Omenjenega profesorja sem sicer uspel poslušati osebno, ko se je javil po zoomu v okviru okrogle mize, ki jo je pred dobrim tednom organizirala akademska skupnost v okviru pogovorov »Agon(ija) epidemije«, kamor sem bi vabljen kot diskutant v tematskem večeru »Epidemija in družba«. Ker mi je na tej okrogli mizi ideja bila predstavljena prvič, se nekako nisem utegnil odzvati, pa tudi v moji naravi je, da zadeve premislim in potem reagiram čez čas. Misli omenjenega profesorja sicer povzemam po članku Luke Mancinija s portala Ekologicen.si, na katerega me je opozoril eden od bivših študentov.
Torej pri »masovni formaciji« naj bi šlo za psihološko stanje, v katerem družbene mase bolj ali manj slepo sledijo protipandemskim ukrepom, ki so praviloma represivni. Sicer naj bi šlo za posebno vrsto hipnoze, ki se je v zgodovini že pojavljala večinoma v totalitarnih družbah. Spomnim se, da je profesor omenjal tudi nacizem. Prav gotovo pa bi sem spadali tudi drugi totalitarizmi 20. stoletja, kot sta bila najmanj fašizem in boljševizem (komunizem).
Za masovno formacijo, nekakšno aktivacijo družbenih mas, so po Desmetu potrebni štirje pogoji: pomanjkanje občutka družbene povezanosti med posamezniki; odsotnost smisla v življenju na delovnem mestu; veliko neopredeljene anksioznosti; ter veliko nesproščene 'lebdeče' (ang. free floating) frustracije in agresije. Nekaj podobnega so, mislim da o pojavu totalitarizmov z vidika psihologije množic, pisali že pred njim veliki psihologi, kot denimo Erich Fromm (zdi se mi, da v delu Anatomija ljudske destruktivnosti), ki sem ga na dušek prebiral še kot študent. Gre za moderne idejno izpraznjene družbe, ki je za razliko od tradicionalne kompaktne skupnosti še posebej individualizirana do te mere, da lahko rečemo, da gre za nekakšen »prah posameznikov«. Te naj bi bile še posebej dovzetne za razne ideologije. Ko pa se v takšni situaciji z »neko narativo« pokaže na »konkreten objekt anksioznosti« in ukrepe za spopad z njim, potem se v prejšnji idejni družbeni vakuum naselita neka »nova povezanost in smisel«, med ljudmi zaživi neka »nova solidarnost«. Za ljudi pod vplivom masovne formacije naj bi bile značilne naslednje lastnosti: kontrola nad objektom strahu, nova povezanost med ljudmi, herojska bitka, ki godi egu.
V teoriji se zdi, da bi nekaj tega glede psihologije množice znalo veljati. Morda bi tovrsten razvoj masovne formacije v primeru velikih destruktivnih ideologij 20. stoletja lahko držal. Bistven lapsus uporabnosti te teorije za primer pandemije covid-19 pa bi se pokazal prav v Sloveniji denimo ob dejstvu, da protikoronskim ukrepom niso sledili najbolj tam, kjer so skupnosti »odtujene« (npr. v večjih mestih), temveč tam, kjer še vedno velja trdna (tradicionalna) skupnost, ki se je skušala zaščititi pred pretečo nevarnostjo. Zanimivo, da vsaj v Sloveniji prva Desmetova pogoja ne veljata za družbene sloje, ki so bolj zavezani (tradicionalni) skupnosti in so v času pandemije praviloma bolj sledili restriktivnim ukrepom, kot tiste skupnosti, ki so bolj zavezane individualizmu.
Zakaj tako? Ker je pandemija realna nevarnost in boj proti njej praktično-operativna dejavnost. Ne kakšna ideologija, ki bi stopila na mesto boga ali drugih vrednot, ki bi tradicionalno vezale skupnost. Torej gre za nesporazum že v izhodišču oziroma napako relevance. Ukrepanje v zdravstveni krizi ni nekakšen –izem. Tudi boj proti španski gripi je bil masoven, pa ni šlo za kakšno »masovno formacijo« v smislu Desmetove teorije.
Da pa se takšno krizo lahko izkorišča za dodatno bogatenje (tudi farmacevtskih multinacionalk), vojno dobičkarstvo, je povsem jasno, ampak pri tem gre za drugo stvar: konstantno (ali večno zgodbo) slabosti človekove narave, zoper katero se je treba nenehno boriti z dobrimi dejanji.
Po Desmetovem mnenju masovna formacija vodi v zožano polje pozornosti, izgubo sposobnosti za kritično mišljenje, izgubo svoboščin in pravic, otopelost in apatičnost, izgubo »stare normalnosti«, netolerance in nezmožnosti soočanja z dejstvi, obsojanje (in preganjanje) drugače mislečih. Vse te značilnosti se zdijo na udaru v vsaki kritični družbeni situaciji, ko se vsaj večina družbe konsolidira in so »oporečniki« na udaru. Takšen poudarek in opozorila pa se mi zdijo na mestu, saj lahko s strani večine v njeni emocionalni stiski pride tudi do »lova na čarovnice«. Moj odgovor, ki se zdi vgrajen tudi v moderne ustave, je v sorazmernem delovanju družbe ob spoštovanju minimalnih temeljnih človekovih pravic. Seveda glede na izjemnost situacije, saj so v izrednem in vojnem stanju te lahko celo razveljavljene, a tedaj gre dobesedno za preživetje družbe.
Zanimiv je tudi zapis, da se v času masovne formacije formirajo tri skupine ljudi: 30 % jih je v totalitarnem sistemu globoko hipnotiziranih, 40 % je pasivnih in slepo sledijo; 30 % pa ne podleže hipnozi in masovni formaciji. Že prav, toda omenjen je totalitarni sistem, boj proti covid-19 še ne vzpostavlja totalitarnega sistema, četudi uporablja restriktivne ukrepe za zajezitev pandemije. Kdaj gre že za totalitarni sistem, bi bolje povedali pravniki in politologi.
Glede na zgoraj povedano bi lahko za države srednje in vzhodne Evrope, ki so slabo precepljene, saj je v njih več nasprotnikov ukrepov kot na zahodu oziroma ljudje manj zaupajo »totalirarnim« državnim institucijam, cinično rekli, da so manj hipnotizirane oziroma manj masovno formirane. No, končno, vsaj nekje smo pred razvitejšim zahodom! Pa četudi je smrtnih žrtev zavoljo korone najbrž več. To pa je konec koncev tisti neusmiljeni pokazatelj glede tega, kdo je pravzaprav v stiku z realnostjo in kdo živi v hipnozi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
