Če zberete 100 črnih in 100 rdečih mravljic ter vse položite v isti kozarec, se ne bo nič zgodilo.
Če pa kozarec močno pretresete in ga nato pustite na mizi, se bodo začele mravljice pobijati med seboj.
Rdeče verjamejo, da je sovražnik črn, črne, da je rdeč. Medtem pa je pravi sovražnik oseba, ki trese kozarec.
Enako velja v družbi. Levi proti desnim. Revni proti bogatim. Beli proti črnim. Cepljeni proti necepljenim.
Seveda pa tudi v obratnem vrstnem redu. Dodali bi seveda lahko še druge sovražnosti.
Preden se začnemo prepirati med seboj, se moramo zelo resno vprašati: "KDO TRESE KOZAREC?"
Smo bili že kdaj tako usodno razdeljeni kot ravno v zadnjih dveh letih, ko nas je miniaturni virus pošteno "zatresel", ne glede na to po čigavi krivdi se je to zgodilo in od kje je čisto zares "ušel", je bil morda naraven ali celo umeten? Kljub vsem raziskavam, ugotovitvam in trditvam, danes z gotovostjo ni več moč verjeti skoraj nikomur. Vsaj ne v zadevah, kjer so vpleteni "veliki" in kjer je v ozadju korist. In prav zaradi koristoljubnosti se po svetu odvijajo preštevilne drame, ki goltajo zdravje in človeška življenja. Mirno lahko dodamo le še velikanski ego nekaterih.
Rekli boste, da so naš narod tudi prej delile razlike, ki so povečevale napetosti med ljudmi, a prav covid in borba proti njemu sta odprla še eno grozljivo fronto, ki bi jo morala znati današnja znanost hitro, strokovno in povsem pošteno zapreti. A je ni, saj je olje na ogenj prilivala tudi politika. Ni je bilo odločitve, ki bi ji vsi pritrjevali, kaj šele "ploskali". Seveda smo se ob svobodi, ki jo visoko cenimo, nenehno spraševali zakaj sploh, kakšne naj bodo nujne omejitve in kdo nam lahko težko pridobljene pravice vzame ali zmanjša. A roko na srce, tudi ob njihovih občasnih sproščanjih, nam ni bilo povsem vseeno, vsaj ne vsem. Mešala sta se veselje in strah. Spraševali smo se, zakaj je ponekod lahko tudi drugače. Seveda pa nismo želeli videti hujših tujih restrikcij, le manjše in blažje. Tako kot razvajeni otroci, ki opazijo le tiste, ki imajo lepše in boljše igrače ter popustljivejše starše.
Politika vseh barv je seveda vse bolj čutila težo bližajočih se volitev in narod je potrebno spet dodobra "razklati", saj bo le tako vsaj približno dovolj za vse, naše in vaše. Razlike morajo biti vendar očitne. Kako sicer koga privabiti v svoj "tabor", če bi se stranke kar poenotile? Ni bojazni, saj je razlik, vsaj med nekaterimi, veliko.
Odprla so se večna polja razprav o vojski ali povsem proti njej, pa o Natu in naših tankih, javnem zdravstvu ali skoraj zasebništvu, ki si ga lahko privoščijo zgolj bogati, pa šolstvu vseh vrst, tudi zasebnemu, pa pravosodju, ki bi sodilo pravično in brez nepotrebnega odlašanja, a ne "nam", saj mi vendar nismo ničesar krivi, pa prijazni in hitri upravi, razvitemu gospodarstvu in obrti, pa turizmu in hotelih ... Potem, ko smo leta in leta vse vredno, lepo in predvsem (še) naše poceni prodajali predvsem tujcem (spominjam se spiska 15 podjetij za hitro in nujno prodajo), bi radi vsaj kak hotelček prav hitro nazaj. Morda pa kar vse.
Tu so še nenehne stavke za plače (če drugim, tudi nam) in splošno nezadovoljstvo z vsem, kar "leze in gre". Seveda tudi z zadnjimi hudimi podražitvami energentov. O tu pa res ni več šale. In še huje bo. Smo za čisto okolje, a ne na naš račun. Smo za vetrne elektrarne, a zakaj pri nas, smo za vse, tudi plinske terminale, če je le možno kje drugje.
In nato udarna novica, ki se je dolgo zdela zgolj "raca" čezoceanske propagande. Vsak dan smo namreč poslušali, da bo napadel še pred koncem zimskih olimpijskih iger v Pekingu. Nismo verjeli. Grožnje tako k sreči niso zasenčile našega neizmernega veselja ob kar sedmih medaljah, a so neusmiljeno tlele v naših, tudi od virusa sesutih dušah in telesih. Sledilo je prav čudežno sproščanje vseh usodnih omejitev, koronine številke različnih kategorij so postajale drugorazredne in nič več udarne.
Počitnice prvega dela Slovenije so mnoge odnesle na sneg ali v tuja morja, ruske tanke in letala pa nad dotlej svobodno in samostojno evropsko deželico. Res je "udaril" in to z vso močjo velesile. Ko zaostaja, nekateri strategi menijo da zgolj pridobiva na času za hujši napad. A kdo ve. Širi se marsikaj; tudi laži in ugibanja. Sprašujemo se kaj bo naredil, če mu še dolgo ne bo šlo povsem po načrtih, ali sploh pozna pravo resnico, do kdaj bo trpel hude sankcije in predvsem ali je tako zelo "priseben" z generali vred, da ne bo uporabil smrtonosnih jedrskih konic. Za te točno vemo komu bi jih poslal, je pa seznam vsak dan lahko samo daljši. Ko je bila obstreljevana in je tudi gorela največja jedrska elektrarna v Evropi, smo upali na zdravo kmečko pamet, saj nikoli ne veš kam bo zapihal veter. Levo ali desno? V Evropo ali Rusijo? Če ga seveda danes kdo ne zna že usodno preusmeriti. In kako bo sedaj z njo, saj je povsem v tujih rokah? Nekateri že iščejo kalijev jodid ...
V zadnjih dveh letih sem sicer mislila (morda tudi vi), da smo že v "tretji svetovni vojni" z alfo, delto, omicronom ... in hudimi boji med cepilci in tistimi proti, s kar celega planeta.
Tankov in bomb si namreč res nisem več predstavljala na kakršnemkoli terenu, razen na vojaških vadbiščih. Vsaj ne na evropskih tleh. O njih in naši napadeni domovini je pred 30 leti dnevno poročal udarni Kacin. Kmalu smo slavili in tudi na orožje skoraj pozabili. Potem so nas sicer razburjali in delili le še preplačani osem kolesniki in korupcija, ovadbe in spisi vseh vrst na usodnih pravnih poteh, pa večne afere starih in novih obrazov, sendviči, jahte, stečaji paradnih konjev in prodaja naše srebrnine.
Po trumah beguncev iz daljnih dežel, ki so se leta 2015 vili v dolgih vrstah tudi po naših gozdovih in cestah, nekateri pa tudi po železnici z juga na obljubljeni sever, smo priča največji človeški nesreči pred našimi vrati. Vrati matere Evrope, ki leta in desetletja gradi na človekovih pravicah in ji je bil genocid nekaj grozljivega in preživelega. V spomin nanj so se skupine resnih državnikov zgrinjale v Bosno, da bi postala opomin človeštvu, ker se Haag z vsemi procesi krvnikom ne sme nikoli ponoviti, ker morajo ostati zločini le mračna preteklost.
Carla del Ponte je skoraj v pozabi, evropski tožilci brskajo po kriminalu belih ovratnikov, ki nepošteno porabljajo evropski denar, krizni komisar Lenarčič ima vse več dela saj nenadoma udari ON. Že dalj časa je sicer vsemirsko "rožljal" tudi severnokorejski poglavar lačnega naroda, pa kak južnoameriški uničevalec pragozdov in ekologije. Sankcije proti daljni vzhodni velesili nikogar niso povsem streznile. In nenadoma se zavemo, kakšna naravna bogastva ima skromna in menda kljub temu skoraj najrevnejša evropska država. A ne zgolj to. Pred nas usodno stopi ne povsem "mrtvi" Černobil, leta po njem pa še velikansko jedrsko Zaporožje. In reke ljudi, ki z otroki, torbami in kovčki v neizmerni žalosti zapuščajo SVOJE domove. Naseliti bi jih morali v hotele nekaterih mogotcev in ne v hladne šotore ob domačih mejah in jim dati zaplenjene novce kršiteljev njihovih najosnovnejših pravic. Kaj so zakrivili nesrečni ljudje? Zgolj to, da so živeli na ozemlju, ki se ga želi nekdo polastiti! Pokazali smo človeško plat, sprejemamo jih povsod, a zakaj nimajo več doma?
Tli žal tudi drugod in to tam, od koder so k nam v preteklem stoletju že prihajali od vojne uničeni begunci. Ali to ni bila dovolj huda človeška drama?
Nostradamus in Baba Vanga sta napovedovala marsikaj in ne upamo si niti preveriti kaj vse.
Se že morda razpleta?
Kje je moč elite državnikov in njihovih političnih veščin, pa nadvse modrega papeža in drugih verskih poglavarjev, tudi in predvsem pravoslavnih? Besede solidarnosti niso dovolj in celo tone pomoči ne.
Ali res ni v milijardah ljudi na širnem svetu prav nikogar, ki bi lahko v duhu predhodnih "prijateljskih" stiskov rok sedel na prvo letalo in obiskal precej osamljenega "vojaškega jezdeca" in mu, četudi ob še daljši mizi od sedanje, jasno in glasno nalil čistega vina ter mu pojasnil, da skoraj ni nikogar, ki podpira "njegovo" vojno? Da se množic sveta s silo in represijo ne da utišati, da vsi želimo le MIR. Morda pa se le najde kdo; vatikanska kardinala vsekakor ne bosta dovolj. Nekateri stavijo na Izrael. Vroči telefoni zvonijo, pa bodo tudi slišani?
Ali pa je morda na širnem svetu še kdo od veljakov, ki kuje ali pričakuje velike dobičke in uspešno prodaja množično morilsko orožje? Bo Nato zdržal silne kritike in pritiske? Oh ta politika! Nima zaman posebne in grde oznake. Kolikokrat smo to že okusili.
Te oblast res tako zaslepi? Te lahko tudi tako zelo pokvari?
Kje so sedaj svetovni borci za življenje brez mask, ko pa se obetajo strašnejše od vseh dosedanjih? Ljudje so omejeni na nekaj metrov zaklonišča in kaj bi dali za gibanje na svežem zraku. Smrt z nepravičnega sveta ne bo odpeljala le cepljenih, kar naj bi bila po mnenju nekaterih do nedavnega njena poglavitna domača naloga.
Prav vsi na evropskih tleh in morda širše smo sedaj na "skupni ladji", ki pluje naproti velikanskim čerem. Se jim še lahko izognemo?
Nekateri sodobni brezdomci, drugi brez družin in premoženja, tretji kljub nakopičenemu bogastvu, v trenutku reveži. Zaradi enega, dveh, morda skupine ljudi, ki so le iz učbenikov, knjig in filmov poznali zloglasnega Hitlerja. Brez pravih potomcev, a očitno z "oboževalci", predvsem pa posnemovalci vseh vrst.
Je bil morda virus le dveletno "mašilo" za skrivnostne in peklenske načrte nekaterih? Nas je moral ta mali virus res tako zelo deliti? Saj ni pomembno; cepljeni ali necepljeni, vsi smo ljudje istega, ta hip zelo nesrečnega planeta. Bodo nekateri z njega morda kar zbežali? So pred kratkim že "vadili" za pobeg v vesolje? In kaj bodo tam?
Smo Evropo res gradili vseh 77 let, da bi jo v hipu zrušili? Nam morda ni mar za milijone ljudi, ki bodo trpeli? Nam tako opevane človekove pravice in konvencije pomenijo zgolj papir brez pametne vsebine?
Ne spreglejte, pa če ste "črne ali rdeče mravljice", da nekdo usodno "trese ta naš kozarec".
Naj ga vendar pusti pri miru, da bomo bratsko preživele.
Globoka modrost je zavedati se težav, preden nastopijo,
zavedati se nevarnosti, preden se pojavi,
zavedati se razdora, preden se le-ta zgodi,
zavedati se nesreče, preden pride.
Sun Cu
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
