Vsakokratne državne oblasti se v tranzicijskih družbah srednje in vzhodne Evrope pogosto poslužujejo arbitrarnih ukrepov in sredstev, da se znebijo svojih civilnodružbenih in političnih nasprotnikov. Ko neka politična stranka prevzame oblast, pogosto prek pravosodnih organov začne preganjati svoje politične nasprotnike in civilnodružbene aktiviste. Znano je, da Evropsko sodišče preko individualnih pritožb varuje temeljne vrednote ustavne demokracije kot so pluralizem, strpnost, človekovo dostojanstvo in vladavina prava. Ali se lahko in kako naj se Evropske sodišče odzove na primere, ko državne oblasti sistematično in vsesplošno preganjajo opozicijske politike, poslovneže, civilnodružbene aktiviste in borce za človekove pravice?
Evropska konvencija v 18. členu vsebuje nenavadno določbo, ki sporoča, da »omejitev pravic in svoboščin, ki jih ta Konvencija dopušča, ni mogoče uporabiti za namene, ki bi bili drugačni od predpisanih.« Gre za nesamostojno pravno določbo, saj se je nanjo treba sklicevati skupaj s kakšnim drugim členom Evropske konvencije. Pritožniki se v zadnjih letih na 18. člen Evropske konvencije sklicujejo predvsem, ko uveljavljajo zlorabo konvencijskih pravic v povezavi s katerim drugim členom Evropske konvencije, predvsem skupaj s 5. členom in 8. členom. Pred časom smo v članku v Pravni praksi pojasnili, da se je do sedaj Evropsko sodišče pri presoji 18. člena posvečalo predvsem ugotavljanju obstoja »prevladujočega namena« državnih oblasti pri ugotavljanju slabe vere držav pri posegu v pravice pritožnikov (J. Letnar Černič, 18. člen EKČP - varovalka pred zlorabo vladavine prava? Pravna praksa).
Evropsko sodišče je do sedaj ugotovilo kršitev 18. člena Konvencije v povezavi z drugimi členi v trinajstih primerih. Evropsko sodišče je nazadnje v zadnjih mesecih podalo tri sodbe, ki razširjajo njegovo sodno prakso glede narave 18. člena, in sicer v zadevi Aliyev proti Azerbajdžanu (št. 68762/14 71200/14, 20. september 2018) glede pregona azerbajdžanskega borca za človekove pravice, v zadevi Navalnyy proti Rusiji (št. 29580/12 in štiri ostale, 15. november 2018) glede pridržanja ruskega opozicijskega voditelja zaradi organizacije javnih zborovanj in v zadevi Selahattin Demirtas proti Turčiji (št. 2) (št. 14305/17, 20. November 2018) glede pridržanja kurdskega opozicijskega politika.
V zadevi Aliyev proti Azerbajdžanu je denimo zapisalo, da »... pritožnik, zaradi de facto kriminalizacije njegovih aktivnosti ..., ni mogel opravljati svoje dejavnosti v okviru nevladne organizacije na kakršen koli pomemben način. Obenem Sodišče ne more spregledati zastraševalnega učinka takšnih ukrepov na širšo civilno družbo, katerih člani pogosto delujejo skupaj znotraj nevladnih organizacij in ki bi se zaradi strahu pred pregonom lahko odrekli nadaljevanju svojega dela spodbujanja in varstva človekovih pravic« (213. odstavek sodbe). Evropsko sodišče je zato ugotovilo, da je bil »... dejanski namen izpodbijanih ukrepov ... utišati in kaznovati pritožnika za svoje dejavnosti na področju človekovih pravic ter mu preprečiti nadaljevanje teh dejavnosti« (215. odstavek), zaradi česar je ugotovilo kršitev 18. člena v povezavi s 5. In 8. členom Evropske konvencije. Namen pregona Aliyeva torej ni bil samo njegova izločitev iz civilnodružbenega življenja, temveč tudi in predvsem ustrahovanje ostalih civilnodružbenih organizacij in svarilo, kaj se jim lahko zgodi.
V zadevi Navalnyy proti Rusiji je Veliki Senat Evropskega sodišča utemeljil povezavo med pregonom vplivnih posameznikov iz civilne družbe oziroma opozicije in demokratičnimi vrednotami. Večina je tako odločila, da je »v ospredju pritožnikove pritožbe na podlagi 18. člena .... njegovo domnevno preganjanje, ne kot zasebnika, temveč kot opozicijskega politika, ki se je zavezal, da bo z demokratičnim diskurzom opravljal pomembno javno funkcijo.« (173. odstavek sodbe) Sodniki so dodali še, da državni poseg v njegove pravice »ne bi vplival samo na pritožnika, ali na njegove ostale opozicijske aktiviste in podpornike, temveč na samo bistvo demokracije kot sredstva za urejanje družbe...« (Prav tam). Sodišče je zato ugotovilo kršitev 18. člena v povezavi s 5. in 11. členom Evropske konvencije, saj ruske oblasti niso posegle le v pravice pritožnika, temveč so želeli uničiti temeljne vrednote demokratične družbe.
Evropsko sodišče pa je v zadevi Selahattin Demirtas proti Turčiji (št. 2) naredilo še korak dlje. Utemeljijo je, da v tej zadevi »... ne gre samo za pravice in svoboščine pritožnika kot osebe, za katere bi lahko rekli, da so ogrožene, ampak za celoten demokratični sistem. Po mnenju Sodišča predstavlja takšen prevladujoč namen, nedvomno resen problem za demokracijo.« (272. odstavek sodbe). Sodišče je zato zapisalo, da zaradi »dejstva, da so domači organi večkrat odredili nadaljnje pridržanje tožeče stranke zaradi nezadostnih razlogov ..., ... ugotavlja onkraj razumnega dvoma, da je podaljšanje pridržanja pritožnika, zlasti med dvema ključnima (volilnima) kampanjama, ..., zasledovalo prevladujoč cilj dušenja pluralizma in omejevanja svobode politične razprave, ki je v samem jedru pojma demokratične družbe« (273. odstavek). Če državne oblasti iz neprepričljivih in formalističnih razlogov ter v slabi veri držijo nekega politika v času volilnih kampanj v pridržanju, bo slednje negativno vplivalo na njegov volilni rezultat.
Evropsko sodišče je v zgornjih zadevah prvič na podlagi 18. člena Evropske konvencije utemeljilo, da lahko pregon enega posameznika ogrozi celotno demokracijo in vladavino prava v državi. Vzpostavilo je brezpogojno povezavo med posamičnimi državljanskimi in političnimi pravicami in delovanjem svobodne in pluralne demokratične družbe. Če država samovoljno preganja vplivne civilnodružbene aktiviste oziroma pomembne opozicijske politike, s tem ne posega le v njihove posamične pravice, temveč ustrahuje celotne civilnodružbene organizacije in nasprotne politične skupine. Evropsko sodišče je prepričljivo priznalo, da države s samovoljnim pregonom vplivnih posameznikov načenjajo temeljne vrednote demokratičnih družb kot je pluralizem. S tem je končno uslišalo argumente številnih pritožnikov iz vzhodnoevropskih držav, ki se vsakodnevno soočajo s poskusi državnih oblasti, da uničijo še vsako zrno civilnodružbenega in političnega pluralizma.
Sodbe Evropskega sodišča v zadevah Aliyev proti Azerbajdžanu, Navalnyy proti Rusiji in Selahattin Demirtas proti Turčiji (št. 2) tako postavljajo Evropsko sodišče za človekove pravice na piedestal zadnjega varuha demokratične družbe v primerih, ko trenutne državne oblasti v slabi veri preganjajo vplivne posameznike s prevladujočim ciljem, da jih izločijo iz civilnodružbenega in javnega življenja. Pričujoče sodbe Evropske sodišča precedenčno in jasno sporočajo njegovo stališče, da državnim oblastem ne bo dovoljevalo zlorab vrednot demokratične družbe. Idealno bi seveda bilo, da bi domači sistemi bili sami sposobni zavarovati vrednote demokratičnih družb, a to je v številnih srednje in vzhodnoevropskih državah bolj pobožna želja, kot dejstvo. Do takrat pa bo 18. člen Evropske konvencije tako služil kot skrajno sredstvo za obrambo ustavnih demokracij pred zlorabami državnih oblasti in z njimi povezanih neformalnih omrežij. Demokratična in svobodna družba je zrela le toliko kolikor omogoča in spodbuja svobodo oporečnikov, da opozarjajo na samovoljne prakse vsakokratnih državnih oblasti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
