c S

Ljudje, ki krojijo bodočnost naše mladine

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
29.06.2022

Ob naslovu ste zagotovo pomislili na politike, morda poslance, celo člane vlade, predvsem nekatere ministre in še na marsikoga. A teh nisem imela v mislih, pa čeprav igrajo pomembno vlogo v naših življenjih. Le kdo so torej ti pomembni ljudje? Vsi smo jih že srečali in zagotovo se marsikoga od njih še vedno spominjamo. Kako ne, ko pa smo se zaradi njih veselili, kdaj jezili, morda celo jokali, zaradi sebe in njih uspeli ali celo ne. Bili so pravični in pošteni, kdaj nekateri prav nasprotno. Kdo jih ni imel "čast" spoznati? Dolgo so se izobraževali, a kasneje kdaj pošteno zatajili... Kdo torej? Ste morda vsaj malo pomislili na učitelje?

S spoštovanjem se oziramo na naše sijajne učitelje, s hvaležnostjo pa na tiste, ki so se dotaknili naših človeških čustev. Kurikulum je nujnost, toda toplina je življenjsko potrebna rožam in otroški duši za nujno rast.

Carl Gustav Jung

Ob koncu še enega šolskega leta in pred pričetkom novega, je tema več kot primerna za razmislek. O nas in seveda njih.

Spominjam se nekaj prav posebnih zgodb, ki bodo vsekakor odlično izhodišče za globok razmislek o tem kakšni so in kakšni bi pravzaprav morali biti. Morali!!! Brez sleherne izjeme. Ker so učitelji in otrokom tak ali drugačen zgled.

Prva zgodba sega v moje davno srečanje z vstopom v osnovno šolo v Kopru. Prvi razred. Dobili smo čudovito Doro. Njenega imena ne moreš pozabiti. Bila je kot mama in babica hkrati. Mirna, potrpežljiva in zelo, zelo prijazna. Z nami se je po otroško veselila, ko smo začeli spoznavati prve črke in številke. Takrat je veljala doktrina, da ne smeš priti v šolo z znanjem branja ali pisanja, ker se boš sicer dolgočasil. Pri meni doma so to dosledno spoštovali. Bila sem prava "tabula rasa", nekateri pa so to nepisano "pravilo" vsaj malo prekršili. Do prvega polletja, bilo je sredi januarja, sem kar težko "grizla". Črke sem sicer hitro osvojila, njihovo povezovanje v besede pa ni steklo prav gladko. In če nekaj ne gre, se tega še bolj braniš in tudi bojiš... Naša ZLATA Dora ni obupala in domači tudi ne... Steklo je... Danes tega zame ne bi nihče niti verjel. Že ob koncu prvega razreda sem prebrala prvo knjigo in petic nikoli ni (več) manjkalo.

Vidite, kako pomembni so prav učitelji v prvih razredih!! Zato "prvčki" rabijo najboljše kar premore vsaka osnovna šola.

Spominjam se še vnukinje Lare, ki je v vrtcu naravnost oboževala vzgojiteljice. Ko pa je prišel vstop v prvi razred, bilo je pred devetimi leti, je bilo na seznamu zapisano ime: Aljoša. Je res moški učitelj, smo ugibali. S strahom kako ji to sploh povedati, a vse je presenetila s stavkom: "Hura, končno moški!! Dovolj je bilo teh žensk!" In bil je čudovit. Kot poklican tudi za precej "posebnega" fantka. Imel je povsem nekritično mamo. Že prvi dan se je namreč zapletlo. Najprej so v razrede razredničarki in naš razrednik popeljali mladež, čez uro spoznavanja naj bi bili na vrsti mi, starši in stari starši. Takrat (še) ni bilo korone in lahko smo jo spremljali kar trije. Sosednja razreda sta sprejem opravila brez težav. Mi pa smo čakali in čakali. Ugibali smo zakaj, kaj se dogaja notri. Končno smo vstopili, učitelj se je za veliko zamudo opravičil in poskušal izpeljati še program za starše. Zgolj poskušal. V prvi vrsti je bil deček, ki se je vseskozi vrtel na stolu, pljuval naokoli in neznansko motil vse okoli sebe. Med prisotnimi smo iskali starše in kaj kmalu "določili" mamo. Nismo se zmotili. Ko je bilo konec te izjemne muke, je stopila k sinčku in mu dejala: "Priden si bil, zelo." Onemeli smo.

Nadaljevanje teh silnih težav je za Aljošo trajalo nekaj mesecev, pa ne le zanj!

Še dobro, da je bil moški učitelj. Vzel ga je menda kar k sebi za kateder, ga posedel na kolena in mu na lep način dopovedoval kako mora biti, kako je prav.

Zlat učitelj, z našimi otroki je ostal še eno leto. Vsi smo bili srečni; učenci in starši...

Zakaj ni več vzgojiteljev in učiteljev, med ravnatelji jih sicer vedno nekaj najdemo?!

Lahko predstavljajo močno oporo in rešujejo celo "klic po očetu" pri otrocih razvezanih staršev, kjer matere odtujujejo otroke, pa tudi, če je oče odsoten ali povsem neprimerna figura.

Nekoč, pred mnogimi leti sem zelo pogosto predavala po šolah in vrtcih, kdaj staršem, najpogosteje pa kar učiteljem. Vedno sem pred pričetkom povprašala čemu naj se še posebej posvetim, kje so problemi,... In tako je bilo tudi v eni izmed osnovnih šol na Štajerskem. Točno vem kje. Ravnateljica je odgovorila: "Jaz oziroma mi, sploh nimamo problemov z otroki ali njihovimi starši, pač pa z učitelji. Pa saj jih boste videli, kar nekaj  je hudo problematičnih."

Ko sem vstopila v predavalnico, sem bila seveda močno "obremenjena" s tem sporočilom. Gledala sem naokoli in jih glede na opis, seveda "iskala". Nekaj jih je bilo hudo "sumljivih". Mislim, da jih nisem "zgrešila," še zlasti zato ne, ker so se na koncu celo med seboj skregali. Nekdo je načel neko temo in kmalu so si bili pošteno v "laseh". Ker je nastal silen nemir in različna očitanja, sem jih vprašala: "Kaj vi naredite, da se razred umiri?" Razumeli so...

Ta predstavitev mi je ostala v trajnem spominu in še danes razmišljam kako take osebnostne lastnosti vplivajo na našo mladež in kako je kdo lahko ponosen na take učitelje.

Prav naši otroci in vnuki so se v minulih dveh letih soočali s hudo zdravstveno krizo, ki jim je občasno jemala neposredni vstop v izobraževalne institucije. Poglabljale so se mnoge psihične stiske mladih, oddaljeval pa dostop do prepotrebne pomoči. Čeprav so pristojni obljubljali posebno "razumevanje" otrok, ki se bo poznalo tudi v šolah, se je praksa pogosto od tega hitro oddaljevala. Rekli bi celo; kot se ne bi zgodilo nič, in mnogi so plačali previsoko ceno korone. Morda nikoli ne bodo dosegli izobrazbe, ki bi jo lahko, morda jih bodo psihične težave vseh vrst pestile še leta.

Obstajali so, in še obstajajo, strokovnjaki, ki trdijo, da se to otrokom ne bo poznalo, pa tudi oni, ki menijo nasprotno. Spominjam se prvega ali drugega hudega vala epidemije, ko smo ostajali "zaprti". Vsako jutro sem odšla k vnuku prvošolčku in tam ostajala do popoldneva. Druga babica in dedek sta  čuvala njegovo, tedaj dveletno, sestrico, starša sta namreč ves čas intenzivno delala. Kakšna sreča, nekateri niti dela niso imeli.

Pouk je bil za šestletnika, ki je prvič vstopil v veliko šolo, nekaj čisto novega. K sreči je imel čudoviti učiteljici, taki, da bi ju morali "klonirati" in dati kar vsem otrokom. S kakšnim entuziazmom sta se ukvarjali z njimi - seveda preko ekranov! Vsako jutro so se "v živo" pogovorili, malo potelovadili in pregledali snov, ki smo jo nato z otroki predelali. Vse jima je bilo potrebno poslati v pregled ,ki je bil zelo natančen. Kakšna lepa popotnica! Seveda sta se zelo izkazala tudi njegova starša, saj je moja pridna snaha tedaj vstajala že ob štirih zjutraj, da je vse pripravila, pregledala - sin pa pri skrbi za družino ni prav nič zaostajal. A, nimajo vsi otroci take sreče!

V istem obdobju sem namreč spoznala tudi žalost nekaterih družin. Ko sva z vnukom tam okoli enajstih ali dvanajstih vsaj približno zaključila najin "program", z nekaj odmori za igro in malico, sva odšla še na sprehod s psičkom. In dan za dnem sva srečevala različne otroke, s starši, dedki, babicami,... Pozorna sem postala na deklico, imela je zgolj osem let, ki je "vlekla" večjega psa, bolje rečeno, je kar on "vlekel" njo. Povprašala sem jo v kateri razred hodi, bila je v drugem in okoli poldneva še ni imela  narejene nobene naloge, doma pa je bila kar sama. Po dveh, treh dneh, ni več hotela odgovarjati in je celo "izginila". Zelo sem razmišljala kako jo "rešiti", a je nikoli več nisem videla. Še sedaj premišljujem o njej... Prav tedaj sem namreč na radiu poslušala zgodbo matere - medicinske sestre, katere hčerka je vsako jutro sedla k očetu v kamion in dan preživela z njim, da je bila na varnem, saj bi bila sicer doma sama... Zelo žalostno, a tudi to je bila korona.

Zaradi vsega povedanega oziroma zapisanega, poudarjam, da ni vseeno kdo so učitelji in kakšni so. So namreč dobra ali slaba prihodnost naših otrok, tudi tistih, ki imajo skrbne starše ali jih niti nimajo. Našo mladež ne le poučujejo in bogatijo z znanjem, pač pa tudi vzgajajo. In prav želela bi si, da bi bilo več Natalij in Taj, da bi jim pripeli "zlate medalje". Moj Gaj mi je namreč nekega dne rekel: "Veš babi, nikoli ne reci "črnček" ali "klošar", ker sta to temnopolti in brezdomec. In poučevanja še ni bilo konec. Pa sem ga vprašala: "Od kje ti vse to?" Samo dodal je: "Iz šole, vendar!"

Čestitke takim učiteljem, čestitke ravnateljem, ki jih imajo. Naj bodo vzor drugačnim, ki jih žal na naših šolah tudi ne manjka!!!!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.