Pravica do ločenega mnenja (s tem izrazom mislim seveda na javno izraženo ločeno mnenje) je, podobno kot pravica do pritožbe, pravni izraz svobode javne kritike, ki je eden temeljnih filozofskih postulatov moderne družbe (pri pritožbi učinkuje ta svoboščina vertikalno, pri ločenem mnenju pa horizontalno). V predmoderni družbi (antika, srednji vek, začetno obdobje novega veka) je bila pravica do kritike na splošno in v pravu bistveno bolj omejena (tako npr. pritožbe niso bile redno pravno sredstvo v vseh pravnih postopkih), kajti družba je bila organizirana in dojeta bistveno bolj hierarhično in neliberalno. Z obdobjem moderne, katere filozofska znanilca sta bila predvsem Kant in Hegel, pa je prišlo do bistveno večje emancipacije posameznika ter njegove svobode mišljenja in drugih svoboščin in pravic.
Vprašanj glede ločenih mnenj je veliko. Glede na to, da se človek včasih ne strinja niti sam s sabo, je še toliko bolj razumljivo, da se ne morejo vedno med seboj strinjati sodniki, ki skupaj sodijo v sodnih senatih. Čeprav se morebiti komu zdi samoumevno, da naj bi imel sodnik priznano pravico do ločenega mnenja, zadeva ni tako enostavna. In tudi če se glede tega vsaj načelno oziroma na splošno le zedinimo, pa ostajajo še druga vprašanja, kot npr. ali je javna ločena mnenja treba na splošno pripoznati oziroma institucionalizirati v vseh sferah pravnega odločanja (ne le v sodstvu, pač pa tudi v upravi itd.) ter ali jih je smiselno v sferi sodstva dopuščati zgolj na ravni najvišjih (npr. vrhovnih in ustavnih) sodišč.
V nadaljevanju podajam kratek shematičen pregled pomembnejših argumentov za in proti ločenim mnenjem (prim. C. Ribičič: Ločena mnenja in varstvo človekovih pravic, Pravna praksa št. 41-42 (2006), priloga, str. VIII-XII). Ti argumenti se v teoriji praviloma povezujejo s problematiko ločenih mnenj v okviru najvišjih sodišč na državni in mednarodni ravni. Gre za naslednje argumente:
ZA: Ločeno/a mnenje/a (LM) omogoča(jo) sodniku/om izražanje mnenj v skladu z lastno vestjo. LM naj bi bila celo temeljna pravica sodnika (kot poseben primer svobode izražanja).
PROTI: Sodnika veže pravo in ne (le) lastna vest. Sodnik z LM tako navznoter (nasproti večini v sodnem kolegiju) kot navzven (nasproti javnosti) slabi integriteto in avtoriteto sodišča. Če bi bilo LM temeljna pravica sodnika, potem bi jo imel vsak sodnik, zato bi morala biti (javna) LM dopustna na vseh ravneh in pri vseh vrstah sojenja. Ker ni tako, lahko štejemo LM le kot pravico sodnika, da ločeno mnenje izrazi znotraj sodnega kolegija, ne pa tudi javno.
ZA: LM razkrije ozadje in bistvo sprejete odločitve pogosto uspešneje od njene uradne obrazložitve. Ob tem LM večkrat, v dopustnih mejah, razkrije tudi dinamiko sprejemanja odločitve.
PROTI: LM je lahko pretirano subjektivno in zavajajoče pri razkrivanju ozadja in bistva odločitve. Pri razkrivanju dinamike njenega sprejemanja lahko LM razkrije tudi dogodke, ki jih ni primerno in nujno razkrivati.
ZA: LM ali že napoved LM lahko spodbudi večino sodnikov, da (še) bolje utemelji odločitev oziroma (ponovno) preizkusi njeno utemeljenost.
PROTI: Sodniki morajo tudi brez »grožnje« z LM kakovostno opravljati svoje delo ter zato celovito in natančno premisliti in utemeljiti odločitev.
ZA: LM omogočajo sodnikom, da lahko svoje pomisleke, ki jih večina ni vključila v obrazložitev odločitve, vseeno javno izrazijo.
PROTI: Možnost LM slabi voljo in interes tistih sodnikov, ki imajo pomisleke glede odločitve, da bi se trudili in dovolj odločno zahtevali, da se ti pomisleki navedejo in ovrednotijo v sami obrazložitvi odločitve.
ZA: LM (še posebej odklonilna LM) so pogosto »glasniki prihodnosti«, kar velja še posebej v primerih, ko se njihovi avtorji zavzemajo za višjo stopnjo svobode, varstva pravic, zagotavljanja nediskriminacije ipd., česar večina sodnikov (in morebiti tudi večji del družbe) v času sprejete odločitve še ne sprejema.
PROTI: LM so lahko tudi »glasniki nazadnjaštva«, saj so lahko v pogledih človekove svobode in pravic tudi reakcionarna. Poleg tega ni vsaka opredelitev svobode in pravic nujno vrednostno in razvojno pozitivna.
ZA: LM koristijo pravni stroki in pravni znanosti, saj izpostavljajo dodatne pravne dileme, vprašanja itd.
PROTI: Strokovna in znanstvena diskusija o pravnih dilemah in vprašanjih je primernejša, če se izvaja preko strokovne literature in drugih ustreznih medijev, na strokovnih srečanjih itd.
Osebno menim, da je pravica do ločenega mnenja v modernem pravu nujna, vendar le na ravni (naj)višjih sodnih instanc in morebiti v primeru kakšne druge specifične instance pravnega odločanja, kjer so takšna mnenja lahko posebej smiselna, koristna. Pri tem pa morajo sodišča in druge institucije, ki ločena mnenja dopuščajo, storiti vse potrebno, da v čim večji meri preprečijo negativne učinke takšnih ločenih mnenj (ti učinki so zgoraj navedeni v okviru argumentov »proti« ločenim mnenjem). V tem pogledu je tudi pomembno, da se možnosti takšnih negativnih učinkov zavedajo predvsem posamezni avtorji ločenih mnenj.
V relativno močno transparentnem modernem pravu je vsekakor naravno, da lahko posamezni sodniki izražajo tudi svoje morebitno nestrinjanje z večinskimi odločitvami. Toda tako kot vse zgodovinske vrste prava, je tudi moderno pravo zavezano tisti vrednoti, ki jo lahko poimenujemo kot zagotovitev integritete in avtoritete sodišč. Med to vrednoto in pravico do ločenih mnenj posameznih sodnikov ne sme biti ravnovesja, kajti tehtnica mora biti tu na splošno nagnjena v prid avtoritete sodišč in njihovih odločitev. V nasprotnem primeru se pravo postopoma sámo razvrednoti in izgubi svojo formalno (zavezujočo, »pozitivizirajočo«, »dogmatično« itd.) družbeno funkcijo, s tem pa tudi učinkovitost.
Pri vsem tem seveda ne smemo pozabiti, da je, kot rečeno, kritika pravnih odločitev v demokratičnem okolju možna tudi na številne druge načine, npr. preko strokovnih srečanj, mnenj v medijih, strokovne literature, interneta, v neposrednih razgovorih med pravniki in širše. Ločena mnenja torej nikakor niso edino ali najpomembnejše sredstvo, ki opozarja na spornost sodnih ali drugih pravnih odločitev. So pa lahko v tem pogledu pomembna in koristna (včasih tudi zares odločilna za kasnejše premike v pravni doktrini in praksi), zato jih moramo v zgoraj omenjenih okvirih šteti za sestavni del modernega prava. Pri tem pa moramo o pomenu in dometu ločenih mnenj vseskozi ozaveščati tudi različne ožje in širše (pravniške in druge) avditorije, ki jih ta mnenja dosežejo – kar pa je že snov za posebno razpravo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
