c S

VI./10. Kako smo varovali pravice?

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
10.07.2013 Ob podaji letnega poročila aktualna varuhinja oziroma varuh človekovih pravic s sodelavkami in sodelavci razmišlja kakšno je bilo minulo leto, koliko je bilo pobud in kako uspešni smo bili pri varovanju neodtuljivih pravic in svoboščin ljudi, kar je naša osnovna naloga. V zadnjem času se vse prepogosto izgovarjamo na krizo, tako finančno kot tudi politično oziroma krizo vrednot, v kateri smo se znašli in ta je lahko celo izgovor, da nam človekovih pravic ne uspe dosledno spoštovati. Zagotovo spoštovanje pravic ni poceni, vendar je v pravni državi nespoštovanje še dražje.

Znamenje poguma v današnjem času prilagajanja

je sposobnost, da se postavimo za svoja stališča –

ne trmoglavo ali kljubovalno,

to sta potezi obrambe (ne poguma),

niti maščevalno,

ampak preprosto zato, ker vanje verjamemo.

Rollo May

 

Zagotovo je pravna država, če kdaj, danes na veliki preizkušnji. 18-letnica poročanja o Varuhovem delovanju namreč pomeni tudi njegovo polnoletnost, pri varovanju človekovih pravic pa žal ugotavljamo čedalje večje težave ljudi; tistih, ki se borijo za preživetje, so na robu družbenega dogajanja, pogosto nemočni, ponižani, razžaljeni in utrujeni od popotovanj od institucije do institucije, kjer naj bi kot hlapci Jerneji iskali svoje pravice. Zato se pogosto dogaja, da tisti, ki prihajajo k Varuhu po pomoč, bodisi pisno ali osebno, tako radi rečejo: »Vi ste naše še edino upanje.«

Kako torej upravičiti zaupanje varovanja človekovih pravic v teh, za državo, Evropo, celo svet, tako težkih trenutkih, ko domovina in z njo tujina mnogim grozi s »trojko«, ko je vsak dan večje število brezposelnih, ko tudi v tujini in doma »padajo glave«, ko vsi pričakujejo pomoč od zunaj, ko kapitalizem neizprosno briše sledi med včeraj povprečno živečimi in danes ljudmi polnimi strahu glede negotovega jutri?

Ljudje bi radi delali in na tak način preživeli, ne pa prosjačili za paket hrane, obleke in obutev. Radi bi torej živeli in preživeli od dela in ne miloščine, ki jih ponižuje in jim jemlje dostojanstvo. Čeprav je državo načela erozija in se socialna varnost dan za dnem zmanjšuje, pogosto ugotavljamo, da je vzrok preteklo bohotenje pohlepa, korupcije in pogosto tudi nekaznovane kraje družbenega premoženja. Nenehno se sprašujemo ali so nadzorni mehanizmi države in lokalnih skupnosti sploh učinkoviti, kdaj in kako ter kaj narediti, da bodo.

Kot varuhinji človekovih pravic, s čimer se profesionalno ukvarjam šele zadnje štiri mesece, se mi postavljajo mnoga vprašanja, ki so povezana s predlogi in priporočili, ki so bili objavljeni v vseh Varuhovih dosedanjih poročilih. Morda ob 20-letnici Varuhovega delovanja (1. 1. 2015) bo potrebno narediti pregled uspešnosti dela institucije in položiti račune za 20-letno obdobje. Smo bili slišani in z nami ljudje ali so bila Varuhova priporočila le pobožna želja, da se nekaj naredi, spremeni?

Na področju ustavnih pravic smo v minulem letu prejeli doslej največje število pobud, še zlasti na področju etike javne besede oziroma odzivov na sovražni govor. Pogosto so Varuhova priporočila, da v izjavah, zlasti tistih v javnosti ne vzpodbujamo sovraštva ali nestrpnosti, naletela na protiodzive, ki so spet pomenili rušenje etike nastopanja. Če kje in če kdaj, je sedaj čas, da poudarjamo enakost ljudi ne glede na njihovo vero, raso, spol in lastnosti, ki jih ločijo od drugih. Vsakomur je potrebno priznavati osebno svobodo in odločitve, ki morda drugim niso povšeči in jih je preprosto potrebno sprejeti. Mladi ali starejši, verni ali neverni, zaposleni ali nezaposleni, ženske oziroma moški, otroci, kakorkoli drugače spolno usmerjeni, … vsi, prav vsi in brez izjeme si zaslužijo enake pravice. Beseda lahko rani, vzpodbuja k sovraštvu in nestrpnosti, ogrozi mir nekoga in razburi ljudi, ki z žalitvami celo nadaljujejo. Tu zagotovo ni izjema niti splet, v katerega se skrijejo mnoga razjarjena čustva, poln je sovražnosti do vsakogar, ki ni po njegovem okusu in željah, je prostor v katerega vstopajo ljudje ne glede na uro dneva, razpoloženje, v katerem so ne le brez »dlake na jeziku«, pač pa tudi povsem brez sramu in morale. Skriješ se pod psevdonim in žališ vsevprek. Ljudje, ki to berejo, še zlasti, če jim je namenjeno osebno, so lahko močno prizadeti. Sprašujemo se kako je to sploh možno popraviti. Tu je še področje diskriminacije, ki bode v oči, zlasti pri ranljivih skupinah, ki jih je tako hitro moč ožigosati. Tudi sedaj že odmaknjeni, a dan za dnem aktualni primer izbrisanih je eden tistih, ki kaže kakšne moralne, politične in zlasti finančne posledice ima lahko za državo nespoštovanje človekovih pravic.

Na področju zdravstva in sociale, pokojninskega in invalidskega zavarovanja se bohotijo krivice, saj država z lahkoto jemlje in s težavo daje. Zakon za uravnoteženje javnih financ je sicer doživel razveljavitev enega izmed spornih členov, a kaj, ko je krivice tako težko finančno popraviti. Načela dobrega upravljanja, zlasti načelo zakonitosti terjajo, da morajo tisti, ki odločajo, delovati skladno z nacionalnim in mednarodnim pravom, pa tudi splošnimi načeli, ki zavezujejo vse, ne glede na zgoraj opisane lastnosti.

Na področju omejitev osebne svobode Varuh deluje skladno z načeli Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in sledi njegovim priporočilom. Zavedamo se prostorske stiske in prezasedenosti zavodov za prestajanje kazni zapora in pomanjkanja finančnih sredstev, ki pa ne smejo ogroziti tam zaposlenih. Velik napredek je bil dosežen na področju duševnega zdravja obsojencev in pripornikov. Varuh je v letu 2011 pozdravil odprtje Enote za forenzično psihiatrijo v okviru Psihiatričnega oddelka v UKC Maribor. Tu so še tujci in prosilci za mednarodno zaščito, usmeritve za delo z osebami z demenco na področju institucionalnega varstva starejših, sprejemi v varovane oddelke posebnih socialnovarstvenih zavodov na podlagi sklepa sodišča, pa tudi spoštovanje pravic mladoletnih v vzgojnih zavodih in zavodih za usposabljanje, izvrševanje ukrepov oddaje v vzgojni zavod, spoštovanje vseh pravic tistih, ki jim je kakorkoli odvzeta prostost.

Še vedno je izpostavljena dolgotrajnost nekaterih sodnih postopkov in kakovost sodnega odločanja, pri čemer pa gre seveda pozdraviti vsa prizadevanja, ki kažejo, da bo v letu, ki prihaja, drugače. Ugotavljanje varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je nujno, prav tako stalna skrb za varnost ljudi in premoženja, preprečevanje deviantnih pojavov in zagotavljanje občutka varnosti prebivalcev, kar je naloga policije.

Tu je še nespoštovanje sodelovanja javnosti v postopkih sprejemanja predpisov, ki lahko pomembno vplivajo na okolje, dolgotrajnost inšpekcijskih postopkov, problematika smradu, ki ga brez ustreznega predpisa ni moč niti definirati, pa onesnaženje z nevarnimi delci PM 10. Varuh se že več let ukvarja z okoljem in potrebno sanacijo najhuje onesnaženih; Mežiške doline, Celjske kotline, Zasavja, pa tudi okolice Ljubljane.

Ugotavlja, da so preredki razpisi za neprofitna stanovanja, da je premalo bivalnih enot in da ni jasne strategije države na področju stanovanjskih razmerij.

V oči bode vse večja brezposelnost, zlasti med mladimi. Na področju delovnih razmerij smo se ukvarjali z neplačili plač in prispevkov za socialno varnost, saj je bila zakonodaja v določenih segmentih kljub spremembi ZDR nejasna, postopki pri nadzornih institucijah pa dolgi in brez ustreznih rešitev.

Kot nova varuhinja človekovih pravic ugotavljam, da statistika prejetih pobud po mesecih precej odstopa od lanskega povprečja, ko smo imeli v celem letu 3.167 pobud, v letošnjem letu pa se v prvih šestih mesecih že približujemo številki 2.000.

Skrb vzbuja tudi položaj otrok in starejše populacije. Otroci so v številnih pravdnih postopkih, ki sledijo razhodom staršev, kot tržno blago, saj si jih podajajo in celo trgajo iz rok. Na sodnih poteh so mnoge prepreke v obliki težav z izvedenci in dolgimi čakanji na mnenja. Če in ko se končajo preštevilne pravde, lahko celo na Evropskem sodišču za človekove pravice, nobena odškodnina ne more odtehtati zamujenih ur, mesecev in let, ki so jih morali doživljati otroci v obliki stalnih bojev in posledic, ki so zanje hude. Tu je še kategorija otrok in odraslih s posebnimi potrebami, ki kar kliče po dopolnitvah sedanje urejenosti, po zgodnji obravnavi za otroke s posebnimi potrebami, inkluzivni obliki vzgoje in izobraževanja, šolanja, možnosti izvajanja programov z nižjim izobrazbenim standardom, možnosti podpornih in integrativnih zaposlitev, pa tudi v izvedbi programov za starejše osebe, ki imajo posebne potrebe.

Na področju Varuhovega poslovanja zunaj sedeža gre za že utečeno prakso srečanj z zgodbami o kršitvah človekovih pravic tistih, ki iz različnih vzrokov ne morejo priti v Ljubljano, a se želijo z Varuhom osebno pogovoriti.

Ko je treba strniti pregled uvodnih razmišljanj, se spominjam svojega kratkega nagovora poslancem Državnega zbora ob izvolitvi 1. februarja 2013. Dejala sem, da je tako močna podpora obet dobrega dela, pri čemer sem seveda mislila, da se poslanci še kako dobro zavedajo velikanske odgovornosti, ki jim jo nalaga ljudstvo, ki jih je izvolilo. Zato je vsekakor potrebno Varuhova priporočila, mnenja in predloge jemati resno in jih upoštevati, saj zagotovo predstavljajo odsev dejanskih težav, s katerimi se srečujejo prebivalci Slovenije. Skrajšajo se lahko marsikatere sodne poti, na katere stopajo državljani, mnoge pa jim lahko celo prihranimo.

Zaključila bi s povsem novim pristopom reševanja aktualnih problemov, ki se je že pokazal kot ne le inovativen, pač pa tudi izjemno koristen. Na eni izmed novinarskih konferenc sem bila vprašana, če poznam primer dveh stavkajočih delavcev pred parlamentom. Tam sta bila že več kot deset dni, a zanju še nisem slišala. Takoj sem se napotila na obisk in ugotovila, da so jima bile kršene človekove pravice na več področjih, da pa ne znata, zmoreta in uspeta prehoditi sodnih poti, ki bi jima morda nekoč prinesle rešitev in denar, ki jima ga dolgujejo. Začeli smo z resnim delom, opozarjanjem institucij, da je potrebno delati hitro in rešiti primer, ki ni predstavljal le posamezne kršitve, torej zgolj za njiju, pač pa je pokazal tudi na nekaj sistemskih napak. Številne urgence, predvsem pa hitro iskanje rešitev z brezplačno pravno pomočjo, ki jo je zagotovil prav Varuh, so po 59-ih dneh trdega dela prinesle rešitve. Še posebej velja izpostaviti prizadevanja ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki resno opozarja na dolžnosti delodajalcev, pa tudi na odzivnost Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je po razveljavitvi sodbe na Ustavnem sodišču, odločilo izredno hitro in s tem dalo možnost, da je k rešitvi aktivno in hitro pristopil tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje, vse skupaj pa je vodilo k vsaj delni rešitvi obeh primerov.

Seveda se tu lahko vprašamo ali bo in bi Varuh zmogel premnogim zagotoviti tako brezplačno pravno pomoč, če in ko jo bodo rabili. Stavka teh dveh delavcev je imela širši pomen tudi za vse preostale, ki mesece in včasih leta čakajo na zasluženi denar. Zagotovo pa je potrebno ljudem pomagati, da bodo znali in zmogli. Zlasti tedaj, ko bo ugotovljeno večje kršenje človekovih pravic, ki ga posameznik ne zmore sam rešiti. Stavka ni izhod, je sicer pot, a žal trnova, težka in nepredvidljiva. Pravna država je tista, ki lahko da odgovore na številna vprašanja, zlasti če deluje hitro in učinkovito.

Kljub temu, da izražam zaskrbljenost zaradi spoznanja, da so ogrožene pridobitve sodobne slovenske države na področju varovanja človekovih pravic, je upanje, da bo ob letu osorej drugače, še vedno tu. Ena od skrivnosti življenja zaradi katere je vredno živeti, je ta, da imaš cilj, ki je vreden truda in da ga vztrajno uresničuješ. Tako je zapisal Herbert Casson in v to močno verjamem.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.