c S
Demokracija: od ideje in koncepta, do izvotlitve in negacije
Izr. prof. dr. Andraž Teršek Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
16.04.2021 Ljudje mi še naprej postavljajo vprašanja o državni ureditvi in političnem sistemu, o vzvodih in mehanizmih za delovanje formalne in materialne demokracije, četudi so odgovori na vprašanja zapisani v Ustavi RS. Raje postavijo vprašanje, kot odprejo ustavo. Raje zapišejo vprašanja, kot preberejo ustavo. Pri tem mislim na tiste ljudi, ki postavljajo takšna vprašanja – vprašanja z odgovori v besedilu ustave. To je - zanimivo.

Ne mislim na tiste ljudi, ki postavljajo vprašanja o razlagi posameznih določb ustave. Četudi so tudi odgovori na ta vprašanja že zapisani – v komentarju ustave. V novem komentarju ustave in v starem komentarju ustave, ki je prosto dostopen na spletu. Torej?

Navsezadnje pa sem v svojih javnih objavah, ki so tudi prosto javno dostopne, tako rekoč odgovoril na vsa vprašanja: tista, ki sem jih že prejel, in tista, ki jih bom še prejel.

Nekaj reči se tudi med epidemijo-pandemijo ni spremenilo. Na primer komentarčkaričkanje in komentarčkaričkarji, žaljenje, surovo klevetanje, psovanje in sem ter tja kakšna grožnja. Ena sprememba pa je zaznavna in je prav posrečena: sporočila, v katerih si nagovorjen z »zahtevo« (dobesedno), da piši »krajše«, ker se krajše besedilo hitreje prebere in »bolj poenostavljeno«, da bralcu ali bralki »ni treba toliko razmišljati«. Od vseh teh posrečenosti pa so morda najbolj posrečeni dopisi, v katerih si »opozorjen«, da o nekem, točno določenem vprašanju ali temi »nisi še nič napisal ali javno povedal«, zato to »stori«, »kmalu«, ker »moraš«.

Absolutna zmagovalka pa je neka ženska, ki me je hkrati opozorila, da »v nasprotnem primeru naslednjič ne bo več tako prizanesljiva« in bo njeno sporočilo »zabolelo«.

Zanimivo je – vse to.

Izluščiti jedro?

Vprašali so me, katero družbeno in sistemsko lastnost bi izpostavil, če bi se potrudil izpostaviti samo eno. Potrudil se bom. Družbi, ki jo sestavljajo ljudje, bi pripisal lastnost »polarizacije s prepadom«. Na eni strani so ljudje (pa naj bodo zavedeni, prestrašeni, neuki, neobveščeni, nemisleči, lahkoverni, prevarani, preutrujeni …), ki bi sprejeli vse ukaze in prepovedi oblasti, se jim podredili in jim sledili. Pa četudi bi s tem tekli po poti razčlovečenja in v suženjstvo. Teh ljudi je preveč. Na drugi strani so ljudje, ki bi se vsemu in vsem upirali in uprli, ves čas, ne glede na obstoj ali neobstoj dobrega razloga za to početje. Teh ljudi je malo. Vmes pa zeva enormen prostor. Večino časa se zdi izpraznjen, skoraj votel. Občasno je v njem mogoče nekoga ali nekaj zaznati, otipati, celo prepoznati. Kaj je zares v tem enormnem prostoru in kdo je zares v tem enormnem prostoru – odgovora na to vprašanje še ne poznam.

Odgovor na vprašanje, ki naslavlja sistemske lastnosti, pa se mi zdi lahek, prelahek, preočiten. Zato je tako zelo pomemben, da je odločilen. Najpomembnejša lastnost dnevne strankarske politike je NEpolitika. Njene temeljne lastnosti pa so manipuliranje, zavajanje, sprenevedanje, neodgovornost, nesposobnost, pomanjkanje znanja, pomanjkanje pameti, zlasti pa žaljenje, poniževanje, poneumljanje, ustrahovanje in kaznovanje ljudi. Svojih ljudi. Pri tem javni oblasti zelo in učinkovito pomagajo najvplivnejši mediji. Cenzura in samocenzura sta očitni in izraziti. Molk medijev (ignoranca, odvračanje pogleda, prikrivanje, zamolčanje itd.) glede določenega dogajanja, določenih ljudi, pa glede maksimalno omembnih, pravzaprav odločilnih dejstev in okoliščin, ki oblast, NEpolitiko in velik delež politično vsiljenih izrednih družbenih razmer in ukrepov postavljajo najmanj pod legitimen in stvarno utemeljen dvom – v določene ukrepe in v tiste ljudi, ki jim gre pripisati avtorstvo ukrepov -, je nesprejemljiv.

Televizijski informativni program RTV Slovenija je z oblastjo vzpostavil svojevrsten toksični odnos: bolj oblast benti nad ustanovo, bolj se ji ta udinja, bolj oblast benti, še bolj se ji ta udinja, oblast še bolj benti in … In tako v nedogled.

S hkratno medijsko stigmatizacijo in socialno izolacijo tistih, ki postavljajo legitimna vprašanja, kritično mislijo, iščejo prave odgovore in se upirajo poneumljenju. In absolutno in totalno brez obveščanja javnosti o številnih sodiščih številnih drugih držav (evropskih, ameriških zveznih in drugih-svetovnih), ki so vse, ali točno določene »protikoronske ukrepe« ocenila (presodila) kot nezakonite in/ali protiustavne. Tudi brez poročanja o številnih, množičnih in dnevnih protestih zelo nejevoljnih ljudi, ki določene poneumljajoče, izčrpavajoče, mukotrpne, neutemeljene, nelegitimne, nerazumne, nekoristne, nepotrebne in škodljive poteze, držo in ravnanja oblasti naslavljajo s tem, kar so in tako, kot jim pritiče. Neverjetno. Osupljivo.

In še eno lastnost bi izpostavil. Pravo se je izrodilo v NEpravo, ki se uporablja, izrablja in zlorablja kot »tehnika« nepolitične oblasti in gospodovanja: tipičnega Gospostva, ki je po navidezni odložitvi na smetišče zgodovine postalo edina prava, pristna, resnična družbena realnost. NEpravo ustvarja, po definiciji, nepolitično stanje, ki ima znatno preveč potez (lastnosti) tiranije

Zakaj sploh demokracija in zakaj, tudi za kaj beseda »demokracija«?

Veliko ljudi pa še naprej vznemirjajo razmišljanja o "demokraciji", predvsem o neposredni demokraciji. Prav je tako. O demokraciji razmišljajo s tistim, kar sami imenujejo "zdrava kmečka pamet". Ti ljudje vedo, da se je demokracija razvijala skozi stoletja. Poznajo Platonove ideje o demokraciji, manj Aristotelove. Vedo, da je demokracija omejila oblast. Predvsem oblast kraljev (poznajo zgodovinsko prelomni dokument Magna Charta Libertatum), absolutno oblast, absolutistov, monarhov … Pa da je razdelila oblast na sodno, izvršilno in zakonodajno. Vedo, da so se sčasoma razvili parlamentarni sistem, polpredsedniški sistem, predsedniški sistem, pa skupščinski sistem ... Ohranjajo spomin na plebiscit. Podobno, kot politiki, postpolitiki, antipolitiki in nepolitiki uporabljajo izraz »parlamentarni sistem«, ko govorijo o Sloveniji, ki ga pravna stroka opisuje kot »demokratično družbeno ureditev«. Vendar pa se sprašujejo, kako naj bi parlamentarni sistem sploh lahko učinkovito in dobro deloval v praksi, če »vsak vleče na svojo stran«? Sprašujejo se, kje je potemtakem meja, ko bi že lahko dejali, da nastaja posebna oblika »brezvladja«, brez »nadzora«? Ti ljudje razumejo in vedo, da so za tem »nadzorom« drugi ljudje, ki jih postavlja »prevladujoča politika« - postpolitika, antipolitika in nepolitika, takšna, kakršna je. Ti ljudje vedo, da ljudje, ki jih imajo v mislih, ne bodo ukrepali »zoper same sebe«. Vedo tudi, da se na vsake štiri leta, ko se vladajoča koalicijska oblast zamenja, zgodba ponovi.

Zato je njihovo vprašanje na mestu: kaj sploh JE demokracija danes? (Op.: s kolegom dr. Tončijem Kuzmanićem sva v knjigi, izdani leta 2015, naslovno vprašanja zapisala malo drugače: »Možnosti politike danes?«). Je izraz »demokracija« postal paradoksalna, protislovna ali negacijska oznaka? Samostalnik za izraz nasprotja od demokracije? Je demokracija dejansko in zares samo še tam, kjer deluje kot iznakaženi in razcefrani »socializem«: pri skrbi držav in nadnacionalnih institucij, »sestavljenih« iz držav, za neoliberalni kapitalizem, finančne gigante (poznani »bail out« in »too big to fail« procesi pri finančnem »reševanju« - injekcije – finančnih/bančnih gigantov z denarjem davkoplačevalcev …), orjaške multinacionalke in – za te nadnacionalne institucije (ali bolje »tvorbe«) same?

Da.     

Ukradena država?

Te ljudi zanima odgovor na vprašanje, kdaj torej že lahko govorimo »o ukradeni državi«? Pri tem pa imajo kot kradljivce v mislih skupine, ki jih imenujejo »elite«, predvsem pa parlamentarne politične stranke, ki – kot ti ljudje vedo in kar ves čas ponavljajo … - vedno znova nekaj obljubljajo, nato pa obljub ne izpolnijo – prej obratno, očitno in zelo se jim izneverijo, »požrejo« jih. Obljube in z njimi ljudi na socialnem robu družbe.

Ti ljudje vedo, da imajo tudi politične stranke svoje dejanske opravilne omejitve - ne morejo storiti, kar so obljubile, ali kar bi si želele, ali kar bi ljudje želeli, če nimajo večine v parlamentu. A ti ljudje vedo tudi, da obljube ostanejo neizpolnjene, tudi ko politične stranke, ki so obljubljale, imajo večino v parlamentu – večino obljub in večino za uresničenje obljub, za izpolnitev dane besede, tako rekoč prisege: delovati za skupno dobro, za občo dobrobit, za slehernika. Zato ti ljudje ostajajo prepričani, da so strankarske obljube in stranke same »karavana, ki gre vselej in ves čas dalje«, po isti poti, po istih tirnicah, z istim vlakom, da »vlečejo koristi zase in za svoje posle«. Pa četudi je korist samo v tem, da ostanejo tam, kjer so – v parlamentu, nad volilnim parlamentarnih pragom.

Ti misleči ljudje, ki so izkusili tudi življenje v prejšnji državi in v prejšnjem sistemu (»režimu«), ohranjajo spomin, da je bila pred slovenskim plebiscitom Jugoslavija (če se prav spomnijo) zadolžena za približno 20 milijard dolarjev. Danes je naša država zadolžena za večkratnik tistega zneska. Zato postavijo vprašanje, »kdo bo to plačal«? In »bomo zato vse razprodali tujcem?« Prepričani so, da bo tako. »Tujci natisnejo denar in nam ga posodijo«, pravijo, »mi ga ne moremo tiskati, zato moramo listke vrniti. In tako bodo tujci, brez kakšne vojne, pobrali vse, kar so si naši predniki priborili, ljudje pa bomo morali postati, kar smo že: poceni delovna sila, le da še bolj odkrito in na socialnem robu družbe, ki ima v ustavi zapisano, da je socialna država«. Le kako bi jim lahko oporekal?

Četudi ti ljudje priznavajo, da »ne vidijo rešitve, niti jasne podobe prihodnosti«, dvomijo, da je mogoče »rešitev« iskati le v izkušnjah in podukih iz zgodovine. A ker imajo tega, kar se danes označuje z besedo »demokracija«, dovolj, mislijo zelo resno, ko pravijo: »Demokracija naj se vrne k svoji osnovi, ko je delovala v polisih, ker je takrat delovala. Pa dajmo res v boben številke, ali pa ploščice prebivalcev in iz bobna vsakih pol leta izžrebajmo številke in tako postavimo zakonodajno telo, ljudsko skupščino, sodobni zakonodajni senat. Pa saj rezultat ne more biti slabši od tega, kar imamo sedaj!« 

Ti ljudje vedo, da je antično demokracijo (nekateri so brali tudi Finleyevo knjigo Antična in moderna demokracija) poganjala ideja o nujnosti preprečevanja, da bi se neka, določena, ena stranka kot elita polastila oblasti, ali pa, da bi se spletle vezi in poznanstva, na podlagi katerih bi tako ustvarjena elita delala najprej in predvsem za svoje interese in šele potem, če sploh, za interese državljanov; a tudi v tem primeru le toliko, kolikor je najmanj potrebno, da ostane, kar je in kjer je – na oblasti. Ti ljudje razumejo, da prav tega noben sodobni parlamentarni, predsedniški ali polpredsedniški sistem ne preprečuje. Prej in prav nasprotno. 

Brez nadzora?

Ti ljudje vedo, da t. i. »nadzorni mehanizmi« v državi ne delujejo. Razmišljajo tudi o razlogih: »Verjetno je ljudi, ki bi morali izvajati nadzor, ker jim je bilo to zaupano, strah, kaj bo rekla politika, kaj se bo zgodilo z njihovim položajem, socialnim statusom, zaposlitvijo, predvsem pa z denarjem … Ali pa pač nimajo hrbtenice, nimajo poguma in načelnosti, vesti, integritete … Jih briga za etiko, o morali pa leporečno moralizirajo. Zato imamo namesto demokracije absolutizem političnih strank, neko svojevrstno brezvladje, predvsem pa dramske predstave za javnost, farso, kjer velika večina tistih, ki grejo v politiko, vstopijo vanjo z namenom, da profitirajo zase in za svojo elito. Če pa se cilji stranke slučajno ujemajo z občutkom ljudi, ki je lahko tudi povsem napačen, v zmoti, za skupno dobro, pa je to pot k zmagi na naslednjih volitvah … Če pa so cilji države v nasprotju z cilji stranke, pa se seveda deluje v skladu s cilji stranke in se cilje stranke prikazuje kot cilje države.« Le kako bi jim lahko oporekal?

Ti ljudje vedo, da je danes »oblast« predvsem »podrejanje ostalih ljudi«. Vedo, da »oblastnik« ne pomeni »voditelja«. Vedo, da voditelj, ali »vodja«, vodi ostale ljudi, svoje ljudi, k skupnemu, občemu prosperiranju (razvoju IN napredku), k skupnemu dobremu. Da je smoter njegove funkcije predvsem »vodstvena pomoč« za doseganje največjega skupnega dobrega. Vedo, da v sodobni družbi nimamo opravka z vodji, z »državniki«, ampak zgolj z oblastniki. V najboljšem primeru pa z »menedžerji-nepolitiki«.

Vedo tudi, ti misleči ljudje, politični subjekti, da so se med epidemijo ne samo predstavniki določenih poklicev in ne samo določeni nosilci javnih funkcij samooklicali za »nepristojne« - za karkoli, ampak tudi, da so se celo določene javne nadzorne institucije samoiniciativno odločile biti in se razglasile, da so »nepristojne« - za karkoli. Z vzorno in zgledno izjemo – Uradom informacijske pooblaščenke. In z nekaterimi pozitivnimi prebliski nekaterih sodišč z nekaterimi sodbami.

Oblast, ki je samo oblast?

Kolega pravnik mi je pred dnevi poslal zapis zanimive teze: »Pravna stroka je po mojem načrtno postavila napačno terminologijo – OBLAST. Saj je logično. Kako pa bi se drugače kralji, kraljice, plemiči, plemkinje, fevdalci, grofje … sploh odrekli oblasti in sprejeli te, drugačne nazive, kot so predsednik, predstojnik, direktor? Torej OBLAST. Epilog pa je za ljudi isti – gola oblast!« 

In je nadaljeval: »Tisti, ki jih imenuješ nepolitiki, na nas dnevno kričijo, kako so nam dali več pravic, kot so jih imeli ljudje kadarkoli v zgodovini in kako nam jih dajejo še več. Ali res? Popolna laž! S šolo in izobraževanjem, ki so ju iznakazili, so sprali in še perejo ljudem pamet, pranje pa se začne že z ukazom, da morajo biti fantje in punce v razredu TIHO. Velikim družinam, ki so iz roda v rod skrbele zase, pa za svoje kmetije in naravna bogastva, so obljubili službe, posebej v mestih, in proste sobote. Popolna prevara. Mlade so prisilili med štiri stene: služb tako rekoč ni več, sploh pa jih ni več, kot jih je bilo prej. Od petih ljudi ima ena oseba službo za nedoločen čas, ena za določen čas, tri osebe pa so brezposelni iskalci zaposlitve. V najboljšem primeru pa prekarci. Od treh iskalcev zaposlitve dva nista niti prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ker sta obupala. Mladi se ne morejo vrniti nazaj med velike družine – ker jih ni in ker ni več okolja, v katerem so živele. Mediji, posebej t. i. sodobni mediji, najbolj pa družabna omrežja, so sprali možgane ljudem. Pojem in vrednota »spoštovanja« je izparela. Ni spoštovanja do staršev (ki so jih prinesli na svet – potem pa bili prisiljeni zapustiti kmetije, otroci so dali postarane stare starše v dom, kmetije je pobrala država …), do starejših ljudi, do morale in etike, ni več občutka za prav in narobe, vse je dovoljeno, če ni izrecno prepovedano, če te nihče ne vidi, počni, kar želiš, če spoštuješ jasna pravila, si bedak, če jih znaš kršiti, si uspešen in ugleden … Če imaš denar, ne glede na to, kako si ga dobil, si spoštovan, celo cenjen, ne samo vpliven … In kam naj se vrnejo mladi, ko ugotovijo, da služb zanje ni? Ja, če se ne odločijo za pot kriminala, se lahko obrnejo samo še na socialno pomoč! Da bodo potem s socialno pomočjo in hvaležno volili ene in iste oblastnike, s sedenjem na kavču in po možnosti še začeli protestirati proti delu, kričati, da delo ni vrednota?! Kaj pa je delo drugega, kot vrednota?! Če delo ni več vrednota, potem tudi človek ni več človek. Seveda pa delo ni več vrednota na vseh kmetijah, ki jih je pobrala oblast?! In kateri sta tisti opravili, ki sta za oblast najbolj značilni? Dve sta: podrejanje in zasužnjevanje ljudi in ZADOLŽEVANJE.« Le kako bi mu lahko ugovarjal?

V takšnih družbenih okoliščinah »ljudstvo« dejansko nima »svojih predstavnikov« v zakonodajnem organu. Izbranci ljudstva dejansko ne morejo biti izvoljeni na parlamentarnih volitvah, čeprav jih ljudstvo z glasovi neposredno podpre/izbere/voli, ker te glasove pobere politična elita - kot stranka; ta postavi svoje zaslužne člane na prva mesta strankarskih list kandidatov in kandidatk, hkrati pa v tiste volilne okraje, kjer pričakuje pozitiven volilni rezultat. Tudi neodvisni kandidati ne morejo biti izvoljeni v parlament. Zato je sintagma »demokratična izvolitev predstavnikov ljudstva« samo gola sintagma, stavek, iluzija, slepilo, (samo)prevara. Zato je opazka mojega pravniškega kolega na mestu: »Govorimo o vladanju dnevno-političnih elit, to pa meji bolj na absolutizem elit, kot pa na kakršnokoli 'demokracijo'.«

Zato je sprememba volilnega sistema med nujnimi kratkoročnimi prioritetami, če naj uporaba besede »demokracija« ne bo zgolj tragikomična farsa. Zato je nujno, da se v volilno zakonodajo nemudoma prenese tisto, kar je zakonodajalcu glede volilnega sistema naložilo ustavno sodišče. A tudi to še ne bi bilo dovolj: absolutno nujno je uzakoniti »absolutni preferenčni glas« (rešitev, ki ji, med drugimi, pritrjuje nedavna, t. i. »koalicija KUL«, pa ugledni profesorji ustavnega prava, kot sta dr. Ciril Ribičič in dr. Jurij Toplak, pa sodnik ustavnega sodišča ddr. Klemen Jaklič, v odličnem ločenem mnenju, idr.).

Človekove pravice, ki to niso zares, četudi so?

Nadaljevala sva z dopisovanjem o človekovih pravicah. Kolega vselej poudari »tako imenovane človekove pravice«. In ima prav, ko pravi, da »so bolj urejeni nered na papirju in se ne izvršujejo v praksi, niti takrat, ko so jasne in se nam zdijo samoumevne – je to paradoks? Jaz takole vidim ljudi: ljudje skačejo, kot kuža ob mizi, ki čaka, da mu v gobček kaj pade z mize – tudi, če nikoli ne pade, čaka. Danes se zdi, da je že ta možnost - to  u p a n j e, da bo kaj padlo z mize, očitno dovolj. Podobno se demokracija, ki ni demokracija, še o h r a n j a - a za kakšno ceno?
Ali je to svoboda, da se družina, ki živi z dvema minimalnima plačama, plačuje stroške za štiri stene in ji nič ne ostane, iz dneva v dan bori, da ostane med štirimi stenami, s streho? Navsezadnje pa, zakaj se ljudje sploh zgrinjajo v mesta? Ali čakajo nov sintetični velevirus, da bodo trgovine zaprte, da bo prekinjena dobava hrane – kaj bodo potem storili, se bodo vrnili v naravo? Če bo ta še tam, kjer je, ob dejstvu, da jo je vse manj in da so tam, kjer so še pred leti stala drevesa, ali pa so zeleneli travniki, danes trgovski center, ali industrijsko skladišče?!«

Na tem mestu lahko v enem stavku zapišem dejstvo, ki ga je dnevna politika ustvarila po marcu 2020: popolna, totalna, absolutna erozija temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki se pospešeno in vse zajemajoče giblje proti jedru, proti njihovi izvotlitvi in njihovemu izničenju.

In kaj z jutrišnjim dnem?

Kolega, ki je po izobrazbi sociolog, razmišlja podobno. »Revolucija? Ne verjamem vanjo. Bog? Ta ne bo pomagal. Sprememba navad in prepričanj? Ni šans. Se vrniti v preteklost, v čas, ko je nekdo izumil demokracijo, po kateri naj vladajo tisti, ki vladajo le za skupno dobro, ki jih ne motivira interes ustvarjati elito, z njihovo udeležbo, ki ne sprejemajo odločitve z sledenjem svojim lastnim koristim, da si potem lahko po odhodu iz dnevne politike postavljajo vile in kupujejo otoke, za več generacij naprej?! Omenil si, kako so razmišljali tvoji sogovorniki … Narediti bobenček in vanj dati številke vseh državljanov, prav zares, uzakoniti državljansko dolžnost, za šest mesecev, z zakonsko določitvijo plače? Morda z uzakonitvijo omejitev, že vajenih, skoraj pregovornih 'izjem,' da vsak lahko odkloni, če noče nastopit funkcije in bobenček pač potegne ven drugo osebo? No, to bi bil približek demokraciji, v kateri vlada ljudstvo – približek. Ker to, kar imamo zdaj, res ni niti približek. Je to šala? Ne zdi se mi šala. Niti se mi ne zdi smešno. Je norost? Ne zdi se mi norost. Čeprav je ideja mogoče nora.«

Kaj potemtakem storiti s prihodnostjo? Kako misliti prihodnji čas? Odgovori: »Ja saj si sam napisal v enega od člankov – če kdaj, je zdaj čas za nove ideje, ki naj bodo nore … Če sem te prav razumel?« Da, prav me je razumel – glede novih in za ta čas (skoraj?) norih idej.

Z odgovorom se nisva zadovoljila. Drugega, drugačnega odgovora pa si nisva ponudila.

Mama osnovnošolke mi je v sredo (je sploh še pomembno, katera sreda je bila to?) odgovorila na vprašanje, na kaj pomisli njena hčerka, ko jo vpraša, kaj je prva stvar, na katero pomisli ob besedi »šola«: »Da moramo biti vsi tiho.« Zanimalo me je, kaj je druga stvar, na katero pomisli hčerka ob besedi »šola«? »Da moramo samo poslušat in se potem na pamet naučiti, kar učiteljica reče.« Kaj pa je prva stvar, na katero ob tem pomisli gospa? »Dušenje, zatiranje inteligence … In ustvarjalnosti … In duha in čustev.« Pa druga stvar? »Zakaj morajo otroci biti v šoli šest do osem ur, nato pa doma samo domače naloge delati štiri ure, vse to sede? Zakaj se to počne? In zakaj se še naprej otroke, mlade in odrasle vzgaja s strahom – pred posledicami neposlušnosti in pred drugimi ljudmi? Čeprav vsi vemo, da molk ne bo rešil družbe pred propadom?« Le kako bi jima lahko oporekal?

Epilog

Prijatelj mi je poslal sporočilo. Opozoril me je na javne objave visokega uslužbenca vlade, funkcionarja, uradne osebe, ki ne le javno kleveta, obrekuje, žali in ponižuje druge ljudi, pa počenja še veliko drugih zavržnih reči. Po novem ljudem tudi javno grozi. In nič se ne zgodi – zoper ta uradni kriminal. To očitno počne (kaj “sram”, pri ljudeh te vrste ne gre več za problem sramu) brez nelagodja in brez strahu. Ker ni družbenega odziva, ni, kot pravi prijatelj, »širšega družbenega revolta. S tem pa je povedano vse. Skupina Dubioza kolektiv v videu komada Himna generacije pravilno detektira problem. Besna množica se zapodi proti policijskemu kordonu. Ščiti, čelade, pendreki … Ampak ljudje tečejo mimo kordona, mimo začudenih policistk in policistov – v nakupovalni center…« Prijatelj ima prav.

Na mariborskem sodišču se je včeraj (četrtek, 15.4.2021) začel sramotni sodni proces zoper dijakinjo, ki se nikoli in nikdar ne bi smel začeti. Ker mu ni mesta v sodnih palačah in dvoranah. V takem primeru bi vložitev obdolžilnega predloga in/ali kaznovanje moralo biti razlog za disciplinsko ukrepanje zoper uradno osebo, ki je dijake kaznovala, ali podala obdolžilni predlog. Tudi razlog za obtožbo zoper tisto uradno osebo, ki je sprožila ta sodni proces, zaradi »razžalitve sodišča« z očitno stvarno neutemeljenim predlogom in zaradi "očitne zlonamernosti" takega uradnega postopanja. Postopek zoper dijake in dijakinje bi ne le moral biti nemudoma končan, sploh se ne bi smel začeti. Po zadnjem sklepu ustavnega sodišča glede zadržanja prepovedi javnih shodov pa bi sploh moral biti končan bliskovito, v trenutku. Sramota. 

MRAZ (skupina Avtomobili, album Mraz, Rose Records, 1992):

Svet je bil pred našimi nogami. Bil je jasen kot kaplja na dlan. Iskalci zlata na gnojišču. Svetloba se mrači skupaj z nami. In kaj imam sedaj? /…/ Naenkrat smo postali čisto tihi. Mirni v svojem pričakovanju. Odmevi časa se zdijo brez skrbi. In srečen sem ko se zjutraj zbudim. Vonj po še tišji, grenkejši jeseni. Zaljubljen sem v zrak, ki ga diham, Ker danes je sedaj. / Mraz, ki ga ne poznam, skozi jasen dan. Ostali smo sami brez strasti, Ki nas prebudi, nas ogovori. Za nami je skoraj ves ta mraz…


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.