V tej kolumni sicer ne razpravljam o tedanjih prelomnih dogodkih z vidika prava ali politike, temveč predstavim nekatere izseke iz osebnih zgodb mojih prednikov, ki so se skupaj s svojim bivališčem (v Zgornji Pivški dolini: vasi Bač in Knežak) naenkrat znašli v Kraljevini Italiji. Starši moje matere sicer izhajajo iz Bača. Stari oče je tako kot večina tedanjih slovenskih mladcev s tistega ozemlja služil vojaški rok v italijanski vojski, sicer v kraljevi gardi v Rimu. Na njegovo nesrečo je bil ob začetku druge svetovne vojne tudi vpoklican v italijansko vojsko in poslan na bojišče v Afriko. Menda je celo sodeloval v sloviti bitki pri El Alameinu v Egiptu, bil tam nekje zajet s strani britanskih vojakov, potem pa se je pridružil prekomorskim brigadam kot partizan in sodeloval pri osvobajanju jadranske obale, vse do Trsta, v bitki za Trst pa potem ni bil udeležen. O svojem vojnem času ni želel prav veliko pripovedovati, čeprav smo ga pogosto spodbujali.
Stari oče po očetovi strani, sicer nekaj starejši od starega očeta po mamini strani, rojen v Knežaku, je bil ravno tako vpoklican v služenje italijanske vojske. Vojaški rok je preživel na pogorju Mont Blanca v četah Alpinov (italijanskih vojakov, specializiranih za gorske operacije). V vojno ni bil vpoklican (verjetno je bil že prestar), je pa deloval kot partizanski aktivist. Moj oče, rojen sredi tridesetih let, je seveda obiskoval italijanski vrtec in nekaj razredov italijanske osnovne šole – do izbruha vojne. Na tedanje (italijanske) čase ima dobre spomine, saj se je kljub vsesplošni krizi v vrtcu in šoli dobilo marsikaj slastnega (celo sadje iz južne Italije), o čemer so doma na kmetiji, kjer se denimo jedli meso le za večje praznike, lahko le sanjali. Majhen otrok seveda nima pojma o stvareh, kot so tuji okupatorji, fašizem, poitalijančevanje in podobno. Seveda so v vrtcu in šoli morali govoriti italijansko in tudi imena krajev so uradno prevzemala italijanska imena, otroke pa so kot »mlade fašiste« celo sprejemali v fašistično organizacijo (tako kot kasneje otroke v času komunizma med »Titove pionirje«). Seveda ni nihče nikogar nič vprašal – niti starše kot zakonite zastopnike otrok ne.
Zanimiva je tudi zgodba očetove tete, ki se je pod Italijo, že v času vojne tike pred kapitulacijo, kot mlado dekle odpravila s trebuhom za kruh v Trst, saj doma ni bilo nikakršnega dela. Nekaj dni je preživela tam, pri tem porabila vse svoje prihranke, a našla ni nikakršnega dela. Bila je že obupana, ko sreča g. Kisvardaya, italijanskega farmacevta, ki se je zavoljo kapitulacije Italije zapustil Zadar in odhajal na jug Italije. Vzel jo je za gospodinjo in odpeljal s seboj v San Giovanni Rotondo (okolica Foggie), kjer je odslej stanovala. Ta farmacevt je bil potem znan kot osebni prijatelj frančiškana Padra Pia, s katerim sta skupaj postavila veliko bolnico v tem kraju (bolj znano kot Casa sollievo della sofferenza). Padre Pio je bil že tedaj karizmatična osebnost, pozneje pa je postal celo svetnik. Mimogrede, na skrivaj je v svoji cerkvi cerkveno poročil moja starša, saj je bilo materi kot učiteljici v komunistični Sloveniji to prepovedano. Oče je teto obiskoval vse do začetka devetdesetih, ko je umrla.
To je par utrinkov iz novejše zgodovine mojih prednikov, ki jih je zaznamovala danes naša zahodna soseda. Kot je bilo rečeno, moja starša o Italiji nista imela pretirano slabega mnenja. Italijani so postavili precej logistike po tistih krajih, resnejših incidentov z oblastmi pa njihovi starši očitno niso imeli. Res pa je, da sta v času fašizma bila še otroka in ti dojemajo stvari vendarle drugače, saj jih nekako imajo za samoumevne. Kar za njih velja, je svet konkretnega, (abstraktne) ideje jih kaj dosti ne zanimajo, saj jih ne razumejo. Če jim nekdo »vlada« s čokoladno tablico, lahko doseže veliko, saj se to zabeleži v metabolizem – seveda če ni obenem kakšnih krutosti, ki to pogrenijo.
Sporočilo te zgodbe pa je tudi, da države kot tudi ideologije pridejo in gredo. Tako so moji stari starši, kot tudi vsi njihovi vrstniki, v svojem sicer dolgem, a ne pretirano dolgem življenju (približno osemdesetih letih) živeli kar v štirih različnih državah: Avstro-Ogrski, Italiji, Jugoslaviji ter Sloveniji. Pa sploh niso zapustili svojih vasi.
Države in ideologije so seveda pomembni simboli v času obstoja političnih skupnosti, ki jih oblikujejo, saj pomenijo simbolno podstat za njihovo združevanje in povezovanje, tudi njihov političen smisel. A čez čas tudi to obledi in kar na dolgi rok ostane je vendarle še pomembnejše: človeški odnos, morala in njena temeljna načela, človekove pravice. To, da drugemu ne storiš žalega, navkljub raznoraznim ideologijam, ki bi te v to silile. Če le zmoreš zaznati v sebi naravno mejo, ki je ne smeš prestopiti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
