Vendar pa nekateri ljudje z odločanjem nimajo problemov. Gre za dve vrsti ljudi. Za tiste, ki so po svoji pameti zelo preprosti (pa tega ne mislim v žaljivem smislu), ter za modrece. Prvim se zdi svet zelo enostaven in se zato z lahkoto in hitro opredeljujejo do življenjskih vprašanj, pri čemer so seveda tudi vedno prepričani, da imajo prav. Pri modrecih je navidez zelo podobno, v resnici pa je bistveno drugače. (Tu naj le pripomnim, da modreca ne gre zamenjati npr. s filozofom ali intelektualcem, kajti ta dva, kljub precejšnjemu znanju, še vedno iščeta dokončno in popolno spoznanje.) Tudi modrec vidi svet kot enostaven, čeprav se ob tem hkrati zaveda njegove (navidezne) kompleksnosti. Modrec, kot bitje, ki je o svetu doseglo popolno spoznanje, zares in zanesljivo ve, kaj je resnično in prav(ilno) in kaj ne, zato se seveda lahko hitro in zanesljivo odloča (opredeljuje) do življenjskih vprašanj.
No, vsi ostali ljudje smo nekje vmes. Ogromno nas je. O sebi in svetu vemo ravno toliko, da se nam vse skupaj ne zdi več enostavno, vendar pa hkrati ne vemo dovolj, da bi se znali izviti iz kompleksnosti. Potem pa so seveda razlike tudi med nami, povprečneži. Nekateri so t.i. »rojeni komplikatorji«, ki vsako zadevo tako zapletejo, da se o njej skorajda ne morejo nikoli dokončno odločiti. Potem imamo takšne, ki so »izšolani komplikatorji« (»izučeni komplikatorji« ipd.), saj jih je ta ali ona šola (tudi fakulteta) tako obširno napolnila s podatki, teorijami, metodologijami itd., da jim vzame zelo veliko časa, preden se pri sprejemanju odločitve metodološko prebijejo skozi vse možne alternative ter vsaj za hip presežejo metodični dvom. Seveda je komplikatorjev še veliko vrst. Tako obstajajo npr. tudi »majhni komplikatorji«, ki se bodisi približujejo kategoriji skrajno preprostih ljudi ali pa modrecev in zato odločajo nekoliko lažje. In seveda, obstajajo tudi ljudje, ki (sami) skorajda ne sprejemajo odločitev, pač pa jih prepuščajo drugim (možu, ženi, otrokom, staršem, šefom, prijateljem, državni in drugi oblasti itd.).
Za pravnike si upam reči, da smo v svoji poklicni sferi »izšolani (»izučeni«) komplikatorji«. Povedano nekoliko drugače: smo »poklicni komplikatorji«. Gre pač za to, da moramo pravniki, v skladu z naravo prava, pri odločanju upoštevati številne postopkovne in vsebinske smernice in omejitve, ki nam jih postavljajo ustava, zakoni, podzakonski predpisi, sodna, upravna in druga pravna praksa itd. Če nas imajo torej drugi za komplikatorje, ki vedno znova opozarjamo na te in one predpise, izražamo pomisleke o dopustnosti tega ali onega ravnanja, potem je to v precejšnji meri povsem normalno. Na ta način smo pač poklicno zaznamovani kot formalisti in še kaj. Toda tudi to ima svoje meje. Vsakdo, ki sprejema pravne odločitve, se mora zavedati, da procesa odločanja ne sme zakomplicirati do takšne mere, da bi zaradi tega predolgo odlašal z odločitvijo ali da do nje sploh ne bi zmogel pravočasno priti. V prvem primeru pride zaradi odlašanja npr. do sodnega zaostanka, v drugem primeru pa npr. do zastaranja pravne zadeve po krivdi sodnika. In ravno sodniki so seveda tisti nosilci pravnega odločanja, od katerih pričakujemo, da so za odločanje najbolj usposobljeni.
Toda za kakovostno odločanje nikakor ne zadostuje le pravno znanje, pridobljeno na fakulteti in v pravosodni in drugi praksi. Za odločanje je odločilnega pomena tudi osebnostna struktura sodnika. Odločanje zahteva celega človeka, še posebej ko odločamo o tako pomembnih zadevah, kot so pravni spori, kajti (pravno) odločanje vključuje poleg racionalnih (razumskih) tudi številne iracionalne (ne-razumske, izven-razumske) dejavnike, kot so volja, instinkti, občutki, čustva in intuicija. Pri tem je proces odločanja vedno pogojen tudi s številnimi neznankami, ki človeško in strokovno obremenjujejo vsakega odločevalca, tudi sodnika. Tako npr. v procesu odločanja nikoli nimamo na voljo vseh relevantnih podatkov za odločitev. Pri pravnem odločanju se sodnik praviloma ukvarja z zgodovinskimi dejstvi, o katerih ima le posredne in relativno (ne)zanesljive podatke oziroma pričevanja. Za odločanje je nadalje potrebna volja oziroma motivacija, ki pri vsakem človeku niha. Nenazadnje pa je problem odločanja pogojen še s časovno omejitvijo, kar še posebej velja za pravo, kjer je sodnik vezan na pravno določene roke, zavezujejo pa ga tudi storilnostni normativi in seveda (etična) odgovornost nasproti strankam in javnosti.
Preden dodam še nekaj o sodnikih naj poudarim, da sposobnost kakovostnega odločanja ni dana vsakomur. Le redki so posamezniki, ki znajo pravočasno in preudarno odločati, tako o sebi kot o drugih. Pri tem pa je zelo pomembno še nekaj: občutek odgovornosti. Vedno, ko odločamo, se moramo zavedati (možnih) posledic naših odločitev in zanje prevzeti odgovornost. Pa ne tako, kot to včasih naredijo kakšni politiki, pa tudi pravniki na visokih položajih (in seveda še kdo), ko po storjeni napaki ali ugotovljeni nepravilnosti rečejo: »Za to prevzemam (polno) odgovornost, « potem pa »nikome ništa«. Večkrat sem že slišal takšno izjavo ljudi na visokih položajih, nato pa sem – očitno zelo naivno – čakal, da vidim, kako bodo sedaj prevzeli to svojo odgovornost (ali se bodo komu izrecno in neposredno opravičili, se morda odrekli delu plače, morebiti celo odstopili s položaja itd.). In videl nisem seveda nič, kajti očitno so odgovornost prevzeli že s samim izrečenim stavkom. Ali si predstavljate, da bi se na takšen način odgovornost ugotavljala v kazenskem postopku. Obdolženec bi priznal, da je nekoga okradel, pretepel, posilil ali ubil, nato pa bi dejal: »Prevzemam polno odgovornost za svoja dejanja,« in lepo odšel domov.
Če se spet vrnem k sodnikom, naj rečem, da seveda njihovo delo ni enostavno. Vsak dan morajo odločati o pomembnih življenjskih zadevah, dosojati odškodnine, denarne in zaporne ter druge kazni itd. – vse to terja veliko teoretičnega in praktičnega znanja (izkušenj), včasih pa tudi določeno mero poguma. Slednjega še posebej zato, ker mora sodnik, vsaj kolikor se zaveda kompleksnosti primera in svoje odgovornosti, pri sojenju pogosto premagovati tudi večje ali manjše strahove. Ali se morda ne motim, ali nisem česa pozabil, ali nisem (bil) premil ali prestrog – takšna in podobna vprašanja porajajo v sodniku občutja večjega ali manjšega nelagodja, strahu. In pogum je pač premagovanje strahu. Toda takšen strah je mogoče uspešno premag(ov)ati tudi z veliko količino znanja in izkušenj. Zato je tako pomembno, da vsaj v težjih zadevah sodijo sodniki, ki premorejo oboje. Prav tako pa je, kot rečeno, pomembno, da se sodniki tudi širše osebnostno razvijajo na način, ki pripomore h kakovostnemu odločanju. In o tem se premalo govori, premalo poučuje, morda celo (vsaj v pravniških krogih) premalo ve. Tudi to je zagotovo eden od razlogov, da nekateri sodniki včasih pretirano odlašajo z odločitvijo, se je na nek način bojijo in tako pripomorejo k povečevanju sodnih zaostankov in k nezadovoljstvu udeležencev postopka.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
