c S

Učenec in učitelj (zadnji del)

prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
08.09.2008 Danes končujem z nizom razmišljanj na naslovno temo, v katerih sem predstavil nekatere utrinke iz svojega letošnjega bivanja in doživljanja ZDA, pri čemer sem (si) kot rdečo nit vseskozi zastavljal vprašanji, česa se lahko danes in v prihodnje naučimo od ZDA in česa bi se mogle ZDA naučiti od nas in ostalega sveta.

Spominjam se, da je pokojni prof. Cigoj na nekem predavanju – v času mojega študija na Pravni fakulteti v Ljubljani – dejal, da se je včasih iz slabega strokovnega članka mogoče naučiti mnogo več kot iz kakega kakovostnega članka. Izhajajoč iz te misli, lahko rečem, da bi se pravzaprav lahko ravno iz nekaterih škodljivih oziroma negativnih vplivov (če koristne za hip zanemarim), ki se iz ZDA širijo v Evropo in ostale dele sveta, naučili marsikaj dobrega in koristnega.

Toda žal ne gre tako. Coca Cola, MacDonalds, »avto-kultura«, navidezni blišč kot pravi blišč (Hollywood ipd.), poudarjena zunanjost na račun notranjosti, pretirana družbena tekmovalnost in individualizem, skratka pretirano materialna (potrošniška) egocentrična in plitka kultura - vse to in še marsikaj je že davno na podoben ali enak način kot v ZDA postalo tudi del našega vsakdanjika.

Vse to in še marsikaj drugega ima sicer zametek in temelj prav v (naši) t.i. evropski kulturi, vendar pa se je v ZDA razvilo do izjemnih razsežnosti in se nam sedaj v marsičem vrača nazaj v skrajni obliki. Hkrati se vse to z globalizacijo počasi razrašča tudi po številnih drugih delih sveta in le redka so še okolja, ki se takšni zahodni kulturi v večji meri upirajo (pa še v teh primerih se pri tem žal prepogosto zatekajo v druge skrajno negativne skrajnosti, npr. v verski fundamentalizem).

Spomnim se, da sem letos spomladi in poleti z (ženo) Danico in otrokoma v Berkeleyju, nasproti San Francisca, na naših sprehodih ob obali večkrat opazoval mlade in stare ljudi, ki so se z avti pripeljali prav do morske obale, nato pa so kljub prijetnemu sončnemu vremenu tudi za kakšno uro ali več obsedeli kar v svojih vozilih (včasih niso niti odprli oken), kjer so se malce okrepčali s hrano, klepetali (če jih je bilo v avtu več) ter skozi šipo opazovali morje, sonce in seveda nas – »nore sprehajalce« (na srečo nam je družbo le delalo kar nekaj domačinov).

Ob tem se seveda povprečnemu Slovencu porodi misel o tem, kako so ti ljudje leni in poneumljeni, da takole sedijo v avtih. Toda spomnimo se, vsaj tisti, ki smo že dovolj stari, kako smo se pred kakšnimi tremi desetletji neznansko čudili prvim Slovencem, ki so se, lahko rečemo, da po ameriškem zgledu, z avtom odpeljali na nakup do bližnje trgovine (takrat je namreč skorajda vsakdo hodil v lokalno trgovino peš ali s kolesom). Danes se z avti v trgovino vozi že večina Slovencev. Ja, boste rekli, za to je v marsikaterem primeru kriv predvsem ta nori tempo življenja, pomanjkanje časa, drugačen način nakupovanja (oddaljena velika trgovinska središča) itd., saj moramo vsi kupovati na veliko in za nekaj dni ali tednov naprej (kar nam omogoča tudi sodobnejša tehnika).

Seveda, saj prav o tem govorim (in to ne prvič). Ta tempo, ta potrošniška miselnost in vse ostalo – v tem nismo že skoraj nič drugačni od povprečnega Američana, pa če se ob primerjavi z njim v kakšnih vidikih počutimo še tako superiornega. Čeprav tudi jaz mislim (točneje: upam), da se bomo Slovenci v prihodnje morebiti izognili posnemanju vsaj nekaterih slabih navad in razvad (kot je npr. omenjeno uživanje narave iz avtomobila), pa si upam domnevati, da tudi pri tem ne bomo tako zelo uspešni, kot si domišljamo. Sicer pa za takšne nezdrave skrajnosti ne potrebujemo več avta, kajti zadostujeta že računalnik ali mobitel.

Ker sem že ravno omenil superiornost, naj povem na kratko še nekaj v zvezi s tem. Večkrat je slišati, da je povprečni Američan manj razgledan in izobražen od povprečnega Slovenca ali Evropejca. Ker so mi to doslej večkrat kar sami od sebe povedali tudi Američani (predvsem tisti bolj izobraženi), bo to do neke mere verjetno držalo. Po drugi strani je seveda dejstvo, da je na ravni visoke znanosti in šolstva prav v ZDA (še vedno) zbrano največ znanja in potenciala.

Toda res je tudi, da Američani povprečno le malo potujejo v Evropo in v druge oddaljene dele sveta (Južna Amerika, Azija, Afrika itd.) ter da so večinoma zazrti vase (v svoje televizijske programe ipd.), pri čemer jih njihova samozavest, ki jo imajo kot državljani tako velike in vplivne države, pogosto dela še bolj lene za odkrivanje širšega sveta ali njegovih globljih zakonitosti.

Toda če kdo meri izobraženost ali razgledanost Američanov po tem, ali poznajo Slovenijo, ali jo ločijo od Slovaške, ali razumejo za kaj gre pri Evropski Uniji, ali le-to ločijo od Sveta Evrope itd. – ta kar krepko pretirava. Tudi Slovenci namreč nismo tako razgledani, da bi se lahko v tem pogledu posebej hvalili. Morda ne verjamete? No, ali znate na pamet našteti glavna mesta vsaj polovice ameriških zveznih držav (med katerimi so mnoge večje od marsikatere evropske države)? Ali znate našteti jezera, ki skupno tvorijo največji sladkovodni rezervoar na svetu? Ali znate našteti kitajske province? Kaj resnično veste o državah kot so Gvajana, Ekvador, Dominikanska Republika, Sierra Leone, Gvineja Bissau, Gana, Jemen, Mozambik itd. Ali veste, katera je največja država v Afriki in katere so njene glavne surovine?

Morda vse to veste vi, toda koliko o tem ve povprečni Slovenec – pri čemer govorimo tu le o zemljepisu (kaj mislite, kako dobro Slovenci poznamo institucije EU in Sveta Evrope). No, to seveda ne pomeni, da Slovenci v povprečju nismo relativno zadostno razgledani. Gre bolj za to, da pogosto pretiravamo z željo, da bi nas in našo državo poznali kar po celem svetu (večkrat se spomnim, kako so me v New Yorku pred leti, ko sem razložil, koliko prebivalcev ima država Slovenija, vprašali, kdo je naš župan).

Naj se spet vrnem na osnovno temo. Kot rečeno, pobiramo od ZDA marsikaj takšnega, čemur bi se bilo dobro izogniti (vendar ne pozabimo, da smo bili Evropejci tisti, ki smo na ameriško celino zanesli in nato tam, med drugim, vzgojili oziroma razvili tudi marsikaj slabega). Seveda pa ZDA počnejo tudi mnoge dobre stvari. V zadnjem času se, če izluščim iz širšega sklopa le eno področje, marsikje vedno bolj ekološko ozaveščajo. Kalifornija je v tem pogledu ena vodilnih držav. Seveda ravno zato, ker je bila do nedavnega tudi med vodilnimi pri onesnaževanju okolja. In tako gredo vse te zgodbe. Če ne znamo pravočasno ugotoviti, da prevzemamo od nekoga slabe navade, nas bodo pač te navade – v obliki šok terapije – tega nekoč naučile same po sebi. In prav to na splošno velja tudi za obojestranski odnos med ZDA ter ostalimi deli sveta.

Če skušam za konec podati neko splošnejšo misel na naslovno temo, naj rečem, da smo si ljudje v osnovi v marsičem zelo podobni, čeprav nas zemljepisna, politična, ekonomska, religiozna in nasploh različna kulturna okolja tako ali drugače na poseben način zaznamujejo in delajo različne. Tako je, v smislu opažanja podobnosti, npr. zanimivo našo (slovensko) kolektivno narodno travmo, ki se navezuje na vprašanja druge svetovne vojne, kolaboracije, komunizma in povojnih pobojev primerjati z dejstvom, da v ZDA še danes, po dobrih 140 letih, mnogi ne morejo preboleti poraza Konfederacije v ameriški državljanski vojni (1861-1865) ter da je npr. v ameriški zvezni država Georgia celotni mesec April z zakonom uradno razglašen za mesec Konfederacije (»Confederate History Month«).

Vprašanje torej očitno ni, kaj se lahko ljudje dobrega učimo drug od drugega. Vprašanje je, koliko časa in koliko generacij ljudje potrebujemo, da se sploh uspemo česa dobrega oziroma pametnega tudi resnično naučiti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.