Tri kandidate bo na predsednikov predlog moral imenovati DZ, čemur bo sledila končna izbira na Svetu Evrope v Strasbourgu. Skupaj z odhajajočim ministrom za pravosodje sta se namreč dogovorila, da se razpis ponovi, saj predsednik glede na ponujeno »blago« bojda ni mogel oblikovati primernega predloga.
Tudi pri tej potezi, podobno kot pri izbiri predsednika KPK, pa se je v javnosti pojavil dvom v legitimnost takšne predsednikove odločitve. Tudi tu je bilo videti vsaj orise nekakšnega slona, ki se ravno ne znajde v trgovini s porcelanom, ko gre za predlaganje kandidatov na pomembne javne funkcije, če se že niso v ozadju nabirale sence česa večjega, bolj škodljivega in nevarnega.
Sicer sam nisem najbolj primeren za modrovanje o tej zgodbi, ker sem bil v njej aktivno udeležen kot eden izmed sedmerice kandidatov. Nemo iudex in causa sua, bi rekli stari Rimljani. A sploh mi ni vseeno, zato bi rad kaj zapisal vsaj v prid ostale šesterice.
Ne rečem, da po Zakonu o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč predsednik nima možnosti izbire, koga bo predlagal, kar zajema tudi njegovo pravico, da ne predlaga nikogar, kot je v Delovem komentarju ugotovil Saša Zagorc. Tudi na mnenje Sodnega sveta in Vlade predsednik pri tem formalno ni vezan.
A to je naš predsednik storil na pravno povsem diletantski način, kar je med drugim ugotovil – sicer z drugimi, blažjimi besedami – tudi profesor Pirnat v istem Delovem komentarju. Predsednik ni izdal nikakršnega sklepa, ki bi ga tudi obrazložil (s tehtnimi razlogi za takšno odločitev). Prav nasprotno, generalna sekretarka njegovega urada je neizbranim kandidatom poslala le dopis z informacijo, da »predsednik izmed prijavljenih kandidatov ne more oblikovati liste najmanj treh kandidatov«. V »uteho« neuspelim kandidatom je dopis obrobljen z zlatimi črtami in v njegovi glavi se prevzetno blešči zlati zapis (Urada) predsednika Republike Slovenije. V »težo« predsednikovega argumenta je dopisu priložena kopija podobnega zapisa, ki ga je predsednik poslal pravosodnemu ministru in mu v njem zaupal isto »bolečino«.
To je vse – in zgodbe je konec za vsaj šest vrhunskih pravnikov: med njimi so vrhovni sodniki in tudi profesorji prava. Pa tudi Generalni državni pravobranilec. Ki bi si prav gotovo zaslužili vsaj nekaj razlogov, zakaj niso bili izbrani. Še tudi potem, ko sta se o tem izrekla dva ustavna organa. Morda pa razlogov sploh ni – mislim tistih, za javno napisati?
Pardon, ko rečem šest vrhunskih, sem pozabil omeniti enega 'ne-pravnomočno' (kar je novinarka Vukelič v Delu pozabila zapisati) obsojenega nasilneža in dva 'politično-močno' obsojena »plagiatorja«. Ko sta slednja samo pomislila na kakšno javno funkcijo, se je na Dnevniku prižgala rdeča luč in videli smo, da tudi njihova Sirena še kako tuli in še zdaleč ni ra(j)nka.
Če zanemarimo mnenje odhajajoče Vlade k tem kandidaturam, ki tako ali tako ni več delovala s polnimi pooblastili, se je na Sodnem svetu pri oblikovanju tovrstnega mnenja prav tako ukvarjalo kakšnih ducat vrhunskih pravnikov. Pa je predsednik takšno mnenje, ki ima gotovo veliko vsebinsko težo, če že formalne nima, metaforično rečeno, vrgel v koš.
Kaj torej sledi?
Razpis bo ponovljen in končno se bo pojavil »pravi« kandidat, nemara kandidatka, ki bo sijala iz »najboljše« trojke. Takšna funkcija se tako zdi človeku pripravljena, ne pisana na kožo. Strasbourg pa bo izbral, kar mu bomo ponudili. V sedanjem razmerju političnih sil se scenarij lahko za nekatere razplete idealno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
