c S

Državljanski pogum in ustava kot rešilna barka (ob 30. obletnici državnosti)

prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
31.05.2021

Ker bo moja naslednja kolumna predvidoma objavljena šele meseca julija, izkoriščam to priložnost, da že nekoliko pred državnim praznikom (25. junija) zapišem nekaj misli ob 30-ti obletnici naše državnosti. To obletnico po eni strani zaznamujeta začetek drugega slovenskega predsedovanja Evropski uniji (EU) ter 30-letnica vzpostavitve demokratične ustavnosti, po drugi strani pa izrazito klavrno družbeno vzdušje, kajti Slovenija je zaradi zastrupljene politične klime ideološko in drugače razklana kot že dolgo ne. Ker sem se zavezal, da se bom v teh svojih kolumnah nekaj časa izogibal političnim temam, se s to kolumno zagotovo gibljem »na meji«. Toda 30. rojstnega dneva samostojne Slovenije enostavno ni mogoče obravnavati brez hkratnega strokovnega upoštevanja ključnih političnih in družbenih dejstev, ki zaznamujejo sedanji čas. Če namreč ne želimo, da se nas pod pritiski teh ali onih oblastnikov povsem polastijo strah pred javnim zagovarjanjem ustavnih vrednot ter posledično popolna konformnost ali oportunizem, ki nas vodijo nazaj v nedemokratično in močno konfliktno zgodovino, je pač treba reči bobu bob.

Slovenci (državljanke in državljani Republike Slovenije) smo se 25. junija 1991 osamosvojili s sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, nato pa smo 23. decembra istega leta sprejeli še ustavo Republike Slovenije, ki je kot nekakšna osebna izkaznica naše nove države tudi mednarodni skupnosti Slovenijo predstavila kot državo, ki verjame v demokracijo, človekove pravice in vladavino prava.

Kot tedanji sekretar ustavne komisije se dobro spomnim, kako so takrat dr. France Bučar in nekateri drugi nacionalno ozaveščeni posamezniki dobro razumeli, da s sprejetjem ustave ni več mogoče odlašati, čeprav o njeni vsebini še ni bilo potrebnega dvotretjinskega skupščinskega soglasja. Tudi zato je takrat dr. Bučar kot predsednik skupščine in ustavne komisije močno pospešil iskanje ustreznih kompromisov glede nekaterih najbolj težavnih odprtih vprašanj (npr. vprašanja lastninske pravice tujcev, svobodnega odločanja o rojstvih otrok, eno- ali dvodomnosti parlamenta, regionalizma, imenovanja ministrov...). Skupni napor, ki je decembra 1991 le pripeljal do sprejetja nove ustave, je pomembno vplival na pospešitev naše mednarodne uveljavitve, saj je od decembra 1991 do aprila 1992 Slovenijo priznalo veliko število držav, med njimi tudi vse stalne članice Varnostnega sveta OZN (seveda pa moramo biti še posebej hvaležni tistih manjši skupini držav, ki so nas priznale že kmalu po osamosvojitvi, tj. do decembra 1991).

Zakaj navajam vse to? Zato, da se spomnimo, da je bila prav slovenska ustava (h kateri lahko kot njen sestavni del prištevamo tudi Temeljno ustavno listino) tisti ključni dokument, s katerim se je naša samostojna Slovenija rodila ter se politično in pravno samo-opredelila. Vsakdo, ki v resnici spoštuje in ceni našo državo Slovenijo, mora zato v institucionalnem pomenu predvsem spoštovati prav našo ustavo, kajti v njej so se normativno utelesile temeljne želje slovenskih državljank in državljanov, ki so se v drugi polovici 80-ih in v začetku 90-ih let pogumno izpostavljali na demonstracijah zoper avtoritarni jugoslovanski režim (npr. demonstracije v podporo četverici Janša, Borštner, Tasić, Zavrl), pri drugih manifestacijah v podporo svobodi in demokraciji (objava 57. številke Nove Revije, zapis sociološko-pisateljske ustave, razglasitev (druge) Majniške deklaracije, zapis Demosove ustave, podpora ustavnim amadnmajem iz leta 1990 itd.) ter nanazadnje pri glasovanju na plebiscitu in v borbi z jugoslovanskim agresorjem v vojni za Slovenijo. Takrat smo se uspeli osamosvojiti in si hkrati določiti spodobne demokratične okvire nadaljnjega sobivanja zgolj zato, ker smo bili dovolj pogumni. Ker smo premagali lasten strah!

Premagali smo strah pred grožnjami s strani zvezne jugoslovanske oblasti. Premagali smo strah pred grožnjo najmočnejših svetovnih držav in večjega dela mednarodne skupnosti, da nas ne bodo priznali kot državo. In nenazadnje smo premagali tudi naš notranji strah pred lastnimi frustracijami, inhibicijami in travmami, ki so nas kot narod preganjale in v nas netile nemir od Prešerna do Cankarja, v času bratomornih dogodkov med in po drugi svetovni vojni ter nenazadnje v času notranjih nesoglasij v vrhovih slovenske politike glede vprašanja osamosvojitve v 80-ih in v začetku 90-ih let. Seveda bi bilo mogoče našteti še marsikaj. Toda bistvo vsega je, da smo – in naj to ponovim – Slovenci naš pogum (in pogum ni nič drugega kot premagovanje lastnega strahu) zastavili za demokratično, kulturno in strpno družbo, katere oblast naj bi si prizadevala za ekonomski, socialni in širši družbeni razvoj v dobro vseh nas in naše države. Za to smo se borili. Za to smo se v tistem času mnogi tudi javno še posebej izpostavili, čeprav smo vedeli, da bomo v primeru, če projekt demokratizacije in osamosvojitve ne uspe, padli v nemilost avtoritarnega jugoslovanskega režima. Pravzaprav bi bila takrat v nemilosti kar celotna Slovenija.

In kje smo danes? Kje smo 30 let po osamosvojitvi? Najprej naj – v skladu s spodobnostjo, ki so me je naučili še v osnovni in srednji šoli in ki je danes v družbi ni ostalo prav veliko – poudarim dobre, pozitivne vidike. Živimo v (še vedno) demokratični in pravni državi, pri čemer je Slovenija članica večine najpomembnejših mednarodnih organizacij in ustanov (OZN, Svet Evrope, EU, OECD, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, NATO itd.). Znotraj članstva v EU smo hkrati tudi članica Schengenskega območja in Evro območja. Kljub začetnim in kasnejšim težavam v ekonomskem razvoju smo materialno mnogo bogatejša družba kot smo bili v času socializma. Slovenski gospodarstveniki so zelo uspešni tudi na tujih trgih. Slovenija je kot država prepoznavna v svetu in kljub nihanju našega političnega ugleda je zaželena destinacija za tuje vlagatelje in turiste. Dosegamo izjemne znanstvene, kulturne, športne in druge uspehe doma in v mednarodnem prostoru. S slovenskim potnim listom lahko državljanke in državljani Slovenije potujemo povsod po svetu, v okviru EU pa je naše gibanje nasploh še posebej olajšano. Študenti imajo velike možnosti študijskih izmenjav oziroma študija v tujini. Na mednarodnih lestvicah se v marsičem (izobraževanje, enakopravnost, konkurenčnost itd.) uvrščamo med razvitejše države. In še bi lahko našteval.

Toda žal lahko ob vsem tem ugotovimo tudi precej žalostne stvari. Prva, ki nekako tragično simbolizira konec tretjega desetletja naše samostojnosti so vedno bolj množične demonstracije proti aktualni vladi in visoka stopnja nezaupanja v to vlado. Pri tem je še posebej boleče spoznanje, da smo Slovenci pred več kot 30 leti odšli na ulice in pisali članke in pozive v podporo Janezu Janši, danes pa velik del Slovencev aktivno demonstrira proti njemu ter piše o njem nadvse kritične članke in pozive k odstopu. Tudi nekateri drugi heroji iz časa osamosvajanja so danes pretežno na slabem glasu.

Dejstvo je, da je politični dialog v strmem upadanju, parlamentarne stranke pa se z vsemi (na srečo še vedno predvsem demokratičnimi) sredstvi spopadajo za golo oblast. Kolikor več politične energije se posveča temu (npr. poskusom izničenja STA, poskusom zamenjave predsednika Državnega zbora, poskusom sprožiti predčasne volitve, spopadanju z mediji...), toliko manj jo je namenjene koristnim projektom za državo in državljane.

Dejstvo je, da slovenski narod že dolgo ni bil tako ideološko in drugače razdvojen in da je za to odgovorna politična oblast. Tisti, ki vodi, pač mora imeti dovolj življenjskih izkušenj, znanja in sposobnosti (o kaki modrosti v naši trenutni realnosti nima niti smisla izgubljati besed), da svoje državljanke in državljane predvsem povezuje, ne pa razdvaja. Družbena škoda, ki s tem nastaja je velika in dolgoročna. Mnoge posledice vsega tega sicer še niso dovolj vidne, vendar pa žal še bodo – vprašanje je le, če se bodo ljudje takrat še spomnili vzrokov in povzročiteljev.

Dejstvo je, da je politična kultura dosegla najnižji nivo v času odkar imamo svojo državo. Žalitve, primitivizmi vseh vrst (celo odkriti rasizem, šovinizem, seksizem in javne grožnje s smrtjo) ter politično provokativne in za Slovenijo škodljive izjave mnogih politikov in predstavnikov njim pripadnih medijskih in drugih okolij so izjemno slab zgled za državljanke in državljane, pri čemer seveda povzročajo tudi naglo upadanje ugleda Slovenije v Evropi in svetu. Najhujše je seveda to, da se takšen politični primitivizem zelo hitro prime v širši družbi (spomnimo se ameriške izkušnje s predsednikom Trumpom in vseh njenih še vedno trajajočih škodljivih posledic) in jo potiska na (naj)nižje skupne imenovalce mišljenja in komuniciranja. Takim pojavom v družbi vedno sledijo nestrpnost (netoleranca) in posledično družbeni konflikti, ki jih skuša nato oblast krotiti z vedno bolj nasilnimi, tudi avtoritarnimi prijemi. Ob tem je še posebej nezanemarljivo dejstvo, da ima sedanja oblast avtoritarne težnje, ki utegnejo ob morebitni pasivnosti civilne družbe ter zaradi naraščajoče stopnje strahu med ljudmi celo prevladati. Izguba zgodovinskega spomina ter strah pred oblastjo pa sta vedno popotnici za družbo brez svobode, brez hrbtenice in nenazadnje brez moralne (etične) vesti.

Dejstvo je, da spet trošimo mnogo več kot imamo oziroma proizvedemo. Če smo nekaj let nazaj kot država (ponovno) postali dober oziroma vsaj bistveno boljši gospodar kot smo bili v času pred svetovno finančno in ekonomsko krizo, zdaj od tega ponovno odstopamo. Krizne razmere zaradi epidemija koronavirusa ne upravičujejo tolikšnega odstopanja od načela dobrega oziroma skrbnega gospodarjenja z državnimi financami, kot se to v praksi dogaja. Tudi to bo imelo v prihodnje za državo in družbo negativne posledice.

Dejstvo je, da je še več takih negativnih dejstev, vendar tudi teh (tako kot pozitivnih) nima smisla nadalje in podrobneje navajati. Namen tega mojega pisanja je namreč zgolj spodbuditi in okrepiti zavedanje, da se nahajamo v izjemno občutljivi fazi našega razvoja ter da moramo za ohranitev demokracije, pravne države s človekovimi pravicami ter strpne in spodobne družbe storiti vse kar zmoremo, da – kot posamezniki in kot družba – preprečimo nadaljnjo erozijo politčne kulture in demokratičnih standardov.  

Ti standardi, in zdaj se vračam k uvodnim mislim, pa so utelešeni predvsem v slovenski ustavi. Ustava zavezuje nas vse – ljudstvo in oblast. Kdor prekrši to ustavno zavezo, prekrši tudi vse, kar smo se dogovorili in za kar smo si prizadevali ob plebiscitu, ob osamosvojitvi in v vojni za Slovenijo. Gre za temeljno politično in pravno zavezo, deloma celo etično. Ustava sicer po svoji naravi ne določa etičnih norm, vendar pa so tudi te v določeni (omejeni) meri v njej implicirane, pri čemer jih je mogoče razbrati predvsem iz tistih ustavnopravnih norm, ki zapovedujejo odgovornost oblasti ljudstvu ter nediskriminacijo, spoštovanje človeka in njegovih temeljnih pravic in svoboščin ter zagotavljanje različnih pravic na področju gospodarskih in socialnih razmerij (glej 3. člen ustave ter II. in III. poglavje ustave).

Ustava se spreminja z ustavnimi zakoni o spremembah ustave ter se na specifičen način razvija skozi ustavno prakso, ki jo ob parlamentarni praksi ter praksi drugih državnih organov v največji meri pooseblja praksa ustavnega sodišča. Toda kljub nekaterim t.i. aktivističnim praksam, kjer ustavno sodišče ali kak drug državni organ določene ustavne norme razlaga preko njihovih objektivno opredeljivih meja (o čemer so seveda vedno možna različna, tudi nasprotujoča si pravna mnenja), je ustava v svojem »normalnem (objektiviziranem) vsebinskem okviru« najbolj zanesljiva stalnica našega dosedanjega razvoja. Ustavna kontinuiteta je na pravnem in političnem področju najpomembnejši kohezivni dejavnik našega nadvse dinamičnega razvoja, saj se ustava v 30 letih ni bistveno spremenila.

Ob številnih političnih in drugih družbenih turbulencah je zato ključno, da nas ni strah braniti naše ustave. Pred nikomer! Še posebej ne pred tistimi, ki jo brezsramno kršijo, nato pa prst obtožbe uperjajo v druge. Ne smemo se odreči svojih državljanskih in drugih pravic in svoboščin ter demokraciji in pravni državi (vladavini prava). Še posebej v težkih časih moramo ohraniti dovolj državljanskega poguma in se vedno znova rešiti sami pred seboj (pred našimi negativnimi težnjami in ravnanji) z opiranjem na našo demokratično, pravno in humano ustavno tradicijo. Če se Slovenci že ne moremo sporazumeti o nekaterih ideoloških in celo o mnogih banalnih vsakodnevnih temah, ostanimo zvesti vsaj vsemu tistemu, k čemur nas zavezuje ustava. Ta je še posebej v časih intenzivnejše narodne razdvojenosti ali razcepljenosti ter krize zaupanja tista rešilna barka, ki nas prisiljuje k strpnosti, dialogu ter spoštovanju človekovih pravic in veljavnih pravnih norm. Tisti, ki razumemo ustavo tudi kot »nekaj več«, tj. kot poziv k višji politični in pravni kulturi, brez katere se ustavni načeli demokracije in pravne države ne moreta resnično in polno uveljaviti, pa ne pozabimo, da smo še posebej soodgovorni, da o tem tudi jasno in javno (spre)govorimo. Če molčimo, se pač zdi, da nekomu pritrjujemo, pri čemer v resnici dopuščamo zakon močnejšega in brezobzirnejšega.

Zato si želim, da bi bilo v prihodnje med državljankami in državljani Slovenije (in Evrope) še več poguma, ko gre za obrambo demokratičnih in pravnih vrednot. Ne samohvale, ne groženj, ne žalitev, ne obrekovanj, ne laži in ne nasilja! Samo več pravega poguma in z njim več človeškega dostojanstva.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.