V času epidemije sta za marsikatero družino življenje in prihodnost postali precej nepredvidljivi. Manj stabilen je za mlade postal tudi šolski sistem, vsakdan pa je postal nepredvidljiv, za marsikaterega mladega tudi prihodnost. Psihološke težave so se tako pokazale tudi pri nekaterih "odpornejših" mladih, ki so prej funkcionirali brez težav, a jim je to obdobje restrikcij odvzelo voljo, motivacijo za šolo in interese ter pogum za soočanje z izzivi in razvojnimi nalogami, je v pogovoru za STA pojasnila Klanškova, ki je zdravnica, psihiatrinja za otroke in mladostnike in je tudi ustanovila Inštitut Ljubeča družina za spletno pomoč otrokom, mladostnikom in staršem v stiski.
V obdobju adolescence je po njenih navedbah sicer razvojno normalno, da se najstniki sprašujejo o sebi, lastni identiteti, o tem kdo so in kaj niso, kam spadajo in kam ne, govorimo o t. i. adolescentni krizi. Gre za obdobje telesnih, nevrobioloških, psiholoških in socialnih sprememb.
Možgani mladostnika se pospešeno razvijajo, nekateri predeli možganov se razvijejo hitreje kot drugi, dodaja. Predel možganov, ki je sicer odgovoren za predvidevanje, planiranje in obvladovanje čustev, se razvija do približno 24. leta in v obdobju adolescence še ni v polnosti razvit. Limbični sistem, ki je odgovoren za čustvene reakcije, se razvije prej.
Razlika v zrelosti obeh možganskih predelov se kaže tako, da prefrontalni korteks še ne zmore opraviti svojega dela v celoti, kar v praksi izgleda tako, da se mladi vedejo nepremišljeno, se izpostavljajo nevarnim situacijam, so impulzivni in slabše predvidijo posledice svojih odločitev, navaja Klanškova. Tukaj lahko starši začasno "nadomestijo" njihov prefrontalni korteks, s tem, da jih opozorijo na nekatere posledice vedenj, ali še boljše, da skupaj predebatirajo in razmišljajo o tem, kako se odločati in zakaj.
Ob tem pa je poudarila, da je pogoj za konstruktiven pogovor med mladostnikom in starši zaupljiv odnos. "V zadnjem času se ogromno staršev obrača name s skrbjo glede svojega otroka, mladostnika. Skrbijo jih spremembe, ki jih opažajo pri svojem otroku, ki se je začel umikati vase, odmikati v sobo, morda je postal bolj razdražljiv, postal je nezainteresiran in nemotiviran za šolo, doma imajo več konfliktov. S starši poskušamo situacijo videti kot priložnost za spremembo v njihovem odnosu. Kako na drugačen način kot prej razumeti mladostnika, kako priti do njega, ustvariti nov prostor med njima," pravi psihiatrinja za otroke in mladostnike.
Razvojno ustrezno zaupljiv odnos med mladostnikom in staršem je eden ključnih varovalnih dejavnikov, da do velike stiske sploh ne pride, da stisko lažje prenesejo in zdržijo oziroma da se za stisko najdejo ustrezne rešitve. "Epidemija je torej razgalila nekaj, kar je tlelo že prej, izgubljen stik med starši in njihovimi otroci. Nekateri starši so uspeli slišati mladostnikove 'klice' in se vprašali, kaj lahko sami naredijo, da se odnos z otrokom lahko izboljša. Kaj je njihova naloga, ali kaj so tiste spremembe, ki jih lahko sami naredijo, da bodo svojemu otroku prišli bližje in zanj ustvarili več 'prostora'", je pojasnila Klanškova.
Ob tem je treba razumeti starše, ki so se prav tako v času epidemije znašli v težkem položaju, saj jih je mnogo obremenjenih z vprašanjem finančnega preživetja, znašli so se v vlogah, ki jih sicer poznajo že od prej (vloga starša, partnerja, domačega učitelja, motivatorja, gospodinjenja), vendar so v te vloge vpeti bolj intenzivno, so preobremenjeni in izgoreli.
"Ko delam s starši, vedno poudarjam, kako pomembno je, da starši do sebe razvijamo razumevanje in sočutje. V trenutni situaciji naj bomo starši še toliko bolj pozorni na lastne potrebe in kako zanje poskrbeti. Ker bomo na takšen način bolje razumeli potrebe naših otrok in za njih znali bolje poskrbeti," je dodala.
Na vprašanje, kako lahko starši vedo, ali gre za razvojno obdobje, ali se z mladostnikom dogaja kaj bolj zaskrbljujočega, Klanškova pravi, da odgovor ni preprost. Namreč nekateri mladostniki lahko navzven delujejo razmeroma dobro, čeprav v svoji notranjosti bijejo bitke in jim je težko. Pri drugih so težave, zlasti ko gre za duševne motnje, bolj očitne in mladostnik popusti na različnih področjih svojega življenja - izostaja od šole ali se učno poslabša, socialno se izolira, se zateče k substancam, opusti skrb zase ...
Povečana razdražljivost je najbolj očitna sprememba, ki jo opazi starš, je pa lahko samo najbolj očiten simptom depresije, vsi ostali, kot npr. slabše razpoloženje, izguba volje in energije, socialni umik, utrujenost, izguba apetita, nespečnost, pa manj očitni, navaja.
Ob tem opozarja, da motnje hranjenja še vedno ostajajo spregledane predolgo časa, v zadnjem času pa je opaziti porast teh težav. Namreč pri motnjah hranjenja je ključna zgodnja prepoznava in hitra strokovna pomoč, kar občutno izboljša potek in skrajša trajanje težav. "Je pa značilno za motnje hranjenja, da se imajo tendenco na začetku skriti pod različne prehranske spremembe oziroma 'zdravo prehrano'. Tipično bo mladostnica ali mladostnik iz prehrane izključil ogljikove hidrate, maščobe in povečal telesno aktivnost, če govorimo o anoreksiji nervozi," pojasnjuje.
Poleg depresije in motenj hranjenja je v zadnjem času pri mladih v porastu tesnoba. Otroci in mladostniki potrebujejo stabilno okolje, v času epidemije pa so izpostavljeni negotovosti, ki je vezana tudi na prihodnost, nadaljnje šolanje, študij, športne in kulturne dejavnosti in uspehe, kar pa lahko vzbuja občutek tesnobe.
Ljubljana, 16. aprila (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
