Po mnenju udeležencev posveta izjemne okoliščine v času epidemije covida-19, v katerih se je bilo visokošolsko izobraževanje primorano tako rekoč čez noč preseliti iz predavalnic v spletne prostore z omejenimi možnostmi izvajanja, medsebojnih stikov in sodelovanja, predstavljajo poseben visokošolsko-didaktični izziv. Prisilile so jih v iskanje inovativnih didaktičnih rešitev z uporabo sodobnih računalniško podprtih tehnologij, sprožajo pa tudi razmisleke o tem, ali in kako je mogoče ob vzdrževanju distance ter ob interakciji v virtualnem okolju, zagotavljati in, če bodo takšne razmere vztrajale dlje časa, vzdrževati visokošolsko učenje in poučevanje na visoki ravni.
Pri tem se zdi, da gre za dva različna pogleda. Prvi poudarja, da je premislek o kakovosti študija v novih okoliščinah sicer na mestu, toda spremembe niso tako velike, da bi bile razlog za pretirano zaskrbljenost. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, saj je že dlje časa jasno, da se didaktičnim rešitvam, ki temeljijo na tehnoloških inovacijah, ne bo mogoče izogniti.
Po oceni Damijana Štefanca z ljubljanske filozofske fakultete pri izvajanju izobraževanja na daljavo ne gre samo za didaktično usposobljenost v smislu načrtovanja študijskih aktivnostih, ampak gre tudi za usposobljenost, ki bistveno presega kompetence visokošolskih učiteljev. "Če želite izpeljati izobraževanje na daljavo tako, da ohranite aktivnost študentov na dovolj visoki ravni, potem morate biti usposobljeni za video produkcijo, da ustrezno pripravite gradivo vnaprej, ga vizualno opremite," je pojasnil. To so po njegovih besedah sicer znanja, za katera so ugotovili, da jih velika večina visokošolskih učiteljev preprosto nima in bi potrebovali dobro podporo, če bi želeli zelo učinkovito izpeljati ta pedagoški proces.
Na posvetu so opozorili, da je sodobna tehnologija sestavni del vsakega sodobnega pouka in študija, a nepremišljeno navdušenje nad tehnološkimi rešitvami, ki prestavljajo izobraževalni proces v virtualno okolje, pri čemer nastaja vtis, da se z izjemo tehnološke platforme ni prav veliko spremenilo, lahko resno ogrozi samo bistvo in temelje visokošolskega izobraževanja kot procesa. Ta namreč v pomembni meri temelji na neposredni komunikaciji in socialni interakciji, kakršne na daljavo preprosto ni mogoče doseči, denimo širše skupine študentov.
Na to je opozorila tudi Jana Kalin z ljubljanske filozofske fakultete, ki bi si želela, da bi v prihodnosti več pozornosti namenili temu, kako se vendarle vračati nazaj, in nekoliko manj evforično govorili samo o tem, katera orodja bomo razvijali in kako bomo ta študij nadaljevali. Pri tem je kot pomembno izpostavila tudi ekonomski vidik oz. znižanje stroškov visokošolskega izobraževanja.
Zadnji del srečanja je bil namenjen vzporednim delavnicam in primerom dobrih praks.
Posvet z naslovom Nova podoba visokošolskega izobraževanja: spremenjeni prostori, enako poučevanje? je sicer potekal v okviru projekta Inovativno učenje in poučevanje za kakovostne kariere diplomantov in odlično visoko šolstvo in sledi strateškim smernicam in ciljem, ki jih opredeljujejo temeljni evropski in nacionalni dokumenti na področju visokošolskega izobraževanja. Posveta sta se po spletu v okolju Zoom udeležila tudi Jeremy Knox iz Središča za raziskovanje digitalnega izobraževanja na Univerzi v Edinburgu in urednik revije Postdigital Science and Education Petar Jandrić.
