Pobudnica je vložila zahtevek za dopolnilno odločbo ZRSŠ, s katero je bil sinu pobudnice priznan brezplačen prevoz do vzgojno-izobraževalnega zavoda iz odločbe o usmeritvi in nazaj. Na podlagi te odločbe ZRSŠ so bili pobudnici nato vendarle povrnjeni stroški prevoza za sina do kraja izobraževanja in nazaj. Varuh je Občino Poljčane opozoril na več napak pri izdanih odločbah, saj sta se ti glasili na mamo otroka s posebnimi potrebami, čeprav je nosilec pravice do brezplačnega prevoza otrok do vzgojno-izobraževalnega zavoda in nazaj, bili pa sta tudi materialno-pravno nepravilni.
Skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn) imajo namreč otroci s posebnimi potrebami pravico do organiziranega brezplačnega prevoza do vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki je določen v odločbi o usmeritvi, in nazaj, če je ta oddaljen več kot štiri kilometre. Posebno odločbo o pravici do brezplačnega prevoza pa mora vlagatelj priložiti svoji vlogi za brezplačen prevoz le, kadar je brezplačen prevoz za otroka treba zagotoviti tudi na relaciji, krajši od štirih kilometrov. Določbi, ki ju je v konkretnem primeru uporabila občina za odločitev o zadevi, sta po mnenju Varuha nepravilni, saj učenci s posebnimi potrebami, ki se v vzgojno-izobraževalne ustanove usmerjajo na podlagi odločb o usmeritvi, nimajo šolskih okolišev, posledično pa se tudi ne morejo šolati zunaj šolskega okoliša. Prav tako občina ni izkazala, da bi med njo in pobudnico obstajal dogovor o drugačnem načinu prevoza, kot je predviden v prvem odstavku 56. člena ZOsn.
Ne glede na navedeno pa je Varuh poudaril, da so razlogi za odločitev občine pravno irelevantni, saj je vprašanje o tem, v kateri zavod je oziroma bi moral biti vključen sin pobudnice, predhodno vprašanje, o katerem je s pravnomočno odločbo odločil za to pristojni organ, tj. ZRSŠ. Prav tako ZOsn ne pozna izjeme od dolžnosti organizacije brezplačnega šolskega prevoza iz finančno-organizacijskih razlogov.
Stališču Varuha je pritrdilo tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki je zavzelo stališče, da je nedopustno, da občine s splošnimi in posamičnimi oblastnimi akti omejujejo izvajanje pravice do brezplačnega prevoza otrokom s posebnimi potrebami tako, da izvedbo prevoza prenašajo na starše, ker bi bila izvedba takšnega prevoza neracionalna. Takšna ravnanja namreč ne sledijo ciljem in načelom vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami iz 4. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.
Vir: Pravna praksa, št. 20, 2022
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
