c S
O spiralah človeških slabosti in vztrajnosti
Izr. prof. dr. Andraž Teršek Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
26.11.2021

»Vemo, da lažejo. Vedo, da lažejo. Vedo, da vemo, da lažejo. Vemo, da vedo, da vemo, da lažejo. A vseeno še naprej lažejo« (Alexander Solzhenitsyn). Ta »spirala laži« je trdovratna. Morda gre celo za največjo in najbolj trdovratno, nemara tudi najbolj usodno tegobo človeka in njegove vpetosti v družbo. Vsak poskus upiranja tej spirali in njenim škodljivim posledicam za človeka in družbo spremlja še dodatna težava, da so človekovi lastni možgani najpogostejši in največji lažnivec, ki mu mora človek kljubovati. A to ne spremeni dejstva, da mora človek pri kljubovanju spiralam laži, tudi zmot, odločno vztrajati. Ta naloga ni nemogoča, je pa težka. Tako težka je, da je prednostna.  

Leta 1787 je v pismu, naslovljenem na Williama Stephensa Smitha, zet Johna Adamsa, znameniti Thomas Jefferson, uporabil frazo "drevo svobode." Takole je zapisal:

»I do not know whether it is to yourself or Mr. Adams I am to give my thanks for the copy of the new constitution. I beg leave through you to place them where due. It will be yet three weeks before I shall receive them from America. There are very good articles in it: and very bad. I do not know which preponderate. What we have lately read in the history of Holland, in the chapter on the Stadtholder, would have sufficed to set me against a Chief magistrate eligible for a long duration, if I had ever been disposed towards one: and what we have always read of the elections of Polish kings should have forever excluded the idea of one continuable for life. Wonderful is the effect of impudent and persevering lying. The British ministry have so long hired their gazetteers to repeat and model into every form lies about our being in anarchy, that the world has at length believed them, the English nation has believed them, the ministers themselves have come to believe them, and what is more wonderful, we have believed them ourselves. Yet where does this anarchy exist? Where did it ever exist, except in the single instance of Massachusets? And can history produce an instance of a rebellion so honourably conducted? I say nothing of it’s motives. They were founded in ignorance, not wickedness. God forbid we should ever be 20. years without such a rebellion. The people can not be all, and always, well informed. The part which is wrong will be discontented in proportion to the importance of the facts they misconceive. If they remain quiet under such misconceptions it is a lethargy, the forerunner of death to the public liberty. We have had 13. states independant 11. years. There has been one rebellion. That comes to one rebellion in a century and a half for each state. What country before ever existed a century and half without a rebellion? And what country can preserve it’s liberties if their rulers are not warned from time to time that their people preserve the spirit of resistance? Let them take arms. The remedy is to set them right as to facts, pardon and pacify them. What signify a few lives lost in a century or two? The tree of liberty must be refreshed from time to time with the blood of patriots and tyrants. It is it’s natural manure. Our Convention has been too much impressed by the insurrection of Massachusets: and in the spur of the moment they are setting up a kite to keep the hen yard in order. I hope in god this article will be rectified before the new constitution is accepted.« (Dostopno na povezavi)

Izhajam iz teze, da je v tem oziru »drevo svobode« nasprotje »spirali laži.« Tezo bom pojasnil.

Ko so nekoč v neki slovenski vasi osla za kazen tepli po senci, je obveljalo kot uradno in splošno sprejeto, da so ga za kazen pretepli. A šlo je za šalo. Smešnico. Prispodobo – simpatične neumnosti. Ta sicer odraža določeno človeško slabost, a sama po sebi le ni nekaj »slabega.« S prstom ne kaže na Zlo. Niti na Laž. Pripoveduje o posrečeni preproščini razmišljanja. Pripoved, zgodba, zadeva…, notranje krožno sklenjena, se s tem konča. Brez pomembne škode. Spirale realnih družbenih zadev pa so brezkončne. In trajno škodljive, celo pogubno usodne.    

Človekova intelektualna slepota, gluhota, nevednost, lenoba in zabetonirana odločenost vztrajati v »prepričani zmoti« so brezmejne. Podobno, kot sprevrženost, patologija, značajska iznakaženost, zloba in drugi osebnostni ali značajski zdrsi človeka. Drsenje s pospeševanjem. Ali pa sla, nagon in potreba po občutku vpliva in moči. Bodisi zaradi oblasti in gospodovanja bodisi zavoljo blišča prepoznavnosti. In obojega hkrati. (Prim. Cialdini Robert B.: Vplivanje, UMco, 2015.)

Taka drža je nedotakljiva za argumente. Noben sveženj, nikakršen kup neizpodbitnih dokazov o dejstvih je ne omaja. In nobeno ogledalo – tam je podoba tistega, ki se poskuša prepoznati v ogledalu, ki se pred ogledalom prepričuje o svoji podobi, vedno prava, želena, premišljeno izdelana. Skoraj banalno se zdi omeniti, da to postane »navada« posebne vrste. (Prim. Duhigg Charles: Moč navade, UMco, 2015.)

Na delu je manjši paradoks: samo krepi se, vse to, takšna spirala.

Tako deluje psihologija človeka – če kar tako, z zamahom roke, ne odrinemo stran znanstvenih dognanj družboslovja kot nepomembnih in empiričnih potrditev kot odvečnih. Ni videti pravega razloga, da bi to storili. (Prim. Le Bon Gustave: Psihologija množic, UMco, 2016; Daniel Gilbert: Spotikanja o sreči, Lisac & Lisac, 2013.)

Zato ta aktualna družbena zgodba, v kateri kot subjekti sodelujemo (marec 2020 – november 2021 – se nadaljuje), nekateri prilagodljivo, drugi uporniško, že dolgo časa ni zgodba za soočanje argumentov o dokazih in dokazov o argumentih. To se samo od sebe ne bo spremenilo. Tega nič od tistega, kar je, ne bo spremenilo. Tega nihče, kot on sam, ne more spremeniti.

Spirale molka, laži in zmote se s časom samo raztezajo in krepijo. Tako je bilo, je in bo ostalo tako.

Isti problemi, ista vprašanja, isti odgovori, predvsem isti odgovori, ki v vsebinskem smislu to niso, a prav nobene spremembe, zasuka. In nedojemljiva prizanesljivost, molčeča toleranca do tega početja. Proces pospešenega pogrezanja je to. In zdi se, da je brez konca.

Zato ima avtor duhovite zgodbe, ki je na mestu, prav. Približno takole je zapisal, oziroma, verjetno je mislil tako:

Če ima vas 300 prebivalcev, če se 200 prebivalcev nečemu izpostavi in če sledi uradni zaključek, da je s tem nečemu izpostavljenih 500 ljudi, ker je 200 plus 300 enako 500, potem bo obveljalo, da je 500 ljudi nečemu izpostavljenih. Če je izpostavitev nečemu dojeta in prikazana kot resna grožnja za vse, bo splošno obveljalo, uradno in med ljudmi, da je seštevek grožnje 500.

Tu ne pomaga ne logika, ne argumenti, ne dokazi, ne matematika – prepričanje je zabetonirano in nedotakljivo. Na voljo ostane le še piškavi kompromis: morda številka ni absolutna in povsem točna, a zagotovo je blizu 500. Rezultat je enak, tudi posledice so enake.

Če obličje postave izbira med dejstvi in poneumljajočim kretenizmom, ovitim v patološko laganje in sprevrženost, morda tudi osupljivo in nepričakovano nevednost in izgubljenost v kompotu lastne neodgovornosti, ki se hkrati prepričuje, da ve in da ji je mar…, pri tem pa izbere drugo alternativo, zavarovano in branjeno pred resničnimi dejstvi, ta postane uradno dejstvo. Ko postane uradno dejstvo, četudi gre za laž, ostane samo še uradno dejstvo. Uradno dejstvo postane kavelj, na katerega je mogoče obesiti človekovo intelektualno slepoto, gluhoto, kratkovidnost, upogljivost, pragmatizem, nevednost, lenobo in zabetonirano odločenost vztrajati v prepričani zmoti – ki za človeka (seveda) to ni. Ker je tako znatno lažje. S ščepcem strahu postane še lažje. Z naraščanjem strahu in nelagodja postaja še lažje. Sčasoma to postane edina izbrana izbira, osamljena in izolirana alternativa, drža, ki se osredotoča le še na samo sebe, na to, kar je. Vse drugo se odloči zanemariti, odriniti stran, zatajiti, zavreči. Vse tisto drugo je pripravljena uporabiti le še za stopnjevanje jeze in srda, gneva, ne samo nezadovoljstva.

Vzroke seveda išče zunaj sebe. Pri primerih in predstavnikih drugačnosti, izbire, druge alternative. Morda tudi več alternativ. Pri drugih ljudeh torej, ki ji naslavlja, doživlja in tretira kot grožnjo in prepreko. Pri tem je ne zanima, za kaj pri tej drugosti in drugačnosti zares gre. Odloči se, da se nanjo odziva le še kot na veliko in neposredno grožnjo. Prepreko. Azil za izražanje svoje lastne, demonizirane nemirnosti in nezadovoljstva. Nad seboj, seveda, a prav zato toliko bolj goreče in intenzivno, kot bi bili težava drugi ljudje. Niti ne več Oblast in Gospostvo. Samo drugi – tisti drugi, s katerimi se ne zmore, noče in ne sme poistovetiti. Da se pri tem in zaradi tega ne bi povsem izgubila kot osebnostna identiteta.

Tudi tu gnezdi nov paradoks: taka odločitev je pravzaprav dokaj racionalna. Tvegano ji je očitati, da ni racionalna. In ker se z zavestno neumnostjo - o kateri pa tako ne razmišlja in jo brez pomisleka zavrača, zavestno in nezavedno hkrati (vzroki in posledice) - ne poslužuje pristnih, stvarno zares utemeljenih vrednostnih meril, zlahka operativno racionalizira svojo racionalnost. Neumnost postane racionalna. In to niti ni paradoks. Težavnost družbene prakse jemlje za svojo potrditev, opravičilo in izrazno intenzivnost. Za motor, ki jo poganja, za gorivo. Postane v sebi zaokrožena celota. Neprebojna. S časom pa tudi zelo surova, neprizanesljiva. Zgodi se preobrazba, ki pa ni pristna preobrazba: na plano samo butne, bruhne tisto, kar osebo, ki svojo identiteto predstavlja na ta način, tudi sicer določa. S privilegijem dodane vrednosti: zdaj je lahko zares takšna, kakršna v resnici in zares je, ne da bi jo karkoli navdalo z dvomom o tem, če je tako dobro in prav. In pri tem – to postane odločilno – nikakor ni osamljena.

Upiranje nečemu, kar je na sto tisočo potenco – ali več – močnejše od posameznika, to ni racionalno početje. Glede tega je na mestu iskrenost.

Podobna zgodba, aktualna, odločilna za ta čas in za čas, ki prihaja. Če je dejstvo “covidna smrt” nekaj, kar je določeno s kriterijem “zaradi”, bo uradno dejstvo verodostojen približek dejstvu. Če je dejstvo “covidna smrt” nekaj, kar je določeno s kriterijem “S”, oziroma “sleherni in kakršen koli S”, tudi “vselej, v vseh primerih, ko je podan S” (kot to velja v Sloveniji), bo uradno dejstvo pobalinski in sprevrženi odklon od dejstva kot Resnice. Enostavnejše ne bi moglo biti. Hkrati pa tudi ne bolj nizkotno in zavržno.

Oseba, ki se za to odloči, odločitev sicer relativizira, a posledice hkrati absolutizira. Nov paradoks. Spet racionalni – nagon po obrambi in zaščiti. Celo preživetju. Spirala.

Četudi gre pri tem za absolutno zmoto, posledično pa nemara celo za zločinsko odklonskost, ta kot takšna nikakor ne pride do izraza: vse, kar je in kar se dogaja, jo utrjuje. Nič in nihče je ne zamaje. Ljudje, ki so se bili zmožni in pripravljeni odločiti, da je pač tako, ali celo, da s tem ni nič narobe, ji zagotavljajo obstoj, stabilnost in razvoj. Prosperiteto znotraj sistema in s pomočjo sistema – družbe. Ti pa so običajno v večini, v najslabšem primeru pa na tankem robu skoraj, skorajšnje ali verjetne večine. (Pri demokraciji je pač tako, da je »večina« praviloma v zmoti. Če bi bilo drugače, demokracije ne bi bilo treba dopolniti s konceptom »ustavne demokracije.«) Nekateri imajo tudi doktorate in profesure. Nekateri še ugledna priznanja. Pogosto, četudi ne nujno, gre za poslovneže, ljubitelje denarja. Doktorati in profesure so zanje sredstvo uspešnega poslovanja. Tudi trženja svoje javne podobe. Z veseljem se odzovejo na vsako povabilo za televizijski nastop. S pomočjo medijev dobijo status “strokovnjakov.” Zato so influencerji. Če se jim v glavi od tega ne zvrti, jim inteligenca, racionalna in tehnična inteligenca, strateška in taktična, ki jo vsekakor imajo, to dovoljuje in omogoča. Kadar jih takšno zaporedje dogajanja zapelje do točke, ko moč argumenta prepustijo na nemilost argumentu moči, se jim zgodi usodni in nepovratni zdrs. A ga ne dojemajo kot takšnega. Tega ne želijo in ne smejo. Spirala jih – dobesedno – požre.

Velja samo pripomniti, da so tudi psihopati pogosto nadpovprečno inteligentni ljudje: do potankosti vedo, kako se morajo vesti pred drugimi ljudmi, celo, kakšen bo odziv drugih ljudi, do potankosti. Zelo težko jih je pravočasno prepoznati, sploh pa prečitati kot knjigo.

A tudi tako banalna in abotna, nadbutalska ponižanost človekovih intelektualnih zmožnosti ne zanima tistih, ki se odločijo, da jih ne bo zanimala. Pika. Konec zgodbe. Ko gre za sožitje sistema in družbe, za razlitje družbenih subjektov v sistemu, in za njegove prakse.

Zato ponovim: ko je moč argumenta v celoti, popolnoma, sistemsko in uradno zamenjana z argumentom moči, se poskus sodelovanja v določeni zgodbi z argumenti vselej izjalovi in postane do konca brezplodno početje. Jalovo in brezplodno početje, kar trud z argumenti in dokazi o dejstvih pričakovano postane, ko – docela logično – preide v vzporedni proces utrjevanja sprejetosti in s tem legitimnosti vseobsegajočega sistemskega poneumljanja, zavajanja, sprenevedanja, manipuliranja in laganja. Z argumentom – sistemske – moči.

Advokat, ki bi rad na zatožno klop postavil hudiča, tako nehote postane hudičev advokat. Sicer utrjuje prepričanja: prepričanja enako prepričanih, a tudi in predvsem zmotna prepričanja drugače prepričanih. Namreč, več je neizpodbitnih dokazov o zmoti prepričanih, bolj se tisti v zmoti oklepajo svojih prepričanj. Sčasoma tudi na vse načine in za vsako ceno. Tudi za ceno nasilja in z nasiljem. Najprej psihičnim, potem socialnim, finančnim in končno fizičnim. Dogaja se nam pred očmi in se bo zelo verjetno dogajalo še bolj. Še vedno smo – še ena teza - znotraj 1% scenarija.

Na družbeni ravni se zato ARGUMENTI izvotlijo. Na eni strani so sami sebi namen in proizvodnja diametralno nasprotnih posledic od želenih, na drugi strani pa kupi sveže pripravljenega betona za utrjevanje spiral.

Početje, ki vztraja pri argumentih in dokazih o dejstvih, se že lep čas ne zdi več smiselno. Nekaj smisla bi takšno početje dobilo vrnjenega samo v primeru, če bi Prometejev ogenj zadel medije v čelo, ne da bi jih poškodoval in če bi sodna veja oblasti ostala imuna na vsesplošno histerijo nevednosti, enoumja, nemišljenja, poneumljenosti in zavestne, premišljene avtolobotomije. Volje do poniževanja in ponižanja.

Izpolnjenosti drugega predpogoja si gre želeti, a ga ne gre pričakovati kot samoumevnost ali gotovost, neizbežnost. Tudi tu gre namreč za zadevo človeka in po meri človeka – tistega, ki to vejo oblasti predstavlja. Tudi ta človek je običajno enak človeku kot takemu. Povprečnemu. Praksa potrjuje tezo. Izjeme, ki zazevajo ven iz zaključenega kroga določene skupine ljudi, v tem primeru sodnic in sodnikov, pa v danem kontekstu niso in ne morejo biti lastovke, ki naznanjajo pomlad. Sistem je preobsežen in premočan.

Si gre kljub temu še naprej prizadevati za uvid, razumevanje in kljubovanje tistemu, za kar zares gre? Najbrž da. Četudi je to lahko pospešena pot v samopogubo. A zdravstvena in socialna, končno pa življenjska samopoguba se mi še vedno zdijo boljša izbira od intelektualne, etične in moralne samopogube. Samozanikanja. Od izmaličenja lastne osebnosti in odpovedi – sebi kot Osebi in Človeku. Umreti kot Oseba in Človek, ali živeti kot bitje, subjekt, celo osebek? Ob neizpodbitnosti človekove kratkotrajnosti in minljivosti, nepomembnosti v vesolju in času? Zadeva izbire. Subjektivne.

Četudi obstoja objektivnih kriterijev v tem kontekstu ne gre zanikati.

Zame? Izbira je jasna. Nedvoumna.

Ko nastopi vojna, so argumenti, dokazi in dejstva popredmetena surovina na smetišču. Sistem jih jemlje s smetišča kot surovino za gorivo, za svoj pogon in utrjevanje. Žal je tako v zadevah človeka. (Sklep potrjuje družboslovna in humanistična literatura, celo naravoslovna literatura.)

Nastopila je vojna. Vojna vseh vojn. Kriminal vseh kriminalov. Zločin vseh zločinov. Zlo vsega Zla.

Ima racionalno razlago in cilj? Ima. A ju kategorično zavračam kot sprejemljiva.

Teoretično in načeloma se gre lahko nad “tanke” tudi z vrtnicami. A morebitni uspeh bo veliko presenečenje, primerljivo s čudežem.

In vendarle gre vztrajati – pravzaprav gre (tako rekoč samo še) za to: za vztrajanje.

Očitno je, da spirale človeških drž in ravnanj vsebujejo element vztrajanja. Nikakor pa ne vsebujejo Biti vztrajnosti. Gre zgolj za njeno inverzno podobo v zamegljenem ogledalu.

Ko bi se le močno motil.

Vztrajati v prizadevanju za vladavino prava, Svobodo in Resnico, za »drevo svobode«, namesto »spirale laži«, dokler bo upanje lahko vezano na eno samo sodišče in enega samega sodnika ali sodnico – to naj bo naša drža.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.