Ob začetku predavanj pri Pravni zgodovini povem študentom tudi nekaj glede metodologije raziskovanja na tem področju, kamor spada tudi metoda simbolike ali pravne ikonografije. Gre za preučevanje raznih upodobitev, kipov, slik, grbov itd., predvsem iz (starih) časov, ko pismenost ni bila samoumevna, ali je bila celo redka, in so ljudje uporabljali druge načine (tj. neverbalne) komunikacije. Ob pomankanju pisnih virov je tudi s preučevanjem simbolov mogoče rekonstruirati duh časa neke dobe. Kajti po Jungu so simboli odraz našega kolektivnega nezavednega, ko vanje (kolektivno) projiciramo arhetipsko vsebino iz globin naše duševnosti. Če so simboli še posebej pomembni za razlago neke arhaične družbe, pa seveda to ne pomeni, da so danes postali (povsem) nepomembni. Verjetno so le bolj zakriti s t. i. znaki, ki pomenijo neke sicer bolj neposredne, a tudi bolj površinske načine naše kolektivne komunikacije. Simboli so bolj splošni in abstraktni, znaki precej bolj konkretni in precej lažji za interpretacijo.
Simbol pravičnosti je med ljudmi obstajal od nekdaj, le njena podoba se je spreminjala glede na spremembe v družbi. Starogrško Temido vidimo navadno brez zavezanih oči in brez meča, starorimski Justitii pa kasneje dajo meč in ji tudi zavežejo oči. Ko pa se v 19. stoletju pojavijo kodifikacije prava in se pravo – vsaj na nivoju znakov – za vedno spremeni v pretežno verbalno obliko, potem boginja pravičnosti v roke dobi knjigo in v upodobitvah ne potrebuje več niti meča ne traku čez oči. Kajti vsi odgovori na pravna vprašanja se poslej nahajajo v knjigi.
Ko sem študentom razlagal o tovrstni sodobni simboliki pri nas, sem jim pokazal drugačno simboliko našega Ustavnega in Vrhovnega sodišča – tehtnico v kombinaciji s sodniškim kladivom kot podobi iz njunih spletnih strani, spregledal pa sem kip boginje pravičnosti, ki se nahaja v sodni palači na Tavčarjevi, v pritličju na desni strani, preden se vzpneš v prvo nadstropje. Skoraj neopazna, v senci, skoraj v temi drži v obeh rokah na levi strani knjigo. Ni ji namenjeno kakšno bolj imenitno mesto v tej sodni palači. Zdi se skoraj skrita, kot bi bila postavljena nekam v »klet«, saj so kleti tiste, ki so navadne skrite, temačne. V Jungovi simboliki predstavlja klet našo podzavest, kraj, kamor potisnemo stvari iz zavesti.
Postavljena je pred stopnicami v višje nadstropje, kjer se nahajajo pritožbene instance, kot da bi opominjala, da bo pravici zadoščeno šele tam, kar seveda ne drži: sodnice in sodniki ji služijo že na prvi stopnji. Bolj primerno mesto bi ji tako bilo zunaj pred sodno palačo, a problem bi lahko bil glede njenega uničevanja zavoljo vremenskih vplivov. Niti ne vem njene starosti, ne kdo izmed kiparjev je njen avtor. Če ima dragoceno kulturno vrednost, bi lahko naredili repliko in jo postavili ven pred sodišče.
Da nosi knjigo v levi roki, bi lahko razumeli s tem, da je leva funkcija naših možganov namenjena racionalni funkciji (analitično mišljenje – slow thinking), kajti knjiga je sestavljena na takšen način. Pred knjigo ima desno roko in tudi naprej stopa z desno nogo (hitro mišljenje – fast thinking), saj uporablja intuicijo in pravni občutek za postavitev diagnoze, knjigo pa nosi s seboj za vsak slučaj, da preveri svojo razsodbo še v knjigi, na kateri v bistvu temelji. Oči nima zavezanih, saj kot boginja vidi vse (oziroma nič, če je to treba), za vsak slučaj pa so pravila o njeni nujni nepristranskosti v knjigi. Stoji na podstavku, kar pomeni, da je od navadnih smrtnikov malce povzdignjena.
Že najstarejše kulture so boginjo pravičnosti upodabljale kot žensko. Nekje sem našel razlago, da boginja predstavlja arhetip »velike matere« (npr. boginja zemlje Gea), kar nima neke neposredne povezave s pripadnicami ženskega spola. V starih kulturah je bilo od matere narave odvisno, ali bodo pridelali dovolj hrane za preživetje, mati zemlja pa jim je lahko prihranila tudi druge nevšečnosti naravnih katastrof, kot so poplave, suše, potresi itd. To lahko razumemo tudi v povezavi z žensko-moških (duhovnih) načelom. Pravičnost je predvsem žensko načelo (kot boginja in tehtnica), ima pa tudi elemente moškega (npr. meč).
To pisanje seveda ni imelo namena kakor koli kritizirati upravitelja sodne palače ali kogar koli v tej zvezi, ki je kipu namenil takšno vlogo. To je navsezadnje duh časa, ki ga živimo. V ospredju so seveda bolj znaki v pisani besedi: zakoni in sodbe, boginja pa se – prepričan sem - prikrade v misli sodnikov-ic bolj iz ozadja v njihovo interpretacijo, v pravila prek načel in pravnih praznin. Pri tem pa je najpomembnejše zavedanje, da jo v zgradbi (beri: duši) še vedno imamo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
