Ti kompromisi zlasti pravnike puščajo v svojevrstnem vakuumu, saj pomenijo nerazumljiv razkorak bodisi med tem, kar de iure že velja, pa ne bo zapisano v novi pogodbi, bodisi med tem, kar obstaja de facto in ni bilo zapisano v pogodbi, čeprav bi dejanska raba nedvomno upravičevala tudi zapis v pravnem aktu.
Prvi primer, ki ga lahko v tem okviru navedemo, je načelo primarnosti. Sodišče ES je že leta 1964 v zadevi 6/64, Costa/E.N.E.L. odločilo, da je pravo Skupnosti nadrejeno pravu držav članic. Načelo primarnosti, ki je kot del sodne prakse Sodišča ES tudi del prava Skupnosti, jasno in neizpodbojno velja v vseh državah članicah, ne glede na to, da so ga nekatere sprejele s težavo. Ko naj bi se približno štirideset let kasneje to načelo zapisalo v pogodbo, je tak zapis postal problematičen.
V Pogodbo o Ustavi za Evropo je bilo to načelo sicer vključeno v njenem členu I-6, v novi Lizbonski pogodbi pa v zvezi z načelom primarnosti najdemo le sklicevanje na obstoječo sodno prakso v eni od izjav, priloženih sklepni listini te pogodbe. Gre za t.i. »Izjavo o primarnosti«, iz katere izhaja, da je pravo EU nad pravom držav članic in da bo sklepni listini nove pogodbe priloženo mnenje pravne službe Sveta o primarnosti prava Unije nad pravom držav članic. Zanimivo je opaziti tudi, da je izjava o primarnosti umeščena med »Izjave o določbah pogodb«, čeprav dejansko ne gre za sklicevanje na nobeno določbo Pogodbe o Evropski uniji ali preimenovane Pogodbe o delovanju Evropske unije.
Drug, malo manj radikalen primer, ki ga lahko prav tako izpostavimo, so simboli Unije. Glede simbolov obstaja občuten razkorak med tem, kar de facto obstaja in tem, kar se bo izpustilo iz besedila nove pogodbe, pa bi bil morda čas, da se vanjo zapiše tudi de iure.
Tako je zastavo z dvanajstimi peterokrakimi zvezdami na modri podlagi najprej začel uporabljati Svet Evrope, in sicer od leta 1955 naprej. Leta 1986 jo je kot zastavo takrat samo še Evropskih skupnosti potrdil tudi Evropski svet, uporabljala pa se je tudi kasneje, z ustanovitvijo Unije. Podobno je bilo s himno, Odo radosti iz Beethovnove 9. simfonije. Svet Evrope jo je kot svojo himno sprejel že leta 1972 in spodbujal tudi institucije Skupnosti, naj jo sprejmejo. Leta 1985 je Odo radosti kot himno takrat le še Evropskih skupnosti potrdil Evropski svet in od takrat se himna uporablja tudi v Skupnosti oz. kasneje v Uniji.
Pri zavračanju zapisa simbolov Unije v Lizbonsko pogodbo gre za kompromis, ki naj bi zadovoljil hkrati tiste, ki s temi simboli soglašajo, saj je njihova uporaba še naprej dovoljena, mirni pa naj bi ostali tudi tisti, ki si ne želijo formalnega priznanja simbolov. Vendar s tem prihaja do še večjega prepada med tistimi, ki se z njihovo formalizacijo strinjajo in tistimi, ki jo zavračajo.
Po eni strani je tako šestnajst držav, ki priznavajo simbole Unije, podpisalo izjavo, s katero potrjujejo, da bodo ti simboli »tudi v prihodnje zanje simboli skupne pripadnosti državljanov Evropski uniji in njihove povezave z njo«. Evropski parlament je, po zavrnitvi zapisa simbolov Unije v Lizbonsko pogodbo, napovedal, da bo te simbole še pogosteje uporabljal. Po drugi strani pa smo iz Velike Britanije zasledili izjavo Williama Haguea, da je »svet EU čuden«, saj »Bruselj že uporablja zastavo in himno«. Ob tako različnih stališčih je zato še toliko bolj zanimivo opaziti, da je bila zastava Unije izobešena tudi ob podpisu Lizbonske pogodbe.
Na Barrosove besede, da Lizbonska pogodba pomeni rojstvo nove Evrope, bi lahko odvrnili, da ta pogodba morda res pomeni novo rojstvo, vendar samo rojstvo nove pogodbe v stari Evropi. Upamo pa lahko, da bo na podlagi preostalih sprememb, ki jih prinaša Lizbonska pogodba, stara Evropa res delovala bolje in lažje in da bomo lahko kljub bolečim kompromisom, v katerih se je rodila, še vedno verjeli v idejo Est Europa nunc unita et unita maneat.
Stališča, izražena v tem prispevku, ne izražajo stališč institucije, v kateri je avtorica zaposlena.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
