Pa pojdimo najprej k dejstvom in temeljnim vprašanjem. Gospod Vincent Lambert je 29. septembra 2008 doživel prometno nesrečo, pri čemer je utrpel hude poškodbe glave (11. odstavek sodbe). Od takrat prejema umetno hranjenje in hidriranje z medicinsko pomočjo (12. odstavek). Okolice se zaveda le v zelo majhnem obsegu, vendar njegovi možgani še niso mrtvi. Kljub več kot desetim govornim in drugim terapijam v zadnjih letih, se njegovo stanje ni izboljšalo. Po njegovi nesreči se je med svojci odvila prava mala družinska vojna o tem kaj z njim storiti. Ali bi bilo dovoljeno cevko umakniti, kar bi povzročilo njegovo neizbežno smrt?
Starši, sestra in polbrat nasprotujejo umiku cevke. Žena, nečak in celotna zdravniška ekipa pa nasprotujejo nadaljevanju zdravljenja. Gospa Lambert, pokojnikova žena, je v sodno-preiskovalnem postopku izjavila, da sta se z možem večkrat pogovarjala, kako bi reagirala v podobni situaciji in da je gospod Lambert večkrat izjavil, da ne bi želel, da ga ohranjajo pri življenju, če bi se kdaj znašel v takšni situaciji (176. odstavek). Francoski zakonik o javnem zdravju (»Le code de la santé publique«) sicer ne dovoljuje evtanazije in pomoči pri samomoru. Členi L.1110-5, L. 1111-4 do L. 1111-10 omenjenega zakonika ter člen R. 4127-37 francoskega Zakonika medicinske etike (»Le code de déontologie médicale«) pa zdravniku omogočajo, da začne kolektivni postopek za »opustitev oziroma odtegnitev zdravljenja, ki se zdi nesmiselno ali nesorazmerno oziroma, čigar edini namen ali učinek je umetno ohranjanje življenja« (člen R.4127-37, 1. odstavek). Odgovorni zdravnik se mora vzdržati »nerazumnega in svojeglavega vztrajanja« (»une obstination déraisonnable«) pri nadaljevanju umetnega ohranjanja bolnika pri življenju. Takšna odločitev se mora obrazložiti in nato sprejeti v sodelovanju z zdravniškimi kolegi, družinskimi člani in upoštevajoč predhodno izraženo voljo bolnika.
Zadeva je po vrsti nasprotujočih se odločitev francoskih upravnih sodišč prišla pred Conseil d’État, ki je tako 24. junija 2014 odločil, da zdravniki lahko odklopijo cevko in prenehajo z umetnim zdravljenjem bolnika. Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je 5. junija letos v zadevi Lambert in ostali v. Francija (št. 46043/14) z dvanajstimi glasovi za in petimi proti odločil, da Francija »ne bi kršila 2. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, če bi uresničila sodbo Conseil d'État z dne 24. junija 2014« (182. odstavek sodbe).
Evropsko sodišče je v tej zadevi znova zamudilo priložnost, da bi natančno razjasnilo dileme, ki nastajajo ob koncu življenja. Iz prejšnje sodne prakse Evropskega sodišča je jasno, da imajo države pozitivne obveznosti varovati pravico do življenja, pri čemer te obveznosti lahko izvršujejo v okviru razumnega polja proste presoje. Evropsko sodišče se je pri analizi osredotočilo predvsem na dve vprašanji in sicer, prvič ali umetno hranjenje bolnika sodi v opredelitev »svojeglavega in nerazumnega vztrajanja« pri zdravljenju, ter drugič, ali je bila bolnikova volja predhodno zadostno določno ugotovljena?
Evropsko sodišče je glede prvega vprašanje zapisalo, da so postopki ugotavljanja »»svojeglavega in nerazumnega vztrajanja« v francoskem pravnem redu vzpostavljeni dovolj določno, jasno in skrbno, da izpolnjujejo zahteve iz 2. člena Evropske konvencije, ter da je bila obrazložitev Conseil d'État podana prepričljivo. S takšnim stališčem pa se niso strinjali sodniki Hajiyev, Šikuta, Tsotsoria, de Gaetano in Griţc, ki so podali delno odklonilno ločeno mnenje. V njem se ostro in vsebinsko opredeljujejo do odločitve večine in pod vprašaj postavljajo nekatera ključna dejstva, ki tvorijo podlago odločitve Velike senata. Izpodbijajo, da je bila volja gospoda Lamberta predhodno dokončno ugotovljena, in da je potrebno upoštevati, da umetno prehranjevanje in dovajanje tekočin sodi v koncept »svojeglavega in nerazumnega vztrajanja«, da se prepreči nadaljevanje trpljenja bolnika z umetnim zdravljenjem. Še več, sodniki izpostavljajo, da njegovo zdravstveno stanje ni jasno ugotovljeno (4. odstavek ločenega mnenja). Sodniki se zato v ločenem mnenju upravičeno sprašujejo »kaj je redno in izredno zdravljenje, kaj pomeni svojeglavo in nerazumno vztrajanje in kaj pomeni umetno podaljševanje in ohranjanje življenja« (8.odstavek)? Pri tem podajajo, da je »vsaka oblika hranjenja - ali je to hranjenje po steklenički pri dojenčku … - do določene mere umetna…« (7. odstavek). Na nobeno od teh vprašanj Evropsko sodišče v svoji obrazložitvi ne odgovori (glej 156.-160. odstavek sodbe).
Da se Evropsko sodišče ni želelo spuščati v vsebinsko razlago izhaja tudi iz 181. odstavka sodbe, kjer je zapisalo, da se »zaveda pomembnosti vprašanj, …, ki se nanašajo na izredno zapletene medicinske, pravne in etične zadeve… Domače oblasti so bile v prvi vrsti poklicane, da preverijo, ali je bila odločitev o odtegnitvi zdravljenja skladna z domačim pravnim redom in Evropsko konvencijo....« Težava je v tem, da Evropsko sodišče dejansko ni opravilo temeljite analize dilem, čeprav bi jo moralo. Res je, da so francoska sodišča težko vprašanje skrbno preučila z upoštevanjem pravnih pravic in pravil medicinske stroke za postopanje v situacijah, ki lahko nastanejo ob koncu življenja, s čimer naj bi država izpolnila svoje postopkovne obveznosti iz 2. člena Evropske konvencije. Evropski sodniki so si tako salomonsko umili roke, saj so kot slepec vodi slepca sledili vsebinski analizi francoskega sodišča, pri čemer pa sami lastne analize niso opravili. Njen izostanek so opravičili s čezmerno uporabo koncepta polja proste presoje. Zakaj Evropsko sodišče ni opravilo temeljite analize pa je že drugo vprašanje, ki sodi v politične in svetovnonazorske debate.
Glede drugega vprašanja je Evropsko sodišče ugotovilo, da naj bi obstajala jasno izražena volja gospoda Lamberta o odtegnitvi nadaljnjega zdravljenja bolnika (161. do 168. odstavek), pri čemer je obstajalo tudi soglasje med njegovimi zdravniki o nesmiselnosti nadaljnjega zdravljenja. Pet sodnikov je temu v ločenem mnenju nasprotovalo, saj naj bi bila volja gospoda Lambert ugotovljena posredno (3. odstavek delno odklonilnega ločenega mnenja). Več kot jasno je, da je potrebno varovati bolnikovo človekovo dostojanstvo. dokler se onkraj razumnega dvoma ne ugotovi bolnikova volja. Bolnik uživa pravico, da dejavno sodeluje pri odločanju o njegovem nadaljnjem zdravljenju ali njegovem prenehanju.
Nasprotujoča si pričevanja družinskih članov ne zadostijo standardu ugotavljanja bolnikove volje onkraj razumnega dvoma. Pričevanje žene gospoda Lamberta in njegovega nečaka v tem primeru ne zadostujeta za prenehanje zdravljenja, saj neposredno ne ugotavljata volje gospoda Lamberta onkraj razumnega dvoma, še zlasti ker prenehanju nasprotujejo njegovi starši, polbrat in sestra. Ker pri zdravljenju bolnikov ob koncu življenja prihaja do vrste zlorab, je ključno vztrajati na poštenem, odprtem in skrbnem postopku za ugotavljanje bolnikove volje in sprejemanju odločitve tako med samimi zdravniki in družinskimi člani kot tudi pred sodišči. Francoski model ureditve situacije, kljub njegovi pravno zavezujoči pravni naravi, ne zadostuje, saj vsebuje nedoločne in nejasne pravne pojme, ki omogočajo arbitrarno razlago in uporabo prava.
Pravica do življenja ne vsebuje pravice do končanja življenja. Evropsko sodišče je tako v 141. odstavku zapisalo, da »v pričujočem primeru ne gre za evtanazijo, temveč za odtegnitev življenjsko potrebnega zdravljenja«. V pričujočem primeru pa ni preprečljivo odgovorilo na vprašanje ali v tem primeru sploh gre za zdravljenje ob koncu življenja? Spričo nejasno ugotovljenih dejstev in arbitrarno uporabljenih nedoločnih pravnih pojmov se lahko strinjamo z ugotovijo sodnikov Hajiyev, Šikuta, Tsotsoria, de Gaetano in Griţc, da je v tem primeru dejansko šlo za potrditev evtanazije (9. odstavek ločenega mnenja). Evropsko sodišče si je vzelo pravico, da ob nejasnih dejstvih in sporni razlagi nedoločnih pravnih pojmih potrdi evtanazijo, ki jo je odobril francoski Conseil d'État.
Za postopanje v primerih zdravljenja ob koncu življenja je nujno potrebno, ne samo, da obstaja pravna podlaga za odločanje, temveč, da se jo dosledno uresničuje v vsakodnevnih situacijah. Zato pa je potrebno najprej pojasniti temeljna dejstva in pravne pojme in sicer: ali je bolnik predhodno izrazil voljo; če jo je, kako reševati nesoglasja med ožjimi družinskimi člani, in nato kaj natančno pomeni umetno zdravljenje? V slovenskem kontekstu je vprašanje ali so letos sprejeta, a pravno nezavezujoča, Etična priporočila o zdravljenju in paliativni oskrbi bolnika ob koncu življenja v intenzivni medicini dovolj jasna, da se to področje pri nas učinkovito uredi spričo razširjenosti domnevnih arbitrarnih prask v slovenskih bolnišnicah pri zdravljenju bolnikov ob koncu življenja. Žal ta priporočila ne podajajo nedvoumnih odgovorov na zgornja vprašanja.
Evropsko sodišče v zadevi Lambert in ostali v. Francija tako ni podalo prepričljive odločitve. Države morajo postopke zdravljenja bolnikov ob koncu življenja v intenzivni medicini določiti in uresničevati jasno, določno in skrbno. Vsakršna najmanjša dvoumnost v pravnih pravilih odpira možnost arbitrarne presoje glede upravičenosti prenehanja zdravljenja bolnika (odtegnitve ali opustitve). Dane dileme pa je težko presojati v primeru kot je pričujoči, kjer so dejstva več kot sporna in relevantni pravni pojmi več kot dvoumni. Odločitev in njena obrazložitev Velikega senata tako odpira še več dilem, kot jih zapira. Kakšne negative posledice pa ima lahko ta odločitev na obravnavanje bolnikov ob koncu življenja, pa si lahko vsi nazorno predstavljamo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
