c S

O življenju in smrti (1. del)

prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
20.10.2008 Ali imate jasno stališče o (ne)dopustnosti smrtne kazni? Ne v smislu njene (ne)dopustnosti s strani postavljenega prava, pač pa v smislu njene (ne)dopustnosti na sploh, v moralnem, etičnem, naravnopravnem, filozofskem, religioznem ali kateremkoli drugem pogledu. Ali ima človek kdaj pravico in celo dolžnost, da drugemu odvzame življenje? Ali da mu ga podari? In kaj sploh vemo o življenju in smrti?

Naj takoj pojasnim, da z naslovno temo na tem mestu nimam namena pretiravati, saj je preobsežna in prezahtevna za zgolj takšnole kolumno/e. Poleg tega mi marsičesa, kar bi vam o tem (lahko) povedal, zelo verjetno mnogi ne bi verjeli. Tudi sam imam na življenje in smrt do neke mere izdelan pogled, ki ga ne bi mogel kar na hitro spremeniti.

Vendar gre tu za nekaj drugega. Čeprav bom v nadaljevanju govoril tudi o smrtni kazni in o nekaterih argumentih »za« in »proti«, tu nimam zgolj namena intelektualno premlevati idej bodisi v korist življenja (pro life) ali v korist takšne ali drugačne izbire (pro choice), ki se nam porajajo ob vojnah, lakoti, boleznih, umorih, samomorih, abortusih, silobranih in drugih situacijah, ki nas soočijo z dramatično izbiro med življenjem in smrtjo.

Želim vas namreč tudi spomniti na zanimiv paradoks, ki se ga sicer vsaj načelno zaveda veliko ljudi, vendar pa v zvezi z njim ne ukrene skoraj nič. Gre za to, da se o življenju in smrti ne pogovarjamo vse dotlej, dokler nam to ni bolj ali manj praktično (od zunaj) vsiljeno. Pomislite: ali je to dokaz naše naravne inteligence, ali pa bolj ne-umnosti in ne-vednosti (ignorance)?

Ali se kdaj s kom dobite na kavici zato, da bi se pogovarjali o življenju in smrti? Ali to počnete v odmoru med službo? Ali morebiti zvečer, s partnerjem, ko najdeta nekaj mirnega časa zase? Ali morebiti z naključnim sopotnikom na vožnji z vlakom, avtobusom ali letalom? Zakaj tega večinoma ne počnemo? Ali ni nenavadno, da pravzaprav o najbolj temeljnih zadevah našega bivanja ne razmišljamo in se ne pogovarjamo (seveda obstoje izjeme)? Kako se odzovete na situacijo, ko nekdo v vaši bližini nekemu »nižjemu« bitju – npr. muhi ali mravlji ali roži – odvzame življenje? Ali mu sploh res odvzame življenje, ali mu odvzame zgolj telo (s čimer ga seveda prizadene)?

Kaj pa sploh je življenje? Ja, če ste morda pričakovali, da bo osrednja tema tega prispevka smrt, potem vas sedaj zagotovo vsaj malce preseneča tole vprašanje o življenju. Poskusite odgovoriti. Kako bi definirali življenje? Na afirmativen način (ne le tako, da rečete, da je to nasprotje smrti, negibnosti)? Kaj je bistvena vsebina (kvaliteta) življenja? Ali je življenje eno, ali jih je več? Ali se godi reinkarnacija, ali ne? Kako bi to pojasnili na primeru gosenice, ki se spremeni v metulja? Ali na primeru človeka, ki se psihofizično v svojem življenju prav tako večkrat v celoti spremeni oziroma prerodi?

Ali ste tista podoba s fotografije, na kateri ste stari tri leta, res (še vedno) vi? Ali nimate sedaj že povsem drugega telesa in psihe? Ali ne gre zgolj za podobnost? Ali ne živite vsak dan novega življenja? Katero življenje je pravo: tisto, v katerem ste (v spanju) sanjali, da ste v vojni, ali tisto, ki ga v budnem stanju živite v miru? Ali naši »pokojni« predniki še vedno živijo nekje »z nami« (tako kot to npr. dojemajo v afriških in mnogih drugih plemenskih okoljih)? Veliko vprašanj? Res je. Še na tisoče jih je. Poznate odgovore?

Nekatere bralce verjetno že dolgočasim, morda koga celo razburjam. Tega ne želim. Pišem le za tiste, ki vsaj čutijo, da imajo vsa ta vprašanja velik smisel. Preko njih se začnemo ukvarjati z najpomembnejšimi in avtentičnimi rečmi. Je pa seveda tudi res, da se jim ne moremo posvečati kar vsakodnevno. Za večino nas, povprečne smrtnike, ki si želimo v življenju (katerem?) doživeti in narediti še toliko reči, so taka vprašanja pogosto preveč zahtevna, obremenilna in zamudna. Do neke mere je vse to normalno, razumljivo. Vendar pa ni dobro, če tovrstna vprašanja preveč potiskamo vstran.

Z našo vsakdanjo in najbolj temeljno stvarnostjo se moramo naučiti zavestno soočati mnogo pogosteje. Samo globlje in resnično razumevanje (smisla) življenja in smrti nas namreč naredi dovolj skromne (ponižne) in dobre do sebe, do drugih in do celotnega sveta okoli nas. Če nismo zares v stiku s svojo minljivostjo, potem hitro postanemo (pre)zahtevni, domišljavi, objestni, arogantni in še kaj. Če se ne zavedamo, da nam je življenje dano, da napredujemo na poti nesebičnosti (v smeri univerzalne ljubezni), potem lahko svoje tukajšnje življenje živimo tako, da se vseskozi ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi in ga tako povsem zapravimo. To je tako, kot bi vrgli stran dragoceno podarjeno knjigo. Pravzaprav je še slabše, namreč tako, kot bi poškodovali sami sebe.

Če ne poznamo življenja in smrti, tudi ne moremo zanesljivo in dobro soditi o mnogih dramatičnih vprašanjih, ki sem jih omenil že zgoraj (vojna, umor, abortus itd.) in so tesno povezana tudi s pravom. Vzemimo za primer vprašanje smrtne kazni. Tudi zato, ker je v Sloveniji ne poznamo več in lahko zato o njej razpravljamo z manjšo stopnjo motečih strasti. Kaj je torej smrtna kazen? Kaj se zgodi s človeškim bitjem, ki ga za kazen usmrtimo? In kaj se zgodi ob tem z nami, ki ga tako praviloma za nekaj let preživimo? Ali nam to kaj pomaga ali škodi pri naših nadaljnjih življenjih?

Prihodnjič bom o nekaterih uveljavljenih stališčih glede smrtne kazni napisal nekaj več. Sistematično. Na kratko bom razmišljal tudi o Kantovem in Heglovem pogledu na smrtno kazen. Tokrat pa naj, da ne bo izpadlo, kot da postavljam zgolj (retorična) vprašanja in se izogibam odgovorom, predstavim svoj načelni pogled na to in vsako drugo vrsto kazni.

Kot veste, je o namenu kazni napisanih ogromno knjig, zato ne bom povedal nič izvirnega. O tem mislim zgolj takole: kazen je (in mora biti) vzgojna! Nič novega torej. To je na kratko vsa moja filozofija. Seveda bi lahko o tem napisal tudi mnogo več, vendar naj tu zadostuje le še kakšen odstavek ali dva. Najprej naj povem, da sem prepričan, da se ljudje kaznovanju še ne moremo (in se še dolgo ne bomo mogli) odpovedati.

Vsakdo od nas kdaj pa kdaj potrebuje kazen. Včasih od zunaj (udarec po prstih, opomin, kritika, globa, zapor itd.), včasih od znotraj (peklenje vesti). Toda ne glede na to, kakšna kazen nas doleti, bo imela pravi učinek le, če nas bo silila v premislek, v poglobitev vase, v svoja občutja, misli in dejanja. In če se bomo zaradi nje (sami!) preobrazili na bolje, bo dosegla tudi svoj resnični cilj.

Ob tem je treba reči, da preobrazba nikakor ni nujna posledica kazni. Le-ta je zgolj impulz, ki nas tako ali drugače prizadene, zaboli in nas tako opozarja, na potrebo po preobrazbi. Ali to potrebo resnično prepoznamo in ji sledimo, pa je odvisno od nas. Če ji ne sledimo, bo prej ali slej prišla nova kazen, nov impulz, le da tokrat močnejši (ker takšnega očitno potrebujemo). To ja tako, kot pri zdravju. Če se ne odzovemo na prva opozorila (manjše bolečine in drugačne »kazni«), potem sledijo nova, močnejša in na koncu nas čaka mnogo hujša kazen – bolezen.

Cilj kaznovanja je seveda mogoče iskati in najti tudi na strani žrtve, njenih bližnjih in celotne družbe. V tem je pravzaprav resnejši problem. To je namreč zelo človeško, ni pa dobro in pravilno. Če mi ne verjamete, samo pomislite, koliko ljudi soglaša s tem, da bi morali biti vsi čim bolj pozitivni, da bi morali razvijati univerzalno ljubezen in znati odpuščati.

O tem nas učijo tudi mnoge filozofije, etike in religije. Vse to govori proti temu, da bi se ob kaznovanju drugega napajali z občutji maščevanja oziroma lastnega zadoščenja. S tem v sebi le razvijamo negativna stanja in jih nato oddajamo v prostor. Treba se je torej truditi razvijati lastne misli in občutja v pozitivno smer. Toda to je lahko reči in težko storiti.

Kako npr. nekomu, ki je bil spolno zlorabljen in zato grozno trpi, dopovedati, da je treba storilca kaznovati tako, da mu omogočimo njegovo lastno preobrazbo, izboljšanje. Da torej bistvo kazni ne bi smelo biti v takšnem ali drugačnem maščevanju in posledično v (zgolj začasnem in nepopolnem) notranjem zadoščenju žrtve, njenih bližnjih ali širše družbene skupnosti. In čeprav sem kar »pogumen« pri temle pisanju, se tudi sam bojim, da bi v težki situaciji, ko bi utrpel hud strah ali bolečino, (še) ne zmogel biti kar takoj toliko pozitiven, da bi presegel vsa negativna čustva in reakcije.

In tu se sedaj srečamo. Potrebujem vašo pomoč. In vi mojo. In to je ključno: ko smo prizadeti, nam mora skupnost in seveda tudi država priskočiti na pomoč. Takrat nam morajo drugi čim prej odvzeti »pristojnost« in možnost samostojnega odločanja in ravnanja. Vsaj za toliko časa, dokler se ne umirimo, postanemo spet vsaj pretežno razsodni in človečni. Zato imamo predvsem tudi pravo. Da ne jemljemo pravice v svoje roke. Ob vsem tem pa se ne smemo pozabiti tudi vprašati, kaj želita strah ali bolečina dopovedati nam samim.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.