Tokrat bom spregovorila o vsakdanu mnogih, ki se srečujejo in so žal pogosto celo odvisni od značajskih lastnosti »osebkov«, ker jim ti krojijo trenutek, uro, mesec, leto ali kar vse življenje. Gre za pisano množico; od partnerjev, sosedov, prijateljev, učiteljev, socialnih delavcev, prodajalcev, voznikov, negovalk, medicinskih sester, receptorjev, tajnic … Spol pri tem sploh ni pomemben. Seveda so mnogi s seznama povsem naključno izpuščeni, a še kako prisotni v našem vsakdanu, le prostora za omembo vseh bi zagotovo kmalu zmanjkalo.
Pa boste rekli: kaj druži te, tako zelo različne poklice? O, marsikaj. Tokrat bom spregovorila zgolj o v nebo vpijočih problemih, ki pa še kako posegajo v življenja drugih. Gre za osebnostne značilnosti, tudi in celo »motenost« k sreči zgolj nekaterih, ki je seveda lahko posledica marsičesa. Kaj pa tistim okoli njih pomaga, če in ko uvidijo, da so ti ljudje skupek več motenj? Nič! Prav nič. Potrpijo … in trpijo.
Basen o razpočenem žabcu
Žabec Janez je nekega dne prišel iz velikega jezera na obisk k žabcu Jaki, ki je živel v prav majhni mlaki. Žabec Janez se je bahal, da živi v velikem jezeru in da se seli celo na ocean, a žabec Jaka si tega ni mogel niti predstavljati. Spraševal je in spraševal, kako veliko je to jezero in kako velik je ocean. Žabec Janez je napihnil trebuh, kolikor je lahko, da bi to pokazal, a Jaki še vedno ni bilo jasno. Janez se je napihoval, še in še in še … ter se nazadnje razpočil.
Nara Petrovič
Idejo za to kolumno sem dobila, ko sem se peljala z mestnim avtobusom in vso, ne prav kratko pot poslušala obupano mamico gimnazijke in nato še vsa večerna poročila.
Vas zanima, kaj jim je skupno? Gre za ljudi, ki prizadenejo druge, včasih tako hudo, da potrebujejo celo strokovno pomoč. Zapadajo v številne krize in iščejo izhode. Pogosto plačljive in dolgotrajne.
Mamica gimnazijke je prijateljici zelo glasno pripovedovala o travmah, ki jih doživlja njena hčerka in z njo cela družina. Bila je izjemna osnovnošolka, povsem brez štiric, z mnogimi nagradami. Prišla je v gimnazijo in vse je teklo precej gladko in brez problemov (same petice in štirice), dokler se ni nenadoma zapletlo pri enem predmetu. Pa ne zgolj pri njej, pač pa kar pri več dijakinjah. Učiteljica jim je z obnašanjem dala jasno vedeti, da ne mara žensk in išče predvsem neznanje. Cveki in še enkrat cveki. Menda so z njo problemi že leta … Je tak osebek, ki spravi mlade do psihiatra in tablet, sploh lahko učitelj? Seveda ne bi smel biti, a kaj, ko se starši sploh ne upajo pritožiti, da ne bo še slabše. In ni edina. Kje pa!
Kako je sploh lahko učitelj nekdo, ki ima sam s seboj toliko problemov, da bi jih lahko »izvažal«? Zakaj ni prav nobenih psiholoških testov za poklice, ki odločajo o usodah drugih, še zlasti mladih? Lahko jim uničijo celo prihodnost.
Spominjam se predavanja na eni izmed šol na Štajerskem. Ravnateljico, ki me je povabila, sem povprašala, čemu naj se posvetim. Kot iz topa je ustrelila: »Mi sploh nimamo problemov z otroki, sama pa jih imam z učitelji. Prosim, opazujte jih! Marsikdo je hudo moten in zelo nadut. Tega sam sicer ne uvidi.«
Kdo je torej kriv, če morda nimajo pozitivne samopodobe, so preveč okrogli, ne ravno super izgleda, če imajo hudo taščo ali snaho, morda zeta, krutega moža ali ženo, plesnivo stanovanje, pobesnelo sosedo, slabe izkušnje …, začnejo pa maltretirati šibkejše? Le kdo?
Zagotovo pa to ni edina šola s takimi učitelji. Ali se sploh zavedajo, kaj predstavljajo za mlade, kako pomembni so? Krojijo bodoče generacije, ustvarjajo pa tudi težke psihične bolnike, ki lahko kdaj zanihajo med življenjem in smrtjo.
Spominjam se celo svojih gimnazijskih let. Profesor matematike (znan daleč naokoli) nam je v prvem letniku zabrusil: »Teleta, tri četrtine vas ne bo videlo drugega letnika [razred se je res hudo skrčil!]. Petico zasluži le Bog, štirico jaz, največ trojko pa nekateri izmed vas. A le redki.«
Po prvem cveku je sošolka razmišljala o Soči – za Primorce je to pomenilo skok v mrzlo reko brez povratka, torej samomor. Prepričali smo jo v nasprotno.
Tudi pri francoščini ni bilo veliko bolje in to so že leta vedeli prav vsi. Naredili pa nič! Starejša in še samska (to je ostala do smrti v res visoki starosti) je grenila vsakdan mnogim. Naučila nas je sicer veliko, a nikoli nisi vedel, kdaj se bo srečala z matematikom in si bosta izmenjala par res vročih izlivov, seveda besa in žolča, nato pa bo privihrala v razred. Zato so nekega dne starejši dijaki na oglasno desko prilepili osmrtnico njene soimenjakinje. O, groza, posledice smo trpeli kar vsi. Tudi »prvčki«.
Takih in podobnih zgodb je veliko.
Ali res vsi učitelji znajo poučevati ali morajo to namesto njih početi inštruktorji, oni pa se izživljajo s testi, ki jih celo izjemni rešujejo desetkrat in kdaj ugotovijo, da so, pomislite, povsem nerešljivi. Nerešljivi, lepo prosim! Plačuješ inštruktorja, ki je tudi sam dolgoletni učitelj istega predmeta, da ga ne zmore rešiti in ob pregledu kontrolne zgolj doda: »Se je morala pa res izjemno potruditi za tak test!«
In žal tudi taki »učijo« našo mladež.
Nekateri pa razmišljajo o reformi šolstva. Kakšni le?
Na prav vsaki šoli bi morali imeti nabiralnik za pohvale in graje in to bi enkrat mesečno pregledoval ravnatelj ali ravnateljica. Anonimno. Izvedel bi marsikaj.
So krivi otroci, če jih 75 odstotkov piše negativno oceno ali učitelj? Razmislite! Ali učijo in so zato učitelji ali nekateri zgolj druge maltretirajo in so le slabi poučevalci?
Seveda pa imamo med njimi tudi res izjemna bitja in zgolj ti bi si zaslužili naziv učitelj in povišico pri plači. Iščimo take in jih izpostavljajmo dan za dnem.
Na šoli mojega vnuka so imeli otroci (in jo še imajo nekateri) učiteljico podaljšanega bivanja, ki pušča izjemno, res izjemno sled. Ne najdem dovolj pohvalnih besed zanjo.
Še nekaj je vsekakor takih. Najbrž kar veliko.
Pa ne gre zgolj za učitelje. Okoli nas v mnogih poklicih kar mrgoli nevzgojenih in narcističnih osebkov vseh vrst.
In od tod tudi široka paleta neprijetnih dogodkov.
Voznik mestnega avtobusa je pripeljal na postajo. Tam je bila množica; mladi, pa tudi starejši. Ura, ko se zaključi pouk za mnoge. Zapeljal je mimo njih in ustavil vsaj 10, če ne kar več metrov naprej, da se je začel »boj« za stolčke. Tek, prerivanje, vpitje … Nato je vozil, kot bi lovil rekord, ustavljal, kot bi preprečeval najhujše. Videlo se mu je, da res ni v najboljši formi.
Mladina pa – klepet, zelo glasno vpitje, prerekanje, kletvice … Mnogi so seveda sedeli, veliko jih je stalo, med njimi celo starejši. K sreči sem sedela, zato pa imela veliko možnost opazovanja. Nihče, ampak prav nihče od mladih ni niti pomislil, da bi komu od starejših potnikov odstopil sedež. Kakšna je torej vzgoja naše mladine?
Tudi ko se ob sredah s svojo štiriletno vnukinjo peljem na plesne vaje, je tako. Vstopava na postaji, kjer je avtobus vedno (že) nabito poln, se prerivava do sredine, da bi bili čim bližje izstopu. Tik pred tem zelo vljudno povprašam vsaj tri mladce, ki ves čas »zapirajo« izhod, ali bodo tudi oni izstopili. Gladko povedo, da ne, in še vedno stojijo prav tam. Prerineva se mimo njih … Če nama kdo ponudi mesto, je to zagotovo starejši … in se seveda zahvalim. Pomislim, da bi morali mladini ob nakupu mesečne vozovnice ponuditi vsaj delček izpisanega bontona. Na avtobusih je sicer nekaj navodil, a kdo jih bere. Med postajami bi lahko poslušali posneto sporočilo: odstopite sedež starejšim.
Mladina klepeta ali bulji v telefone. Če sem sama, se seveda »tolažim«, da izgledam mladostno. Tolažim.
Tudi vozniki in nekaj voznic LPP so seveda zelo različni kalibri. Videla in slišala sem že marsikaj. Od silne prijaznosti do arogance in hude nesramnosti. Nisem je bila sicer osebno deležna, a imelo me je, da bi zaradi tega pisala upravi.
Pa preidimo na zdravstvo. Ta hip je to zagotovo tema št. 1. Reorganizacija, korupcija in seveda plače. Spoznamo ga, ko zares zbolimo, in takrat bi radi imeli tisoče evrov na bančnem računu. Le zakaj je pri zasebnikih in tistih s koncesijo vse tako brezhibno urejeno, sprejemi na minuto natančni …? Je pa covid močno koristil tudi naročanju v javnem zdravstvu. Na polikliniko na primer ne moreš priti pol ure prezgodaj, le 15 minut prej ti aparatek natisne listek z vsemi podatki; kje in kdaj … In tudi na oddelku vse lepo teče. Seveda pa lahko naletiš na silno arogantne varnostnike, ki jih uniforma dviguje nad oblake nadutosti. Obnašajo se, kot bi bili primariji, pa še ti znajo biti prav prijazni in zelo skromni.
Da ne govorim o medicinskih sestrah; od ustrežljivih in izjemnih do vzvišenih in silno prepotentnih. Sama imam sicer izjemne izkušnje, a mnogi jih žal nimajo.
Še vedno pa mi ni jasno, zakaj je pred vhodom v laboratorij napis: Ne vstopajte, če imate vročino, kihate, kašljate … Joj, ali sedaj hodijo v laboratorij zdravi, kar tako, za hec? Kdo to razume? Receptorka mi na vprašanje odgovori: »S tem nimamo problemov.«
Vsak pa tudi ni za vsak poklic. Tudi ne za prodajalko ali prodajalca. Saj poznate stavke: »Vse kar imamo, je tam … Nisem tu, da bi vam razkazala celo trgovino … Preberite si navodila, pa bo!«
Imamo pa tudi take, ki ti želijo prodati prav vse, pred teboj berejo navodila, te čakajo pred kabino in nenehno sprašujejo: »Vam je prav? Vam še kaj prinesem?« In iščete izgovor, da nečesa res ne bi kupili.
In še bi lahko naštevala in vi bi zagotovo lahko dodajali in dodajali …
Naj bo nauk zgodbe: vsako delo je še kako častno, le opravljati ga je treba tako, da ga ljudje vidijo v najlepši luči. Tam ste zaradi drugih, in ne zaradi svoje napihnjenosti.
Lahko se celo razpočite.
In prav vsak dan je čas za spremembe. Na bolje, seveda.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
