in vneto iskali. Le kam je izginil ves denar?

Goljufij in prevar tudi sicer kar mrgoli okoli nas.

V hipu sem se spomnila zelo nenavadne zgodbe izpred let. Bila sem vodja oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na ljubljanskem tožilstvu. Na recepcijo je prišlo mlado dekle in prosilo, da jo takoj sprejmem, ker gre za zelo nujno zadevo. Bila sem v sobi in celo prosta, zato sem ji seveda prisluhnila. Zgodba, ki ji kar težko verjameš. A zakaj bi sodila mladenki in rekla: »To je neverjetno! Kdo je danes še lahko tako naiven?!«

Pripovedovala je o tem, kako jo je fant nenadoma zapustil in kako zelo nesrečna je takrat bila. Nekje je naletela na oglas, ki ji je ponujal izgubljeno srečo in obetal, da ji bo fant naravnost jedel iz roke … Poklicala je na telefon in dobila vsa navodila, kdaj in kam naj pride. Za pot v Ljubljano si je celo izposodila denar. Naletela je na hišo na ljubljanskem obrobju. Sprejela jo je gospa v beli halji, ki se je predstavila kot asistentka starejšega gospoda, ob njiju je ležal velik in precej nevaren pes. Kar naenkrat je ostala z možakarjem sama v sobi, ki je izgledala kot prava ordinacija. Pes je bil seveda še vedno tam. Sedla je na stol, močno podoben tistim pri zobozdravnikih. Ta se je pričel prav počasi spuščati v ležeč položaj. Nad njo je slonel »zdravitelj«, bila je popolnoma, res popolnoma nemočna. Govoril je in govoril, pri tem pa ji odpenjal bluzo in jo božal. Odpel ji je tudi hlače, morala je mižati … Ves čas ji je govoril o fantu, ki bo prišel nazaj v njeno naročje. Bila je povsem brez moči upiranja. Ko se je zavedela, kaj se ji je pravzaprav zgodilo, je »terapijo« že zaključil. Ona dvajsetletna, on več kot šestdesetletnik. Celo plačala je; za spolni odnos (zanjo) starčka z mladenko. Prijavila je kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Verjela sem ji, mnogi ji na začetku niti niso. Da, tudi taki naivneži obstajajo. Na žalost.

O tem primeru je bila kasneje pripravljena tudi zelo zgovorna TV-oddaja. Novinarka ga je izzvala, vse se je tudi pri njej ponovilo, le v »ordinacijo« ni vstopila, so pa kamere posnele njegov bes in grožnje celotni snemalni ekipi. V opomin vsem dekletom, ki morda razmišljajo, da bi jim kdo povrnil izgubljeno ljubezen. Takega preprosto ni, vsaj ne na tak način.

Spomnila sem se tudi dveh deklet, ki sta večkrat prišli k meni, enkrat pa je bil njun obraz zaradi make-upa spremenjen do neprepoznavnosti. Bili sta kot lutki. Povedali sta mi, da sta se tik pred tem v čudovitem okolju fotografirali za poseben predstavitveni album in plačali vsaka po 500 evrov, saj so jima obljubili manekensko kariero. Nobena tem kriterijem sicer ni povsem ustrezala. Seveda sem takoj izrazila močan dvom, a mi nista verjeli. Imela sem povsem prav. Dela od nikoder, album pa nadvse neprofesionalen. Naravnost diletantski. Tudi tu se je v »boj« z goljufinjo podala povsem ista novinarka kot pri sekti »happy happy«. Govorili sva in bila je povsem zgrožena, koliko mladih deklet je nasedlo. Tudi že uveljavljenih in celo v medijih znanih, ki pa nikakor niso želele pred kamero in niti na policijo. Morda niso bile niti povsem zadnje žrtve precej znane prevarantke. Kdo bi vedel. Jo je vsaj oddaja ustavila na njeni za druge precej pogubni poti? Tudi tu se vprašaš: kako je to možno?

Tu pa so še vedno tudi »latino loverji« vseh vrst in kalibrov. Enega takih je pred leti prav pogumno prijavila ugledna gospa. Imel je veliko smolo.

Vse se je začelo v enem od nakupovalnih centrov, kjer je možakar v lepi obleki in s prestižnim avtom v bližini vneto oprezal za žrtvami. Da so samske ali razvezane, je ugotovil, ko jih je opazoval pri nakupih. To so počele prav počasi, saj se jim nikamor ni mudilo. Pričakal jih je pri njihovem avtomobilu in jim ponudil »pomoč« ali vsaj hitro kavico. Nadaljevalo se je s klepeti in pijačko, pa tudi kakšnim kosilom. In kmalu je gospe (ločeno) povabil tudi v vikend na Hrvaškem. Ni bil sicer njegov, a s prelepim kaminom, v katerem je prasketal ogenj. Bilo je kot v filmu … vse do usodnega telefonskega klica (seveda hudo zrežiranega). Umrla naj bi mu mama, in to v Nemčiji, kjer je tedaj živel (???). Ves denar je imel seveda vezan, zato je naivno prijateljico poprosil za posojilo. Šla sta na njen dom in po prejemu nekaj tisoč evrčkov je izginil. K naslednji osmoljenki. In opeharjena gospa jih je našla še nekaj. Pogovorile smo se. Posojila brez pisnih dokazov, a do potankosti isti modus operandi. Dolgo so ga iskali, a našli. Tudi o tem so pisali mediji in upam, da je vsaj komu koristilo. Priče so bile izjemne. Na njegovo škodo.

Pred kratkim smo sicer spet brali o ženski, ki je možakarju na neko naftno ploščad poslala okoli 50.000 evrov. Nafta ga najbrž sploh videla ni. Je to sploh (še) mogoče? Naivnih moških je veliko manj. Vsaj v zgodnjih fazah.

Poznam namreč še kar nekaj pripadnic nežnejšega spola, ki v želji, da bi jim kdo v življenju nastavil rame, da bi se nanj naslonile, in jim prijazno pihal na dušo, zaslepljene od lepih besed verjamejo prav vsemu. Naivnost jih pogosto privede v slepo ulico, od koder skoraj ni pametnega izhoda. Splete se enostranska vez, ki ni realna in vodi v nova razočaranja. Pogosto se seveda konča klasično; z izposojo denarja in izginotjem brez slovesa. In kako reagirajo njegove nove izbranke? Čeprav jih hudo razočarana »ljubimka« – običajno goljufu sploh ne gre za prave odnose – prepričuje, naj mu ne nasedajo, se to celo ne zgodi. Prav ON jih spet in spet prepriča v nasprotno. Kdaj in kdo ga bo ustavil na pohodu zlaganih sanj? Kdo bo kdaj odkril, da sploh ni to, za kar se izdaja, in kdo sestavil mozaik vseh ogoljufanih? Ne nazadnje sta denar in telo posameznikova last in z njima dela vsak, kar želi … a?

Za vse malo manj naivne, pa previdnost in še enkrat previdnost!

Ne velike in hitre sreče ne prav »posebnega« ljubimca se brez finančnih žrtev pač ne da resnično dobiti.

Kdaj bo torej ljudi končno srečala pamet?!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.