Parlamentarne volitve so namreč pred vrati tudi v Sloveniji in politične karte se bodo premešale. Seveda nas vse skrbi razvoj Slovenije, pri čemer se še kako zavedamo, da bi vznik tako rušilnega populizma pomenil našo vsesplošno družbeno regresijo.
Populizem razumem kot slabšalnico latinskega izraza populus, ki pomeni ljudstvo. Tako nekako, kot je formalizem slabšalni izraz za latinski pridevnik formalis – tj. oblikoven. Populizem kot ljudstvo v svojem »nerazsvetljenem«, vulgarnem, primitivnem, neotesanem in surovem pomenu. Najbolj bi ustrezal pridevnik »barbarski« (iz gr. barbaros – vsak Negrk, tujec, ki ni znal grško, kasneje pa predvsem germanska plemena, ki so vdirala v stari Rim). Če malce pogledamo v zgodovino, bi kot najbolj skrajni(!) desni populizem lahko imenovali fašizem in nacizem, kot levi pa boljševizem, komunizem. Kar je skupnega vsem tem pojavom, je totalitarizem oziroma totalitarna država, ki (po)tepta človekove pravice, pravno državo in demokracijo kot liberalne vrednote, vzpostavljene skozi civilizacijski razvoj človeštva.
Populistični politiki na oblasti, kar je še posebej tvegano, smo priča zdaj že nekaj let na Poljskem, Madžarskem, delno Italiji, pa tudi v ZDA. Kritični pa sta v glavnem le Poljska in Madžarska. Vzroki za siceršnji populizem so kompleksni, eden od njih pa je – ob siceršnjem problemu beguncev - gotovo kritika vladajočih elit, pa ne zavoljo njihove moralnosti, temveč ravno obratno. Po mnenju populistov so se elite preveč oddaljile od ljudstva, ne predstavljajo (več) širših interesov, temveč predvsem lastne, se zapirajo v svoje lastne dekadentne korporativne mreže, kjer se medsebojno mrežijo, oplajajo, predvsem pa bogatijo. Pri tem pa se finančni prepad med premožnimi elitami in ljudstvom vse bolj povečuje. Množična volilna podpora populistov je neke vrste upor zoper skorumpirane elite, ki so tako ali drugače sprijete z oblastjo (t. i. »globoka« država). Seveda ta upor t. i. sveže ljudske »krvi« zoper moralno dekadentno elito populistični voditelji tudi spretno izrabljajo za svoje lastne politične cilje – in ne le za javni blagor, za kar so dobili mandat od volivcev.
Populizem, ki navadno pomeni hitre, poceni, predvsem pa kratkoročne, tako rekoč instantne rešitve, je najbolj nevaren tedaj, ko pride na oblast in prične s svojo razdiralno politiko v smeri uničevanja institucij ustavne in demokratične države, zato da bi čim bolj uveljavil svojo absolutno oblast. Znani rek pravi, da »oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno«. Takšen populizem je nadvse aktivističen in s tem razdiralen, rušilen, ki v svojih operacijah skupaj z bolestnimi tvori izrezuje cele organe. Namesto, da se popravi zidak na strehi, kjer morebiti streha pušča, se zamenja cela streha, ali celo poruši stavba, da bi se zgradila nova. Kje smo to že videli?
Najbolj znani sodobni eskapadi populizma sta kot že omenjeno Poljska ter Madžarska. Potem ko sta pristali v rokah populističnih strank zakonodajna in izvršilna veja oblasti, sicer na podlagi demokratične volilne zmage, se je bilo treba lotiti še sodne veje oblasti, ki lahko politično vejo oblasti omejuje le, če je povsem neodvisna. Na Poljskem in Madžarskem pa je bilo sodstvo ugrabljeno in je njegova neodvisnost padla. Seveda ne gre le za to, da se odpravijo pomanjkljivosti sodnih sistemov teh držav, kar bi resnici na ljubo tudi imelo nek smisel. Kajti v takšnem nasprotnem primeru bi bile reforme selektivne in premišljene. Ne pa rušilne, razdiralne, ki lomijo »kosti« celih institucij.
Ali se torej lahko kaj takšnega zgodi Sloveniji? Seveda nisem kakšen prerok, da bi to vedel, le razmišljam o prihodnosti ob primerjavi z omenjenima državama.
Najprej mora populizem priti na oblast in dobiti otipljivo večino, bodisi da je to neposredna absolutna večina v parlamentu (Madžarska) ali pa otipljiva večina v parlamentu in drugi »zvesti« zavezniki (Poljska). Takšna ustavna večina omogoča spremembo ustave. Takšne ustavne večine si v dosedanji slovenski zgodovini ni zagotovila nobena stranka in v tem smislu je to eden od elementov imunskega sistema zoper populizem. Četudi to po drugi strani pomeni manjšo operativnost politike, pa je v tem primeru v bistvu prednost.
Nadalje je za populizem značilen kult voditelja, nekakšna njegova karizmatičnost oziroma grandioznost. Slovenci smo temu tradicionalno nenaklonjeni, še posebej pa v modernem času. Poleg tega pa smo manj naklonjeni nekakšnemu iracionalnemu kolektivizmu, saj smo precej individualizirana družba, ki je hkrati tudi precej racionalna. Obenem bi ob trenutnem vladanju politično-pravnih vrednot v najrazvitejšem delu EU težko zagovarjali neko nasprotno oziroma kontra držo, saj smo kot država v bistvu ena najboljših »učenk« EU.
Iz zgoraj povedanega o možnostih za porast kakšnega otipljivejšega populizma v naši domovini nekako sledi, da možnosti zanj niso tako obetavne kot v kakšni drugi članici EU. To bi verjetno izhajalo iz nekakšnega kulturno-psihološkega potreta Slovencev. Četudi imamo probleme elit, ki niso veliko drugačni od zgoraj omenjenih, se zdi, da obstajajo možnosti za njihovo reševanje na drug, bolj pameten način. Ne da se obenem rušijo težko prigarani dosežki ter institucije naše civilizacije. Boljša pot so torej premišljene (ne-prenagljene) reforme, ki bodo temeljile na znanju – in še enkrat na znanju in njegovem primernem pridobivanju, tj. izobraževanju. Toda te priložnosti se je treba lotiti, da ne bomo obstali in je tako zapravili kljub v tem primeru ugodni kulturno-psihološki »naravni« danosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
