c S
O pravici političnih strank in list do televizijskih predvolilnih soočanj
Izr. prof. dr. Andraž Teršek Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
15.04.2022 Treba je upoštevati argument "verodostojne in preverljive ocene politične moči takšne zunajparlamentarne stranke ali skupine glede na aktualno podporo volilnega telesa. RTVS v tem primeru (ustavno)pravno sme, politično (po kriteriju politične legitimnosti) pa skorajda mora povabiti takšno stranko ali skupino k soočenju s kandidati parlamentarnih političnih strank". Hkrati morata biti upoštevana "kriterija na volitvah pridobljene legitimnosti in verodostojno izmerjene politične moči v volilnem telesu". Od kje ta trditev? Bom pojasnil.

Hipoteza

Uvodoma postavljam vprašanje, ali je pravno mogoče in utemeljeno pred sodiščem očitati RTV Slovenija (ne samo tej medijski hiši, a se bom v članku omejil nanjo), da je z opustitvijo - hipotetičnega - pravno dolžnega ravnanja v razmerju do določene liste kandidatk in kandidatov za parlamentarne volitve, ali pa več list, denimo dveh ali treh, kršila: ustavno načelo demokratičnosti (1. člen URS), načelo pravne države kot vladavine prava (2. člen URS), predvolilne medijske odprtosti duha in pasivne pravice javnosti do predvolilnega političnega pluralizma (39. člen URS), kakovostne in učinkovite predvolilne obveščenosti volivk in volivcev (39. člen URS), transparentnosti in legitimnosti volitev (1. člen, v povezavi s 43. členom URS), s tem javnega interesa in javne koristi demokratične javnosti (1. člen URS), ustavni načeli (politične) svobode in politične enakosti (1. člen URS), ustavno načelo pravne enakopravnosti (14. člen URS), končno pa javne koristi in javnega interesa (15. člen, v povezavi s 43. členom URS)? Postavljam hipotezo, da je. Četudi takega primera (precedensa) v slovenski pravni in sodni praksi še ni in četudi ga najverjetneje do volitev tudi ne bo. Trditev bom argumentiral.

Pojasnil bom, da je RTV Slovenija stvarno neutemeljeno odstopila od svoje lastne prakse, ki se je razvila leta 2011. Postavljam hipotezo, da je takšno ravnanje ne le neetično (z vidika etike politike in novinarske etike), pač pa tudi protipravno in pomeni kršitev zgoraj zapisanih ustavno-pravnih norm. Menim, da tudi 4. in 5. člen Zakona o RTV Slovenija, a se bom omejil na ustavo.

SKLEP Upravnega sodišča št. I U 395/2022-14, ki točno določeni, novi in izven parlamentarni politični stranki podeljuje status »parlamentarne« stranke, nam je znan. Ta sodni dokument je obsežen. Ta sklep se mi zdi očitno neustaven, zlasti glede na 14. člen URS.

Nazaj v leto 2011

Leta 2011 sem na prošnjo RTV Slovenija spisal ustavnopravno mnenje, kot odgovor na vprašanje, ali sme, nemara tudi mora, RTV Slovenija na predvolilna televizijska soočenja vabiti tudi kandidate (stranko/e ali listo/e), ki jim glede na podporo med volivkami in volivci kaže dokaj ali zelo dobro. Na vprašanje sem, z obsežno argumentacijo, odgovoril kategorično: da. Četudi javno najbolj prepoznavni profesorji prava s tem niso soglašali, sta se tedanja področna urednica in vodstvo TV Slovenija odločila, da mojo pravno razlago spremenita v prakso.

Na podlagi tega mnenja je RTV Slovenija ustvarila precedenčno prakso: na TV soočenja je začela vabiti tudi kandidate, oziroma stranke in liste, ki se jim je priznavalo izpolnjevanje uvodoma in v mojem ustavnopravnem mnenju zapisanega kriterija: treba je upoštevati argument "verodostojne in preverljive ocene politične moči takšne zunajparlamentarne stranke ali skupine glede na aktualno podporo volilnega telesa. RTVS v tem primeru (ustavno)pravno sme, politično (po kriteriju politične legitimnosti) pa skorajda mora povabiti takšno stranko ali skupino k soočenju s kandidati parlamentarnih političnih strank". Hkrati morata biti upoštevana "kriterija na volitvah pridobljene legitimnosti in verodostojno izmerjene politične moči v volilnem telesu".

V tistem času je to najbolj koristilo kasnejšemu zmagovalcu volitev leta 2011 (Zoran Janković in njegova lista), na naslednjih volitvah tedanjemu zmagovalcu volitev (prof. dr. Miro Cerar in stranka SMC) in na naslednjih volitvah stranki, ki je sestavila vlado (Marjan Šarec in stranka LMŠ). Vse te stranke so bile neparlamentarne, ali izven parlamentarne stranke. Koristila je, zelo, tudi dvema drugima kandidatoma in strankama (dr. Gregorju Virantu in stranki DLGV ter stranki Levica). Povem, kot je.

Volilni rezultat vseh teh kandidatov in list je potrdil predhodno ugotavljano in predvidevano, predvsem pa znatno volilno podporo ljudstva. Volilni rezultat je bil seveda, v znatni meri, tlakovan tudi z možnostjo, da so se te stranke in ti kandidati lahko soočali pred televizijskimi sprejemniki prav v neposrednih soočenjih s parlamentarnimi strankami. Ta praksa se je utrdila. Njeno utrditev lahko označimo za »pravni režim«. V manjšem oziru celo za »ustavni običaj«, saj je neposredno povezana s temeljnimi ustavnimi koncepti.

Na podlagi svojega mnenja sem spisal in objavil članek »Politično nerazumni in pravno nevzdržni«, Dnevnik, Objektiv, 29. 10. 2011.

Mojemu ustavnopravnemu stališču je leta 2020 v svojem ločenem mnenju k Sklepu št. U-I-388/18, z dne 9. 4. 2020, pritrdil sodnik ddr. Klemen Jaklič.

Navajamo sodnikovo ločeno mnenje, ki mu pritrjujemo.

“2. … Ustavno sodišče namreč predmetne omejitve pravice do enakopravnega sodelovanja v kampanji v resnici ni celostno vsebinsko obravnavalo. Če bi jo, bi po moji oceni verjetno ugotovilo, da obstajajo načini vključitve neparlamentarnih strank v kampanjo na RTVSLO, ki so za pravice manj obremenjujoči kot je omenjeni način, ki je predviden sedaj, da se namreč javni medij lahko odloči tudi, da bo neparlamentarne stranke v celoti obravnaval ločeno v posebnih terminih, namenjenih le zanje ter tako le v obsegu ene tretjina časa, ki ga sicer namenja parlamentarnim strankam. Takšna določba gotovo služi legitimnemu cilju zagotovitve praktičnega delovanja demokratičnega procesa. A je obenem po moji oceni prekomerna in s tem v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti, ki ga za omejitev temeljnih pravic po ustaljeni (a žal prevečkrat tudi nekonsistentno prekršeni) presoji vselej zahteva Ustava. Cilj učinkovite in praktične izvedbe kampanje nekega demokratičnega procesa je povsem mogoče izvesti tudi npr. ob določbi, ki bi ob dejstvu obstoja tretjega (parlamentarnega) kanala RTVSLO neparlamentarnim strankam zagotovila več kot tretjino časa, ali ob tem morda predpisala še vsaj minimalno obvezno soočenje neparlamentarnih strank s parlamentarnimi.[2] Že obvezna zapoved vsaj enega ali dveh soočenj parlamentarnih strank z neparlamentarnimi bi bila pomembna dodana vrednost vsaki demokraciji, obenem pa takšna še vedno dokaj mila, a obvezna korekcija določbe v ničemer realno ne more ogroziti omenjenega legitimnega zakonodajalčevega cilja. Obstajajo torej milejše izvedbene različice izpodbijane določbe, ki zasledovani zakonodajalčev cilj v celoti dosežejo, so pa za temeljne pravice do enakopravnega sodelovanja v kampanji manj obremenjujoče in manj izključujoče. Ker torej ni razumnega razloga, da v takih primerih od zakonodajalca ne bi zahtevali uporabe za pravice manj obremenjujočega sredstva za zagotovitev legitimnega cilja, to predstavlja precej očitno kršitev ustavnega načela sorazmernosti.

3. Tega preprostega vsebinskega razlogovanja nisem našel v dosedanji presoji Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje večina, češ, da je bilo vprašanje neenakopravnega omejevanja kampanjskih pravic neparlamentarnih strank že presojeno in da v pobudi ni ničesar, o čemer ne bi že presodili. Da je bilo odločeno o kakšnih drugih vsebinskih vidikih, pa seveda ni dovolj, saj obstaja tudi opisani vidik. Zato za takšno, po moji oceni prehitro odločitev večine nisem mogel glasovati. Če bi v prihodnje katera od morebitnih bodočih pobudnic izrecno izpostavila kakšno različico opisanega vsebinskega argumenta, ni izključeno, da bi Ustavno sodišče takšno pobudo moralo bolj temeljito obravnavati.”

 

V opombi št. 2 je sodnik zapisal: “Pred leti se je postavilo vprašanje, ali sme javna RTV soočiti parlamentarne stranke s stranko, ki sicer ni parlamentarna, ji pa javnomnenjske ankete napovedujejo odličen volilni rezultat. Več o tem A. Teršek, Politično nerazumni in pravno nevzdržni, Dnevnik, Objektiv, 29. 10. 2011. Prof. Teršek pojasni stališče, da je treba upoštevati argument "strokovno verodostojne in preverljive ocene politične moči takšne zunajparlamentarne stranke ali skupine glede na aktualno podporo volilnega telesa. RTVS v tem primeru (ustavno)pravno sme, politično (po kriteriju politične legitimnosti) pa skorajda mora povabiti takšno stranko ali skupino k soočenju s kandidati parlamentarnih političnih strank" in da morata biti "hkrati upoštevana kriterija na volitvah pridobljene legitimnosti in verodostojno izmerjene politične moči v volilnem telesu".

To je torej ustavnopravno bistvo: treba je upoštevati argument »strokovno verodostojne in preverljive ocene politične moči takšne zunajparlamentarne stranke ali skupine glede na aktualno podporo volilnega telesa. RTVS v tem primeru (ustavno)pravno sme, politično (po kriteriju politične legitimnosti) pa skorajda mora povabiti takšno stranko ali skupino k soočenju s kandidati parlamentarnih političnih strank in morata biti hkrati upoštevana kriterija na volitvah pridobljene legitimnosti in verodostojno izmerjene politične moči v volilnem telesu.

Iskanje pravno pravilnega »razloga«

Tudi glede na pravni režim, ki je bil ustvarjen leta 2011, stranka, ki jo sklep Upravnega sodišča RS neposredna zadeva, vsekakor izpolnjuje ustavnopravni kriterij za neposredna TV soočenja s parlamentarnimi strankami. A, takšna je tu hipoteza, iz nekega drugega razloga, ne z razloga, da bi bila zakonska ureditev, po kateri za neposredni nastop na volitvah zadoščajo že trije poslanski podpisi, dovolj, da bi tako stranko opredelili za »parlamentarno«. Še manj z razloga, ker se novi politični stranki, ki do sedaj ni obstajala in je seveda ni bilo v parlamentu, pridružita le dva poslanca, ali le ena poslanka – s prestopom iz dosedanjih strank, ki so zastopane v DZ.

S sklepom Upravnega sodišča RS se odpira cela vrsta pravnih vprašanj in praktičnih težav. Nadgradnja sklepa v splošno in abstraktno pravno normo vodi do več teoretičnih pravnih absurdov.

Ustvarja pravni režim, po katerem imajo lahko nove stranke dvojni privilegij samo zato, ker so se ji priključili, ker so vanjo vstopili poslanci ali poslanke, ki svojo funkcijo opravljajo do sestave novega parlamenta po volitvah. Prvi privilegij je možnost, da si stranka neposredno in takoj zagotovi pravico nastopa na volitvah že s tremi poslanskimi podpisi. Drugi privilegij pa je pridobljena pravica, da se jo z včlanitvijo vsaj enega poslanca ali poslanke sedanje sestave parlamenta označi za parlamentarno stranko, s čimer se ji podeli pravica, da se neposredno televizijsko sooča s parlamentarnimi strankami. To pa je zavidljiva, znatna prednost pred drugimi novimi in izven parlamentarnimi strankami ter nestrankarskimi ljudskimi listami.

Sklep Upravnega sodišča RS ni pravno problematičensamo zato, ker ad hoc in kar med že odvijajočo se predvolilno kampanjo ustvari pravilo, ki je z gledišča optimiziranja možnosti za dober volilni rezultat bistvenega pomena, to pa stori sila neprepričljivo. Ustavno nesprejemljiv se mi zdi tudi zato, ker morajo biti pravna pravila predvolilne politične igre dana in znana vnaprej, kar omogoča predvidljivost ravnanj vseh akterjev. V prihodnje bi lahko nastal tudi velik in zelo resen problem z legitimnostjo samih volitev, če bi Ustavno sodišče RS kasneje o »parlamentarnosti« političnih strank odločilo drugače, kot je s svojim sklepom odločilo Upravno sodišče RS. Ne gre tudi zanemariti bojazni, da taka sodna odločitev široko odpre prostor za špekulacije in ugibanja o politični strategiji posameznih strank in jih tako zelo približa možnim špekulacijam o »nekakšni« povezavi s sodno vejo oblasti, kar lahko zelo škodi tudi sami sodni veji oblasti, njenemu ugledu in avtoriteti, seveda tudi vtisu o njeni dejanski neodvisnosti kot veje oblasti, torej videzu te neodvisnosti.

O verodostojni politični pomembnosti

Če bi RTV Slovenija tudi tokrat spoštljivo sledila precedenčnemu temelju, ki ga je ustvarila sama, kar bi pravno, ne le etično, morala početi, do problema z definicijo »parlamentarne« stranke niti ne bi prišlo. Tudi (ustavno)pravni problem ne bi nastal, če bi tudi spoštovano Upravno sodišče RS sledilo dosedanjemu pravnemu režimu RTV Slovenija in pravnim razlogom, ki so temelj njegovega nastanka.

Na volitvah bo nastopila tudi nestrankarska lista - izključno z neposredno podporo volivcev. Ta podpora je morala biti dana pisno, ob velikem trudu: podpise je bilo treba overiti na upravnih enotah, za to pa se je bilo treba predhodno naročiti, saj so veljale izjemne družbene razmere in posebna »kovidna« pravila, poseben režim. Listi je to uspelo. Na ta način je lista v največji možni meri izpolnila temeljni kriterij politične verodostojnosti in moči. Ali z drugim izrazom – legitimnosti. Trud, ki je moral biti vložen v to podjetje, ki je pravi podvig in predstavlja prvi tak primer v slovenski zgodovini, je glede na število potrebnih podpisov volivk in volivcev (po ZVDZ, člen 44 – najmanj tisoč podpisov v vsaki volilni enoti (!)) skoraj primerljiv s številom glasov, ki jih posamezni kandidati in kandidatke potrebujejo za pridobitev poslanskih mandatov. V tem bistvenem, pravno odločilnem oziru je ta lista v največji meri izpolnila pravni kriterij, postavljen leta 2011 in ponavljajoče utrjen z vsemi naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Šla je po poti največjega napora, ne najmanjšega napora. Ta izrazito demokratična in transparentna drža, z neposredno in pisno podporo pomembnega števila volivk in volivcev, ki je tudi očitno v javnem interesu in v funkciji javne koristi volivk in volivcev, bi morala biti tudi pravno upoštevana.

Dejansko pa ni upoštevana. Drugače, dejansko celo tako zelo ni upoštevana, da gre že za diskriminacijo. To diskriminacijo, kar politično šikaniranje, pa načenjajo že ankete o domnevnem ugotavljanju predvolilne ljudske naklonjenosti strankam in listam. V teh anketah vse tiste nove stranke in liste, ki so zavoljo javne drže in aktivnosti svojih osrednjih predstavnikov odigrale zelo vidno in pomembno družbeno vlogo v obdobju zadnjega leta in pol (Resni.ca, ZLS, SOS, Vesna, …), niso niti zabeležene, prisotne, ponujene javnosti kot izbira. V teh anketah se tudi prva in edina nestrankarska ljudska lista, vložena z neposredno pisno podporo volivcev, sploh ne pojavlja. To ni samo politično in medijsko zavržno, to bi moralo biti tudi pravno nedopustno.

Zdi se očitno, da je odločitev o tem, kdo bo sploh uvrščen v ankete javnega mnenja in ugotavljanja predhodne podpore volivcev, enostranska, samovoljna, brez pravnega nadzora in ni imuna na zlorabe. Sem med tistimi, ki tovrstne ankete razumejo ne kot odraz javnega mnenja, ampak kot ustvarjanje domnevnega javnega mnenja. Zato bi prisluhnil predlogu za njihovo predvolilno prepoved, če se ne zakoliči pravilo, da morajo v vseh anketah ves čas nastopati vse liste.

Vtis o šikaniranju okrepi še odločitev DVK, da nestrankarska ljudska lista na glasovnici ne sme imeti svojega logotipa. DVK je tako domnevno odločila na temelju Zakon o volitvah v državni zbor. V 52., 53. in 53.a členu zakona take prepovedi – ki bi bila neustavna, če bi obstajala – nisem našel.

Kaj se torej dogaja? Lahko na to – politično in pravno - vprašanje odgovorijo volitve?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.