c S

O tem, zakaj smejo starši prepovedati raznovrstne vdore v moralno in fizično integriteto svojih otrok

Izr. prof. dr. Andraž Teršek Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
14.10.2022

V ustavnem redu RS so STARŠEVSTO, OTROCI in DRUŽINA posebej izpostavljene ustavne kategorije (zlasti 53. do 56. člen Ustave RS). A ne običajne ustavne kategorije. To so (podobno kot invalidnost, invalidi, delavci invalidi, otroci s posebnimi potrebami itd.) POSEBEJ USTAVNO VAROVANE KATEGORIJE. V teoriji in doktrini. V praksi, žal in prepogosto, ne.

Pri pravicah in dolžnostih, ki po ustavi neposredno ali posredno zadevajo te ustavne kategorije, je zato še bolj poudarjen tako negativni kot pozitivni značaj teh pravic in dolžnosti.

Starši imajo glede otrok starševske pravice, a tudi dolžnosti. Imajo dolžnostna upravičenja. In za te dolžnosti velja podobno kot za pravice – ker tvorijo eno, neločljivo celoto. Zato pogosto zaradi narave stvari prehajajo ene v druge in obratno. In spet, država mora storiti vse, kar – razumno – lahko stori, predvsem pa, kar mora storiti, da bi starši kakovostno, učinkovito in varno-zavarovano, seveda tudi avtonomno in svobodno, uresničevali svoje starševske dolžnosti. To pomeni, da mora država dopustiti staršem, da uresničujejo svoje starševske dolžnosti (negativni značaj), hkrati pa mora poskrbeti za socialno okolje (zakonodaja, institucije, socialna politika …), v katerem bodo starši te dolžnosti lahko optimalno izvrševali. Zaradi (v funkciji) koristi otrok. V in za korist otrok. »Korist otrok« ali »otrokova korist« – »kaj je najbolje za otroka/otroke«, najbolj »varno« itd., je spet posebna, posebej in najbolj varovana ustavna kategorija – tako bi moralo biti tudi v praksi.

Po naravi stvari (tudi po »pravni logiki«) so starši primarno (prvi, najbolj, v prvi vrsti …) odgovorni za dobrobit otroka/otrok. In ker so primarno odgovorni iz tega naslova (to je njihova DOLŽNOST), morajo biti njihove starševske PRAVICE maksimalno zavarovane, ob starševski zlorabi teh pravic ali ob njihovem zanemarjanju pa mora država sistemsko zagotoviti učinkovito zaščito otrok. Zatorej ni naključje, da tematiko pravic in dolžnosti staršev, tematiko družine in tematiko pravic otrok urejajo tudi številni mednarodnopravni dokumenti – na primer veliko konvencij, resolucij itd.

Vprašanje starševskih pravic in dolžnosti je neposredno povezano z več drugimi pravicami in svoboščinami. Omenil bom najpomembnejše, takoj pa dodam, da vprašanja »starševstva«, »pravic in varnosti – dobrobiti – otrok« in »družine« neposredno zadeva več od posebej pomembnih (ne želim zapisati »najpomembnejših«) ustavnih pravic: do svobode ravnanja, zasebnosti, dostojanstva, varnosti in zdravja.

Objavil sem že več člankov na temo obveznega cepljenja. Opozoril sem, da je ESČP (Evropsko sodišče za človekove pravice) končno odločilo v primeru Vavrička in drugi proti Republiki Češki. In dodal kritično opazko, da je po moji strokovni presoji to najnevarnejša odločitev tega sodišča v zgodovini. Posebej sem izpostavil ustavnopravno dejstvo, da je vsak poseg v telo ali na telo posameznika tudi poseg v njegovo duševno, psihično, fizično IN moralno integriteto – in da je to integralni del pravice do zasebnosti že po EKČP (Evropski konvenciji o človekovih pravicah). To med drugim izhaja iz sodbe ESČP v primeru Solomakhin proti Ukrajini (2012).

Tudi v te pravice se sme posegati le z ZAKONOM oziroma na neposrednem temelju zakona. Izraz »na temelju zakona« ne pomeni drugega kot pravno predpostavko, da mora biti vsak ukrep države, ki neposredno zadeva te pravice in svoboščine (ne samo te, to velja na splošno, a na tem mestu govorim o tej tematiki), neposredno, jasno, razumljivo, dovolj natančno in predvidljivo urejen v zakonu. Podzakonski akti smejo podrobneje urejati materijo, ki jo določa zakon (to je njihova funkcija, njihov namen), a ta »podrobnost« ne sme pomeniti, da se PRAVICE ožijo, DOLŽNOSTI pa širijo. Kaj šele, da se pravice znatno omejijo in dolžnosti znatno okrepijo ali prve celo izničijo in druge uveljavijo.

Ni samo »kaznovanje« nekoga zaradi nečesa poseg v pravico, njena omejitev ali njen odvzem. Poseg v pravico, njena omejitev, nemara celo dejanski »odvzem« je tudi onemogočanje, da bi se pravice, svoboščine in dolžnosti uresničevale, pa tudi že zgolj »oteževanje« uresničevanja pravic in svoboščin. Zlasti starševske pravice in dolžnosti – skrb za dobrobit, največjo korist otroka. Po najboljši presoji odgovornih staršev. O tem, kaj bo njihov otrok počel v vrtcu ali šoli in kaj se bo počelo z njim, odločajo starši. O vsem, kar neposredno ne zadeva programa in funkcije vzgojno-izobraževalnih zavodov in ustanov, izvajanja programa in funkcije (načrt dela, vsebine, disciplinska in druga strokovno-pedagoška vprašanja), zadeva pa otroke, odločajo starši. In vrtec ali šola nista izjemi.

Nič drugače ni pri vprašanjih zdravja otrok in medicinskih posegov v fizično ali moralno integriteto otrok.

Vselej lahko pride in že nekaj časa prihaja tudi do močnih, resnih, hudih sporov med starši, šolniki in zdravniki – glede cepiv ali drugih medicinskih vprašanj. Starše, ki sprašujejo, terjajo odgovore, se ne želijo brezpogojno podrediti diktatom države ali medicine, delujoče v imenu države, ali se celo upirajo »sistemu«, se diskriminira, diskreditira, stigmatizira, celo prijavlja institucijam, kot so CSD-ji, socialne službe v zdravstvenih ustanovah, včasih pa se jih celo kazensko ovaja – z zatrjevanjem suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka, nezadostne skrbi za otroka. Torej gre za psihološki pritisk. Nemara bi kdo uporabil tudi besedo »psihološko nasilje.« Razlog? Legitimni dvomi in vprašanja staršev glede obraznih mask, testiranj, cepiv in cepljenja, znanstvenih analiz in dognanj na te teme ipd.

Da se kaj takega zgodi in dogaja, je postalo dovolj že samo to, da STARŠI ODKLONIJO CEPLJENJE OTROKA, ki po zakonu niti ni obvezno, ali že to, da zavrnejo udeležbo otroka na SISTEMATSKIH PREGLEDIH, ker želijo takšne preglede urejati v lastni režiji, po lastni presoji in z osebnimi ali lečečimi ali izbranimi zdravniki/zdravnicami, pa celo že samo to, da starši ZAHTEVAJO POPOLNO SPOŠTOVANJE PRAVICE DO ZASEBNOSTI, DOSTOJANSTVA IN VAROVANJA OSEBNIH PODATKOV – ZDRAVSTVENIH OSEBNIH PODATKOV OTROK.

To je z vidika mednarodnega prava, medicinske etike in deontologije, ustave in zakonodaje OČITNO IN POVSEM NESPREJEMLJIVO IN NEDOPUSTNO!

Vprašanje »cepljenosti« je seveda izrazito vprašanje »osebne okoliščine« in možne DISKRIMINACIJE, ki jo Ustava RS, mednarodno pravo in zakonodaja PREPOVEDUJEJO. Vsako pogojevanje, omejevanje, oteževanje … uresničevanja temeljnih, ustavnih ali zakonitih pravic in svoboščin s kovidnim cepljenjem ali drugim cepljenjem, ki po zakonu ni obvezno, pomeni očitno in hudo kršitev pravic otrok in njihovih staršev. USTAVA, ustavni red (njegov del je tudi mednarodno pravo) in PRAVO kot takšno ne dovoljujejo nikakršne DISKRIMINACIJE, stigmatizacije in socialne izolacije na temelju ali ob vprašanju cepljenosti. Takšne diskriminacije pa je vse več.

Nihče (nobena uradna oseba, nobena pravna in fizična oseba) ne sme od posameznika zahtevati nobenega zdravstvenega podatka proti njegovi volji, ne sme pogojevati svobode ravnanja in uresničevanja ustavnih in zakonitih pravic s predložitvijo takega podatka, ne sme ga posredovati tretjim osebam, ne sme ga shranjevati in hraniti ipd., ker tega ne dopušča ustava in dokler tega jasno in kategorično ne določa zakonodaja, ki bo skladna z ustavo – ustavna. Seveda nihče ne sme nikogar niti siliti v sleherni poseg v njegovo fizično ali moralno integriteto, čeprav gre pri tem za zdravniške storitve ali medicinske posege.

SILJENJE v to je lahko KAZNIVO DEJANJE, tudi storitev več prekrškov, ob tem pa tudi huda disciplinska kršitev, delovnopravna kršitev ali razlog za odškodninsko tožbo, vloženo na sodišče.

Pravno varstvo zagotavlja vsem pravnim subjektom tudi Pravilnik o prepovedi vpogleda v povzetek podatkov o pacientu v Centralnem registru podatkov o pacientih (Uradni list RS, št. 84/15). Izhodišče tega pravilnika pa je Zakon o pacientovih pravicah. Tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov. Pravilnik podrobneje konkretizira točno določeno pravico pacientov.

Ob tem gre tudi poudariti, da iz vsebine, namena in duha ustavnega in pravnega reda ne izhaja dolžnost staršev, da svoje otroke prepustijo sistematičnim pregledom, oziroma ne obstaja prepoved, da za tisto, čemur je namenjen sistematični pregled, ne bi smeli poskrbeti sami, v lastni režiji, odgovorno in strokovno – in otrokom zagotoviti preventivne preglede, zdravljenje in zdravje po svoji najboljši presoji in največji starševski odgovornosti.

Zato staršem ni treba podpisati nobene izjave, da soglašajo bodisi s cepljenjem bodisi s sistematičnimi pregledi bodisi z drugimi in drugačnimi medicinskimi posegi ali zdravstvenimi posegi v otrokovo fizično in moralno integriteto.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.