c S

Branje misli

prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
08.07.2013 V zadnjih tednih nas afera Snowden (Edward J. Snowden je kot pogodbeni sodelavec ameriške NSA in nekdanji uslužbenec CIA javno razkril podrobnosti o tajnih programih za masovni informacijski nadzor) ponovno z vso ostrino sooča z dejstvom in spoznanjem, da je ideja demokracije kot svobodne družbe vedno bolj ogrožena s prakso vseobsežnega nadzora in poseganja v informacijsko in druge oblike zasebnosti s strani nosilcev oblasti. Ali so torej naše misli sploh še varne pred posegi teh ali onih obveščevalnih, varnostnih in drugih služb, ki v imenu t.i. višjih ciljev oblastnikov s prisluškovanji, snemanji ter na druge načine posegajo v naš intimni prostor?

Danes se pogosto poudarja, da je informacija ključno orodje ali celo orožje v svetu politike, gospodarstva, financ itd. Če veš, kaj tvoj politični, ekonomski ali finančni partner, tekmec ali sovražnik misli, ti to prinaša veliko prednost, saj se lahko pravočasno pripraviš na njegova ravnanja in ga nato ustrezno presenetiš, nevtraliziraš ipd. Seveda ni to z vidika zgodovine človeške družbe nič novega in posebnega. Relativna novost je le, da lahko danes zaradi velikega in hitrega tehnološkega napredka informacije o mišljenju drugih pridobivamo, posredujemo in obdelujemo mnogo lažje in hitreje, kot je bilo to mogoče pred stoletji ali tisočletji.

Toda ali ustne in pisne izjave predstavnikov vlad, podjetij, bank in ne nazadnje t.i. navadnih državljanov v resnici odražajo njihove misli oziroma mišljenje? Na prvi pogled se vsaj zdi tako. Če nam nekdo napiše sporočilo, v katerem nam pove to in ono, štejemo, da je v tem sporočilu izrazil svoje misli. Toda ali ni takšen pogled psihološko bistveno preveč naiven in statičen? Seveda v najstrožjem pomenu vsaka beseda izraža neko hipno miselno predstavo. V tem smislu lahko človeški govor ali zapis štejemo za izražanje misli. Toda koliko nam to v resnici pove o pravem oziroma resničnem mišljenju človeka? Naše mišljenje se namreč nenehno spreminja in je kompleksno. Če nekoga danes kritiziram, bom morebiti jutri – še posebej, če bom o tem govoril z njim ali pred njim – to svojo kritiko spremenil v bolj nevtralne misli in besede, ali pa ga bom začel celo hvaliti (bodisi zaradi zadrege pred njim bodisi zato, ker bom jutri morda svoje misli usmeril v pozitivne vidike njegove osebnosti). Če npr. danes v svoji službeni pisarni ustno kritiziram šefa, ali takšno kritiko preko e-pošte posredujem prijatelju, to še nikakor ne pomeni, da ne bom morebiti jutri o šefu že mislil, govoril in pisal drugače. Če sem se včeraj zaradi svoje slabe volje ali jeze usmeril v kako njegovo težavno lastnost in bil zato do njega kritičen, sem lahko jutri do njega povsem drugačen, morebiti celo očaran nad kako njegovo dobro lastnostjo. Poleg tega sem bil lahko včeraj v zmoti, ali pa bom v zmoti jutri. Pri vsem tem je pomembno tudi, da so vse posamezne izražene misli le segmentarne, saj nikakor ne izražajo mojega celotnega mišljenja. Ob tem naj omenim, da se seveda moje misli o šefu ter o kom ali čem drugem izražajo tudi preko mojih občutij, čustev in dejanj, vendar pa tu ne želim načeti še te problematike, zato se v nadaljevanju osredotočam le na govorno in pisno izražanje misli.

Če vam šef prisluškuje ali nadzira vašo e-pošto, bo spoznal (»prebral«) te vaše misli. Tako bo verjetno »mislil«, da vam »bere misli«. Isto počne in misli tudi država, kaka paradržavna politična struktura, podjetje, banka ali vsaka druga organizacija, ki tajno nadzira moje ali vaše pogovore in dopisovanja. Vse kar rečete ali zapišete, šteje za vaše misli, ki jih razume kot del vaše osebne strukture. Seveda pri tem vsak inteligenten nadzornik razume, da se misli nenehno spreminjajo in da jih – kar psihologi venomer znova izpostavljajo – v veliki meri sploh ne zmoremo zavestno nadzorovati. Toda vse to praviloma ne spremeni »uničujočega« dejstva, da ste v tej ali oni komunikaciji govorili ali pisali grdo o tem ali onem politiku ali direktorju, ali da ste (v mislih) načrtovali kako maščevanje ali zaroto. Kar rečete ali zapišete vas na ta način opredeli in po tem vas lahko vsi ti skrivni opazovalci in nadzorniki sodijo. Nekega dne boste morda zato izgubili službo ali ne boste mogli dobiti nove, lahko pa se vam seveda zgodijo še marsikatere druge neprijetnosti. Nikogar pri tem v resnici ne zanima dejstvo, da je šlo pri vaših izjavah le za vaše hipne, impulzivne misli, ki so bile pogojene z vašim trenutnim razočaranjem ali kakim drugim bolečim čustvom ter da bi v primeru, če bi imeli možnost celovito in strukturirano predstaviti vaš razmislek in odnos do npr. šefa, politike ali države, vaše misli verjetno zvenele bistveno drugače. 

Če se zdaj povrnem k izhodiščnemu vprašanju, lahko ugotovim dvoje. Prvič, naše izgovorjene in zapisane misli so lahko danes preko interneta, telefonije, prisluškovalnih naprav in drugače že do te mere nadzirane s strani raznih nosilcev družbene moči, da nas lahko z njihovo manipulacijo ti nosilci kadarkoli kompromitirajo pred javnostjo ali pred sorodniki, prijatelji, znanci in ne nazadnje sodelavci. Vsak človek kdaj zaupno oziroma interno izjavi ali zapiše kaj neprijetnega o partnerju, starših, otrocih, prijateljih, znancih, učiteljih, zdravnikih, direktorjih, politikih itd. Če so te zaupne izjave posnete s strani nepooblaščenih in zlonamernih tretjih osebe, ki jih nato širšemu krogu ali javnosti razkrijejo v delni ali kontekstualno popačeni obliki, nas lahko to v očeh skupnosti ali družbe močno osramoti ali tudi povsem neupravičeno kompromitira ter nas delno socialno oslabi ali onemogoči. Po drugi strani pa nas ta silna nemoč pred tovrstnimi oblastnimi posegi ter nesvoboda v smislu nezmožnosti zavarovanja svojega intimnega prostora z vso ostrino opozarjata na pomembno življenjsko vodilo, da je treba paziti, kako izražamo svoje misli in mišljenje. V okviru tega vodila je še posebej pomembno venomer težiti k temu, da v ožji (med)osebni komunikaciji ustno ali pisno izjavljamo le tisto, kar smo kadarkoli  pripravljeni povedati tudi vesoljnemu svetu. Če bi se namreč ljudje v vsakem trenutku zavedali, da moramo vse svoje misli, tudi (naj)bolj kritične, vedno nadzirati in izražati premišljeno, pretehtano ter na etičen in konstruktiven način, potem bi se človeška družba hitro povzdignila na bistveno višji etični nivo bivanja.

Seveda pa navedenemu vodilu ljudje v precejšnji meri še nismo sposobni slediti. Ne zmoremo se še ogniti opravljanju, obrekovanju, žaljivim obdolžitvam, lažem in še marsičemu, kar slabi in zavira razvoj družbe. Prav tako se tudi ne zmoremo ogniti nedostojnemu vohunjenju in poseganju v intimnost drugih. V tem pogledu je afera Snowden vsekakor pomemben impulz, ki nas (ponovno) ozavešča o teh naših slabostih, ki jih še posebej politika pogosto uporablja in zlorablja za svoje slabe namene. S tem na mednarodni ravni ter na ravni posameznih držav v marsičem še nadalje ohranja ali krepi svoj zlovešči sloves brezobzirnega gospodarja, ljudem po vsem svetu pa jemlje njihovo človeško dostojanstvo. Temu se moramo vedno znova upirati, četudi brez skorajšnjega upanja na večje pozitivne premike. Hkrati pa moramo presegati tudi vse tiste lastne demone, ki v nas samih vedno znova prebujajo in spodbujajo omenjene negativne miselne procese, ter tako z osebnim premikom v pozitivno smer mišljenja in izražanja prispevati k boljšemu svetu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.