V minulih dneh smo lahko brali: »Za hudo prometno nesrečo kriv 82-letnik, dve osebi v smrtni nevarnosti«, in: »Nesrečo povzročil 86-letnik, ki je na avtocesti polkrožno obrnil, udeleženih pet vozil, dve osebi umrli, dve hudo poškodovani«, pa tudi o starejšem vozniku, ki je z avtomobilom zapeljal naravnost v lokal, tam poškodoval nekaj ljudi, kasneje pa v bolnišnici umrl.
Vsem tem nesrečnim dogodkom je skupna prav visoka starost voznikov in njihove hipne odločitve, ki so imele usodne posledice. Vzroke zanje je seveda težko ugotoviti, saj bralci tovrstnih novic običajno ostanemo zgolj pri skopih podatkih o tem, da je nezgodo povzročil voznik, ki je kršil cestnoprometne predpise, najpogosteje pa celo zapeljal v nasprotno smer vožnje. Tudi radijskih opozoril, da nekdo na avtocesti vozi v napačno smer, je žal precej. Vsako je sicer odveč. Je za to kriva prav starost, morda bolezen, trenutna slabost, zmedenost, celo demenca, ki je v teh letih zelo pogosta, seveda ne izvemo. Vozijo kdaj zgolj po znanih poteh in le še spominu? Kaj pa odgovornost najbližjih in seveda zdravnikov, ki izdajajo potrdila o njihovi zdravstveni sposobnosti? Čeprav o tem po usodnih nesrečah mnogi hudo modrujejo, gre »karavana« takoj dalje. Visoka starost je vsekakor lahko tudi visok rizik. Se morda motim? Zgolj pri vožnji ali tudi pri starševstvu? Kam vsa podaljševanja rodne dobe peljejo? Bomo kdaj celo »nesmrtni«? Mi sicer ne, kaj pa naslednje generacije? Se s tem lahko hvalimo?
Z vidika mladosti je življenje neskončno dolga prihodnost, z vidika starosti pa je zelo kratka preteklost.
Artur Schopenhauer
Ali je starost sploh še kakršnakoli ovira za starševstvo? Skoraj ne. Delamo morda krivico tako rojenim otrokom? Si res ne zaslužijo mlajših staršev, zlasti mater, ki bodo imele čas in potrpljenje zanje?
Začela namreč ne bom s smrtmi, ki so jih prav te dni povzročili nevarni vozniki, vsi v starosti daleč prek osemdeset, pač pa kar z rojstvi.
V našem lepem naselju sem včeraj videla zelo mlado mamico, ki se je sprehajala z vozičkom gor in dol po pločniku in s tem jasno kazala, da nekoga čaka, saj bi sicer zagotovo odšla vsaj malo naprej, kjer se začenja čudovit park. Nisem se zmotila. Pripeljal je velik črn avtomobil in iz njega je prav počasi izstopil starejši možakar. Prepričana sem bila, da gre za njenega očeta, če ne kar dedka. Zanjo pravi starček. A nikakor. Močno jo je objel in strastno poljubil na usta, otročka v vozičku pa niti pogledal ni. Morda kasneje … Med njima vsaj trideset, raje kar štirideset let razlike. Zanju mi je bilo sicer prav res vseeno, a pomislila sem na komaj rojeno detece. Kje bo njegov očka, ko bo imel(a) maturantski ples? Bo sploh še živ in v kakšnem stanju, če že sedaj izgleda tako slabo? Če bo, saj je to povsem mogoče, kako bo to sprejeto? Si to otrok res zasluži? Rekli boste: »Bo pa morda bogat dedič ali dedinja!« Če bo in če to lahko nadomesti tisto pravo starševstvo. Gre torej za sebičnost in celo preračunljivost nekaterih?
Spominjam se svojega otroštva in prijateljice, ki je imela očeta ne sivih, pač pa že povsem belih las. Ni bil sicer tako zelo star, kot so (res le nekateri!) današnji očetje, a se je vedno, ko je prišel ponjo pred šolo, takoj skrila. Bilo jo je sram in vedno mi je rekla: »Prosim, reci mu, da sem že odšla, in naj tega nihče ne sliši.« In res je nato hitro stekla proti domu, da je bila tam pred njim.
Res je, otroci si ne morejo izbirati staršev in niti starih staršev. Danes je namreč tako »moderno«, da zlasti slavne ženske na velik zvon obešajo prvo nosečnost in materinstvo daleč prek svoje štiridesetletnice. Pa se zavedajo vseh pasti, ki jih čakajo? Jim menopavza morda prizanaša? Ali te res vanjo »padejo« šele pri sedemdesetih? Še takrat bi jo najraje zatajile.
Pred časom je slovenska javnost modrovala tudi o morebitnih posvojitvah vnukov v primeru smrti enega od staršev in dolgi zaporni kazni za drugega ali celo po smrti obeh staršev. In ni jih bilo prav malo, ki se jim je zdela taka rešitev povsem sprejemljiva. Zanje morda res, a kaj bi to pomenilo za uboge otroke? Naenkrat bi se njihova babi in dedi uradno »spremenila« v mamo in očeta, strici in tete pa kar v brate in sestre. Porušila bi se prav vsa razmerja, pa ne zgolj to. Ker danes večina žensk rojeva po tridesetem letu, so njihovi starši že tedaj stari med petdeset in šestdeset let, ko pa otrok dopolni deset let, lezejo proti sedemdesetemu. In vse bo le še slabše. Seveda so povsem primerni za vlogo starih staršev, a ne za odgovorno vsakodnevno skrb za majhne in odraščajoče otroke. Tudi delovna doba se namreč daljša, zato gredo v pokoj že precej »sesuti«. Sama imam tri vnuke, razdajam se zanje, a vse ima svoje meje. Lahko jih imam celo teden dni, a ne kar vseh hkrati. Lahko jim nudim posebne trenutke, a nikakor ne bi mogla v celoti nadomestiti njihovih staršev. Vsako obdobje v našem življenju je namreč edinstveno in naj tako tudi ostane. Ne pretiravajmo in vzklikajmo, kako mladi smo, ker pač nismo in nikoli več ne bomo, pa čeprav nas morda lahko »nafilajo« s polnili in zdravili ter prehranskimi dopolnili vseh vrst. Leta namreč prinašajo tegobe, mladini pa želje in resne potrebe. Nujno je in bo le odgovorno in naravno starševstvo.
Pred vsaj desetimi leti sem bila povprašana o tem, kaj si mislim o silnem napredku, saj je Romunka rodila pri 68 letih. Vse zvezdnice so to sprejele z navdušenjem, le medve z znano ginekologinjo z zgražanjem in silnimi pomisleki. Si tako mamo otrok res zasluži, o očetu tedaj sploh nisem razmišljala? Je to res tako velik dosežek? Za znanost morda res, za naš vsakdan nikakor. Brali smo namreč, da je bila najstarejša mama na svetu celo tam pri sedemdesetih. Pa je res izgledala mama ali predvsem zelo stara babica? Ne bom komentirala.
Botoks in plastične operacije res danes že hudo »brišejo« leta, a žal poznamo tudi veliko plastičnih kiksov, ki vzbujajo vse prej kot občudovanje. Zgroziš se ob lepi mladenki, ki ima tako našobljena usta, da more piti zgolj po slamici in se moški ob poljubu bojijo, da ji bodo ustnice kar počile. A kaj, ko imajo vsake oči svojega malarja, in morda bo znanost celo kdaj močno napredovala, da bodo tako kot avtomobilom tudi ljudem zamenjali vse vitalne dele in bodo živeli skoraj večno.
Občudujem pa zdravnike, ki po travmatičnih dogodkih (opekline, nesreče in hude bolezni vseh vrst) ljudem povrnejo uničen obraz in dele telesa, zanje pravzaprav ne najdem dovolj občudujočih in pohvalnih besed. Kakšna sreča! Hkrati pa razumem nekatere, ki naivnim mladenkam rečejo ne ali jim postavijo vsaj dostojne meje njihovih »preobrazb«. Vse, kar je prav!!! Tudi denar ne more kupiti vsega in prav je tako.
Smešne pa se mi zdijo izjave nekaterih »razvpitih mladenk«, da je na njih vse naravno, ko pa imamo njihove fotografije izpred let in jih nikakor ni moč uskladiti z novo podobo. Tem menda pomaga zgolj telovadba. Le kakšna in kdo jim sploh to (še) verjame?
Zato je pohvalno, če znane in slavne osebe priznajo, da so vse te spremembe preprosto želele, saj jim lepota pomeni veliko in ne nazadnje od njih umetniški ali televizijski svet to celo pričakuje. So pa prav ti modeli pogosto velik »vzor« mladini, ki ne vidi silnih popravkov in retuš, pač pa zaradi svojega nebriljantnega videza zapada v hude depresije.
Ne nazadnje s svojim telesom lahko počneš, kar želiš. Celo jemanje mamil in hudo zastrupljanje lastnega telesa je povsem dovoljeno (ni sicer modro) in seveda tudi samomor. Evtanazija v pravem pomenu besede, pa (še) ne. Zgolj njeni približki.
Vse ima torej svoje meje, ki pa se z leti seveda spreminjajo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
