T.i. razvita družba, v katero se uvršča tudi Slovenija, je pred težko dilemo. Ni namreč jasno, ali se s svojim znanjem in tehnologijo prebija proti nekakšnemu vrhuncu civilizacijskega razvoja, ali pa z vsem tem tone v svoj propad. Po eni strani smo ljudje vedno bogatejši v materialnih dobrinah ter v transportnih, komunikacijskih, delovnih, gospodinjskih in drugih sredstvih, ki jim pripisujemo velik pomen za svoje življenje in udobje. Kljub neenakomerni porazdelitvi vseh teh dobrin, prihajajo te v vse dele sveta, njihov obseg in vsakodnevna koristnost pa skupno še vedno naraščata.
Po drugi strani pa imajo vse te dobrine tudi tako pozitivne kot negativne lastnosti in posledice. Pozitivne se kažejo npr. v lažjem in hitrem pridobivanju in posredovanju znanja, v večji družbeni povezanosti in mobilnosti, v širši izrabi energetskih virov ter v boljših možnostih zdravljenja bolezni in reševanja življenj. Negativne se kažejo v porastu človeškega egoizma in površnosti medčloveških odnosov, v vse večjem zastrupljanju narave, ter posledično hrane in ljudi, v povzročanju novih bolezni in v vedno večjih možnostih oboroževanja in ubijanja. Ali bo vse to nekoč privedlo v revolucijo? Ali je revolucija človeštvu potrebna?
Negativni vidiki razvoja sodobne družbe zaenkrat nikakor ne vzpodbujajo revolucionarnega mišljenja in revolucionarnih gibanj. Kot sem že pojasnil, večina ljudi v t.i. razvitih družbah enostavno ne želi korenitih sprememb v načinu družbenega življenja, še manj pa si upa tvegati, da bi v revolucionarnem vrenju morebiti izgubila svoje materialne dobrine. Tudi večina tistih, ki jih ima malo, praviloma ne razmišlja revolucionarno, saj pristaja že na majhne izboljšave svojega življenjskega standarda, npr. na večje možnosti zaposlitve, napredovanja, povečanja plače, pridobitve socialne pomoči ipd. Poleg tega danes revolucionarji »niso v modi«.
V demokratičnih ureditvah se sicer pojavljajo radikalne politične stranke in druge družbene skupine, ki pa kljub svojim skrajnim (npr. nacionalističnim, rasističnim ali militantnim) stališčem nimajo revolucionarnega naboja. Njihovi pozivi k radikalnim ukrepom so (kolikor so sploh mišljeni resno, in ne le kot populistično sredstvo za boljši rezultat na volitvah) parcialni, usmerjeni zgolj v spremembe v določenih družbenih segmentih. Pomislite, kdaj ste v Evropi in v drugih demokratičnih delih sveta v zadnjih letih zasledili resnejše in ponavljajoče se pozive k revoluciji. Tudi sedaj, ko nas je zadela finančna in ekonomska kriza, pozivajo družbeni misleci, ideologi in voditelji zgolj k bolj ali manj radikalnim reformam, ne pa k revoluciji.
Tudi osebno sem naklonjen evoluciji in ne revoluciji. Po človeški plati zato, ker pomeni, kot sem že pojasnil, revolucionarna akcija sama po sebi hudo nasilje, tudi prevlado nizkotnih strasti, ter je v marsičem nepredvidljiva – nikoli se vnaprej ne ve, ali bo dosegla zastavljeni cilj. Vsi tisti, ki so kdaj resno preučevali filozofijo marksizma ter jo vzporejali z dejansko prakso leninizma, stalinizma in podobnih –izmov, dobro vedo, da so bile socialistične revolucije v praksi vse kaj drugega od zamisli, ki sta jih oblikovala Marx in Engels. Oba gospoda, ki sta sicer svoje revolucionarne ideje premalo domislila ter jih neodgovorno ponudila na voljo svetovnemu občestvu (takšno samoljubje je sicer značilno za ogromno piscev), bi verjetno še pred izdajo zažgala vse svoje knjige, če bi vedela, da se bo ob uporabi njunih idej »socialistična revolucija« zgodila v Rusiji in podobnih ruralnih ter ekonomsko nerazvitih okoljih, ki so bila umeščena v politični prostor z izrazito avtoritarno mentaliteto.
Izrecno sta namreč poudarila, da je takšna revolucija primerna le v okviru relativno visoko razvite industrijske družbe, pri čemer si verjetno nihče od njiju ni mogel zamisliti, kakšna grozodejstva (poboje, mučenja in ustrahovanja) bo v praksi prinesla uporaba in zloraba njunih idej. Podobno se je npr. dogajalo tudi s francosko revolucijo, ki se je preobrazila v neznosno tiranijo revolucionarjev in je prav tako terjala mnoga življenja ter vnesla v družbo bolečino in strah. Toda za razliko od komunističnih revolucionarnih režimov, se je francoska revolucionarna tiranija po nekaj letih le začela umirjati ter se nato na dolgi rok razvila v t.i. meščansko demokracijo, ki nam danes predstavlja vzor političnega sistema.
Po poklicni plati, tj. kot pravnik, sem revoluciji nenaklonjen zato, ker pomeni zanikanje pravne države. Seveda izhajam pri tem iz podmene, da živimo v demokraciji, ki temelji na načelih pravne države, ki jih štejem za civilizacijsko pridobitev. Slednje še zdaleč ne pomeni, da nisem kritičen do številnih pomanjkljivosti pravne države. Menim le, da so te pomanjkljivosti manjše in družbi manj nevarne od tistih, ki jih nosi s seboj avtoritarni ali totalitarni politični sistem.
Res je, da smo dandanes v Sloveniji in drugih demokratičnih državah dnevno »bombardirani« z informacijami o pravnih kršitvah, korupciji, aferah, neetičnosti nosilcev javnih in drugih pomembnih funkcij in položajev, kar nas pogosto navdaja z razočaranjem, slabo voljo, jezo in podobnimi negativnimi občutji. Toda ob tem ne smemo nikoli pozabiti treh stvari: prvič, tudi sami pogosto nismo boljši od tistih, ki jih kritiziramo, zato smo na nek posreden način »soudeleženi« pri pomanjkljivostih naših voditeljev; drugič, večina informacij o družbenem dogajanju se vedno bolj spušča na raven rumenega tiska, zato zaradi potenciranih negativističnih poročil še ne smemo sklepati, da je stanje v družbi v celoti tako slabo, kot se prikazuje; tretjič, v nedemokratičnih državah o večini kršitev prava in etike (kršitve človekovih pravic, gospodarski kriminal, korupcija, nepotizem itd.) s strani voditeljev in družbenih elit sploh nismo nikoli obveščeni, zato mislimo, da jih ni – vendar so, in to pogostejše in hujše kot v demokraciji.
Revolucija povozi obstoječe pravo. Proglasi ga za skrajno krivično, ali celo za nepravo. Če bi želeli z revolucijo odpraviti pomanjkljivosti in odklone demokracije in pravne države, bi to v začetni revolucionarni fazi pomenilo uvedbo nedemokratičnega sistema in odpravo večine temeljnih načel pravne države. Vse dotlej, dokler demokracija in pravna država v pretežni meri delujeta in omogočata »samopopravke« (preko svobode informiranja, dostopa do informacij javnega značaja, javnosti političnega razpravljanja, varstva osebnih in političnih svoboščin, političnega pluralizma, dostopa do neodvisnega sodstva itd.), spodbujanje revolucionarnih idej in praks ni na mestu. Nasprotno, vodi lahko v ceneni in nevarni politični populizem. Toda vsakdo je lahko na neki točki prisiljen k razmisleku o utemeljenosti revolucije. Če bi se demokracija in pravna država v praksi izrodile v svoje nasprotje (ne pozabimo, da se je tudi socialistična oziroma komunistična Jugoslavija, in z njo Slovenija, vseskozi deklarirala za ljudsko, demokratično državo, ki je spoštovala pravo – danes pravimo, da je za tem videzom dejansko deloval totalitarni sistem), potem bi se utemeljeno zastavilo vprašanje o potrebi po koreniti, tj. revolucionarni spremembi takšne ureditve.
Slednjega si ne bi smeli želeti. Nasprotno, razmišljajmo raje o tem, koliko lahko vsak od nas pripomore, da sebe, sodržavljane in predvsem naše voditelje spodbudi k bolj etično in pravno odgovornemu ravnanju. Vsak v dosegu svojega vpliva. Če nam namreč ta »projekt samokorekcije« v prihodnje v Sloveniji ne bo bistveno bolje uspeval, potem nas bo to pripeljalo v kritično fazo občutka družbene nemoči, apatije in egoizma. Kar vse se prej ali slej konča tragično za vse, tudi za voditelje. Mnogi izmed njih se žal že kar nekaj časa trudijo pozabiti, da so po naši ustavi v službi ljudstva in države. Vedno bolj služijo le svojim »velikim voditeljem«, političnim strankam, tajkunom in drugim vplivnežem, ali celo kar samim sebi. Vsem tem svetujem, da čim prej v pozitivni smeri vsaj nekoliko revolucionirajo sami sebe. Vrednostno pozitivna revolucija navznoter (v samem sebi) je namreč pogosto najboljše zdravilo za vse navedene in druge vrste »bolezni« posameznika in družbe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
