Ko je govora o odgovornosti, se marsikdo sprašuje, ali nam je ta položena v zibelko in jo imajo nekateri zato več ali si jo moramo pridobiti; beri: dobesedno prigarati. Besedo sicer radi precej pogosto uporabljamo, ne da bi se sploh zavedali kako težka je njena dosledna uresničitev v praksi.
Za marsikoga kar prehitro pravimo, da je odgovoren, a je pogosto zgolj do sebe in zaradi svojih koristi, nikakor pa ne tudi do družine, kaj šele širše skupnosti, ki ji nesporno pripada. Tu marsikdo odpove na celi črti in pade na osnovnem izpitu, njegov egoizem pa neizprosno stopi v ospredje. Kam spadate? Kako se vedete tudi, ko vam nihče ne gleda pod prste? Ravnate odgovorno pri hoji v visokogorje, imate doma nevarno žival in ta ni stalno pod nadzorom, ali vaši otroci spremljajo nevarne programe in eksperimentirajo, ne da bi vi to sploh vedeli, imate v družini zelo staro in bolno osebo, ki bo v času vaše odsotnosti morda sedla v avto in misleč, da se pelje v sosednjo vas, zapeljala kar na avtocesto in to v napačno smer? Kje je vaša odgovornost za te in druge primere?
Z razvijanjem občutka odgovornosti do drugih, lahko začnemo razvijati prijaznejši svet, o katerem vsi sanjamo.
Dalaj Lama
Predstavila bom nekaj povsem zgovornih primerov iz prakse vsakdana, kajti dovolj je suhoparne teorije. Še toliko lepih besed ne pove več kot en sam praktični opis. Tu pa jih bo kar nekaj.
Zagotovo ste v preteklosti pogosto slišali za vožnjo v napačno smer in ob radijskih opozorilih najprej pomislili na to, kje so vaši najbližji, vedno znova pa vas je zanimalo tudi, kdo je "norec", ki ravna tako neodgovorno. Redko izvemo za vzrok, saj je možnih kar nekaj, a najpogosteje gre za ljudi, ki sploh ne bi smeli biti na cesti, ker so se v poplavi vseh modernih cestnih oznak in predvsem osebnostnih sprememb, tako hudo zmedli in dobesedno "izgubili", da so zapeljali v napačno smer. Poznate kakšnega osebnega zdravnika, ki se je tako resno in odgovorno zavzel za svojega pacienta, da so mu pristojni "vzeli " vozniško dovoljenje? Spet in vedno znova so na potezi zgolj svojci, ki so v takih primerih odgovornega ravnanja, še bolj osovraženi od najbližjih. Seveda pa so kdaj tudi ti povsem neodgovorni. Spominjam se namreč hudega pisma gospe, ki je od Varuha človekovih pravic pričakovala posebno pomoč. Njenemu zelo staremu očetu so (k sreči, povsem primerno in še pravočasno) vzeli vozniško dovoljenje, ona pa je želela našo "pomoč", da bi smel voziti vsaj od doma do pokopališča, kjer bi obiskoval svojo pokojno ženo. Kot da do tja ni ceste, po kateri vozijo tudi drugi.
Samo pomislite koliko nadvse "ponosnih", a neodgovornih ljudi daleč prek 80-ega leta še vedno vozi svojo in tujo "krsto" naokoli. S tem se seveda vsak dan hvalijo, kažejo podaljšano vozniško in pametujejo, kako so se "zbrali" na preizkusu, celo v kakšnem drugem kraju, pa čeprav so v preteklosti že doživeli marsikaj, le umrli (še) niso. Seveda ne gre zanemariti niti številnih zdravil, ki jih jemljejo. So na njih morda tudi oznake za prepoved vožnje? So opozorila sploh prebrali? So jim za prepoved vožnje povedali zdravniki, ki so jim jih predpisali? Ugibanje je povsem odveč.
Zame je odgovoren tisti osebek kateregakoli spola, ki ne izgubi niti kančka samozavesti, če po določeni starosti ali bolezni preprosto ne vozi več, pomilujem in to zelo, pa prav vse, ki tega niso zmožni storiti. Ali niso dovolj brezplačne vozovnice za avtobuse in vlake za vse po 65-em letu, pa tudi taxi prevozi so veliko ceneje kot stroški avtomobila, kaj šele posledic nesreče? Sem za veliko višje letne stroške zavarovanja avtomobilske odgovornosti za vse lastnike vozil in vozniških dovoljenj po 80-em letu in avtomatični odvzem dovoljenja pri 90-ih. Se ima res s čim hvaliti skoraj 100-letnik, ki vozi "po spominu", ne ve pa niti, kaj je jedel za kosilo? Demenca je namreč na uničevalnem pohodu, pa jo mnogi uspešno skrivajo. Je to odgovorno? Razlaga se ponuja kar sama po sebi. Nikakor. A ne gre zgolj za demenco, pač pa normalen upad številnih sposobnosti, ki jih v današnjem prometnem kaosu nujno potrebujete.
Pa ne le v prometu, tudi pri divjem spuščanju po zimskih belih strminah. Poznam jih nekaj, ne prav mladih osebkov, ki morajo, dobesedno morajo na "dilce", ker bi utegnilo biti v družbi prijateljev zelo sramotno, če bi se temu zaradi vsaj sedmih križev kar odpovedali. Ne odnehajo niti po padcih, mavcu, fizioterapijah ... Odgovorno? Se kdo vpraša, koliko bolnikov zaradi njih ni prišlo na operacijo, ker so jih vsi ti urgentno polomljeni, čez noč prehiteli? O ne, oni non stop dokazujejo, da so čili in "mladostni", ker še vedno noro smučajo in celo bordajo. Lažejo sebi in drugim. Vsako leto naglas povedo, kje vse so brzeli, po tiho ali sploh ne, pa o berglah, ki so jih nosili vso pomlad. Naj jih že enkrat sreča pamet! Starost je pač neizprosno tu! Pa saj je mogoč še tek na smučeh in nenazadnje zdrava hoja. Jih bo to res tako zelo osramotilo?
Pa se preselimo še k hišnim ljubljenčkom. Imate morda kanarčka, papigo, ribice, morskega prašička, mačko ali psa? Je bila to vaša izbira? Slišim veliko staršev, ki si nabavijo psička ali kar večjo "mrcino", seveda na ljubo otrok, že po nekaj jutranjih sprehodih pa sprehajalno vrvico uporabljajo zgolj oni, seveda pa vse prepričujejo, da jim taka hoja celo zelo koristi. Odgovorno bi bilo kupiti le vrvico, jo obesiti k vratom in vsako jutro zbuditi mladež, da gre samo z vrvico vsaj 14 dni najmanj trikrat dnevno na sprehod. Menim, da bo njihovo veselje kmalu usahnilo in problem bo za vedno rešen. Seveda pa z lastništvom psa nastopi tudi odgovornost in to velika.
V našem lepem mestnem parku se vsak dan dobesedno tre otrok, staršev in lastnikov vseh vrst štirinožcev. Čeprav številne table opozarjajo, da je potrebno imeti pse na povodcih, obstaja kopica povsem neodgovornih lastnikov, ki celo nevarne pasme psov pustijo , da prosto hodijo naokoli in v skoraj "smrtni" strah spravljajo vse, zlasti pa nič hudega sluteče miniaturne živalce. Lansko poletje se je pitbul na hitro ločil od lastnika in v trenutku dobesedno zmrcvaril našo mini Maltežanko. Bila je blizu smrti, prestala operacijo in dva meseca terapij, v posledici napada je tudi oglušela. In stroški zdravljenja; 2000 evrov, ki jih je sicer lastnik k sreči poravnal, seveda pa so bili v bistvu ti še precej višji, posledice pa so celo trajne. Po tem napadu se je pes spravil še na lastnika in pitbula so mu zato takoj odvzeli. Z njim je pred tem dobesedno "ustrahoval" sosede, ki so si po tej žalostni zgodbi dobesedno oddahnili. Čakati pa so morali (pre)dolgo.
Ali ne bi bilo odgovorno, če bi lastniki nevarnih pasem psov opravili ustrezen izpit, te pse pa bi morali tudi obvezno zavarovati? Zgolj tako bi država pokazala ustrezen odnos do stalno prisotne nevarnosti za zdravje in življenje ljudi ter njihovih živali. Na sprehajalnih poteh v mestu pa predlagam dosledno kaznovanje lastnikov, ki nimajo psov na povodcih. Kazni bi vsaj sprva dodobra napolnile proračun, celo mnogo bolj kot tiste za avtomobile brez parkirnih lističev na vetrobranskih steklih. Kršiteljev je namreč več.
Zgolj to je namreč odgovorno ravnanje. Ko preventiva ni več mogoča, nastopi lahko le še kurativa.
Ob pisanju kolumne pa sem v medijih zasledila celo tak poziv: "V Ljubljani našli pobeglega pitona, išče se njegov lastnik."
Ima res lahko vsakdo doma žival, ki si jo zaželi, pa čeprav ta ogroža druge? Kako je tu z odgovornostjo? Premislite, morda prav na vaš balkon lezejo sosedovi strupeni škorpijoni ali nevarna kača ... Vam je res vseeno?
Pa se preselimo še v visokogorje, kamor po svoj duševni mir vstopa vse več ljudi. Tudi taki, ki mislijo, da je to sprehod na Šmarno goro ali Rašico. Povsem neprimerno opremljeni. In redki so dnevi, ko ni treba koga reševati. To je seveda povsem neodgovorno ravnanje hribolazcev, ki ga plačujemo kar vsi. Reševalne akcije so namreč izjemno drage, v mnogih primerih pa tudi nepotrebne. Ali ne bi bilo pravično, da bi se vsi, ki se podajajo na najvišje vršace, dodatno nezgodno zavarovali, v primeru lastne krivde pa bi imela zavarovalnica tako kot pri vinjenih in omamljenih voznikih regresni zahtevek. Dnevno nad našim blokom, ki je na zračni poti do UKC, letajo vseh vrst helikopterji, ki tja odvažajo tudi v gorah poškodovane. Ko slišim, da so bili kar v "natikačih", se zgrozim. Zanje poceni, za nas zelo drago. Kje je odgovornost? Če bi jim grozila resna odškodnina, bi morda premislili.
Kaj pa sodobna prevozna sredstva? Ravno danes sem prebrala, da je po jadranski magistrali "šibal" možakar na električnem skiroju in ustvarjal dolgo kolono vozil. Ob tem se sicer za hip zgroziš, a hitro ugotoviš, da so taki skiroji tudi tu, ob nas. Ko hodim pod arkadami našega dolgega bloka, bi bilo nujno nakazati smer zavoja v eno od trgovin, saj non stop drvijo mimo neodgovorni lastniki ali najemniki teh malih "pošasti". Sedaj ga vidiš, naslednji hip nič več. Če padejo zgolj sami, kar niti ni več redkost, je še najmanj. Ogrožajo namreč vse; odrasle, otroke, živalce ... Prav zaradi tako neodgovornih upravljalcev sodobnih sredstev prevoza, moramo pešci po pločnikih hoditi povsem ravno, brez slehernega zavoja levo ali desno. Pa je to res tudi normalno?
Kje je odgovornost? Kam se je povsem izgubila?
In čisto na koncu, čeprav je tem o neodgovornosti, veliko več, se pomudimo še pri spletu.
Da neusmiljeno preži na našo mladež, ponavljajo mediji sleherni dan. Te dni pa smo intenzivno spremljali še sodno borbo staršev malega britanskega dečka , ki je preko spletnega TikToka preizkušal zelo nevarno igro zategovanja vrvice okoli vratu - vse do nezavesti. In očitno jo je "odigral" do bridkega konca, saj je bil od aprila do 6. avgusta možgansko mrtev. Vsa otoška sodišča so pritrdila, da mu ni pomoči in dovolila "odklop" in posledično smrt, Evropsko sodišče za človekove pravice pa zahteve staršev ni vzelo niti v obravnavo. Spremljali smo obupan boj matere in očeta za podaljšanje navideznega "življenja" lepega dečka. Razumela sem ju tudi kot "opravičilo", ker je mati stopila v njegovo sobo daleč prepozno. Je sploh vedela za TikTok?
Sprašujemo se sicer res lahko o odgovornosti staršev, še mnogo bolj pa o grozljivih vsebinah na spletu in odgovornosti TikToka. Je res vse v denarju? Kako lahko mladi dečkove starosti sploh vstopajo v ta hudo nevarni svet?
Lahko ... kajti na spletu lahko prebiramo tudi o tem, kako doma izdelati bombo, kako kam vlomiti, kje kupiti pištolo ...
Vse pa ima svoje meje in strah me je te velikanske NEODGOVORNOSTI. Posameznikov, pa tudi družbe kot celote .
Meje spodobnosti so že zdavnaj hudo prestopili.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
