Konec februarja smo prvič analizirali morebitno prednostno obravnavo že cepljenih oseb. Takrat smo sklenili, da prednostna obravnava še ni upravičena zaradi takratne izjemno nizke precepljenosti posameznikov. V Sloveniji in po Evropi se je odstotek cepljenih vsaj z enim odmerkov občutno zvišal. Po drugi strani se vsakodnevno znižuje število novih okužb. Države po Evropi pa so v zadnjih dneh pričele prednostno obravnavati osebe glede možnosti dostopa do različnih storitev in prehajanju državnih meja. Slovenska država je denimo že pred prvomajskimi prazniki omogočila lažji prehod državnih meja cepljenim osebam. V prejšnjem tednu pa je izvršilna oblast cepljenim, testiranim z negativnim potrdilom in prebolelim osebam omogočila, z upoštevanjem preventivnih ukrepov, dostop do kulturnih in športnih prireditev kot tudi do gostinskih, turističnih in igralniških storitev. V vseh teh primerih potrdilo o cepljenju ni edini pogoj za udeležbo. Nadomestiti ga je mogoče s potrdilom o preboleli bolezni oziroma z negativnim hitrim antigenskim ali PCR testom.
V slovenski družbi prednostnemu obravnavanju cepljenih oseb oziroma ostalih dveh skupin ne posvečamo veliko pozornosti. Večina dojema takšno razlikovanje za samoumevno. Po drugi strani se nekateri posamezniki počutijo diskriminirane, ker se denimo ne želijo cepiti ali testirati, niti nimajo potrdila, da so preboleli kovid. Ali je potrebno, da znova pretehtamo prednostno obravnavno teh treh skupin glede na osebne okoliščine zdravstvenega stanja? Ali je prednostno obravnavanje cepljenih, prebolelih in testiranih stvarno upravičeno?
Epidemija je v zadnjem dobrem letu skoraj popolnoma zaustavila javno življenje, delovanje različnih storitvenih dejavnosti in dodobra omejila prehajanje državnih meja. Število dnevnih okužb se sicer v večini evropskih držav znižuje, vendar epidemija ostaja. Prednostna obravnava cepljenih, prebolelih in testiranih oseb omogoča, da družbe počasi sproščajo omejitve, seveda vse z upoštevanjem ukrepov. V tej luči so lokalne skupnosti na nekaterih mestih omogočile brezplačno antigensko testiranje, ki pravilom zadostuje za dostop do različnih storitev. Jasno je, da bila prednostna obravnava teh treh kategorij oseb še bolj prepričljiva, če bi slovenska država vsaki osebi omogočila tudi brezplačno PCR testiranje vsaj enkrat mesečno, vsaj dokler vse evropske države ne bodo izenačile vseh treh kategorij oseb.
Ko je iz dneva v dan več cepljenjih oseb, se vse bolj kaže nujna družbena potreba, da jim je treba olajšati prehajanje državnih meja kot tudi dostop do različnih storitev. Takšna obravnava je stvarno upravičena, če države priznavajo enakovrednost negativnih testov in potrdil o prebolelosti. S tem države zasledujejo legitimni cilj postopne vrnitve javnega življenja v stare tirnice tudi v času, ko je uradno še vedno razglašena epidemija. S prednostno obravnavo države terjajo, da posamezniki tudi v medsebojnih odnosih delujejo solidarno. Človekovo dostojanstvo ni le individualna vrednota, ki pripada vsakem posamezniku, temveč je hkrati tudi kolektivna vrednota, ki se napaja iz običajev, tradicije in kulture slovenske družbe. Človekovo dostojanstvo torej zahteva, da tudi posamezniki prispevamo k nadaljnjem postopnem omejevanju epidemije s tem, da se bodisi cepimo, testiramo ali oboje.
Nemški svet za etiko je pred meseci podal priporočila, v katerih je med drugim svaril pred prerano prednostno obravnavo cepljenih oseb. Vendar je kot stvarno upravičeno označil možnost za prednostno obravnavo, ko bo število precepljenih oseb višje, kot je bilo v začetku februarja. Nemška vlada je v začetku maja po številnih razpravah za ali proti odločila, da se za cepljene sprosti dostop do nekaterih dejavnosti.
Konec februarja smo ob takratnih epidemioloških razmerah zapisali, da »…ni razumno in stvarno upravičeno razlikovati med cepljenimi in necepljenimi posamezniki, še posebej v razmerah, kjer večina prebivalstva še ni imela možnosti, da se cepi.« V zadnjih tednih so razmere občutno drugačne, ne le z epidemiološkega vidika, kot denimo nižjega števila hospitaliziranih in dnevno okuženih, temveč tudi z vidika precepljenosti prebivalstva (okrog 30 odstotkov cepljenega prebivalstva z vsaj enim odmerkom cepiva). Dejansko stanje je torej občutno različno, kot pred slabimi tremi meseci.
Prednostno obravnavanje cepljenjih, testiranih in prebolelih oseb zato ne krši načela enakosti, saj je treba posameznike v različnih položajih obravnavati različno, če slednje terja varstvo javnega interesa. Hkrati je prehajanje državnih meja in dostop do kulturnih, športnih, gostinskih, turističnih in igralniških storitev možno tudi z izpolnjevanjem dveh alternativnih pogojev. Vse tri kategorije oseb – cepljeni, testirani z negativnim potrdilom in preboleli – v trenutnih epidemioloških oseb omogočajo bolj učinkovit boj proti epidemiji kot tudi bolj odprto javno in zasebno življenje. Zajezitev epidemije samo po sebi terja, da je prednostna obravnava ne le zakonita, legitimna in primerna, temveč tudi nujna v demokratični družbi. Narekujeta jo nujna družbena potreba in javni interes, da se epidemija še bolj omeji, če že ne popolnoma dokončno zajezi.
Po drugi strani prednostno obravnavanje uresničuje javni interes vračanja javnega življenja v karseda normale okvire. Prednostno obravnavanje je zato nujno potrebno tudi, če se želimo jeseni izogni reprizi lanske jeseni in zime. Vsi skupaj se lahko vprašamo, koliko časa bo razlikovanje potrebno in bo tako še stvarno upravičeno? Verjetno bodo takšni ukrepi veljali, dokler kot družba ne razvijemo zadostne kolektivne odpornosti do virusa in vseh njegovih trenutnih in bodočih izpeljank. V uteho ali ne nam je lahko le, da je trenutek kdaj bomo ta cilj dosegli, odvisen od vsakega izmed nas.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
