Države članice Evropske unije (EU) so se že lansko poletje odločile za skupen pristop pri cepljenju proti covid-19. Agencija EU za zdravje je do sedaj odobrila štiri cepiva proti covidu-19. Strategija Evropske unije za cepljene sicer med cilji tudi določa »zagotavljanje kakovosti, varnosti in učinkovitosti cepiv« in »zagotavljanje pravočasnega dostopa do cepiv državam članicam in njihovemu prebivalstvu ob hkratnem vodenju globalnih solidarnostnih prizadevanj«. Države članice EU trenutno stopicajo za najuspešnejšimi državami po hitrosti cepljenja prebivalstva. Po drugi strani so farmacevtske družbe z ozemlja držav članic EU od 1. decembra 2020 izvozile 77 milijonov doz v 33 držav. Hkrati se soočajo z visokim nezaupanjem prebivalstva do vsaj enega dostopnega cepiva. Nekatere države članice kot sta denimo Madžarska in Slovaška so že pred nekaj meseci ubrale svoj pot. Samostojno so si izpogajale pogodbe z ruskimi in kitajskimi proizvajalci. Njihovo samostojno postopanje je po eni strani skregano s skupno strategijo EU, po drugi strani je s človeške plati razumljivo. Prebivalstvo držav članic od njihovih vlad pričakuje, da bodo po več kot pol milijona presežnih smrti v zadnjem letu znale bolje zavarovati človeška življenja, svoboščine in gospodarstvo.
Kitajska, Indija, Rusija in še nekaj držav uporablja cepiva, ki so jih razvila njihova državna podjetja kot orodje za krepitev in širitev svoje moči predvsem v državah globalnega juga, pa tudi znotraj Evropske unije. Cepiva razpošiljajo po svetu kljub temu, da večina njihovega prebivalstva še ni bilo cepljenih. Vodilni profesorji mednarodnih odnosov so pred tednom dni utemeljevali potrebo za podoben pristop tudi Združenih držav Amerike in tako za povrnitev njihove vloge v svetu, v članku objavljenem v Foreign Affairs.
Zaradi neučinkovitosti Evropske komisije pri nadzoru nad izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti družbe AstraZeneca sta tako Rusija in Kitajska znova uspeli vnesti nestabilnost v delovanje držav članic Evropske unije. Ni dvoma, da sta lahko obe državi zadovoljni, saj si obe želita šibko Evropsko unijo, kjer države članice in evropske institucije ne morejo najti soglasja niti glede tako osnovnih zadev kot je dostava cepiva. Taktika seveda ni nova, saj jo poznamo iz (domnevnega) tujega financiranja nekaterih političnih strank iz nekaterih evropskih ustavnih demokracij kot tudi iz referendumske kampanje glede izhoda Združenega kraljestva iz Evropske unije.
V slovenski javnosti in drugod znotraj Evropske unije se pojavljajo glasovi, da bi morale države članice posamično skleniti pogodbe o dobavi s kitajskimi in ruskimi proizvajalci. Iz javnozdravstvenega vidika, če ta cepiva pridobijo soglasja evropskih regulatorjev, ni dvoma, da so dobrodošla. A močnejši pomisleki so podani iz geostrateškega vidika. Če bo vsaka država članica v svojem imenu in za svoj račun sklepala pogodbe s proizvajalci iz tretjih držav, kaj to pomeni za stabilnost in prihodnost Evropske unije? Jo res še potrebujemo, če ne zna in ne zmore pravočasno poskrbeti za tako osnovno dobrino kot je javno zdravje svojega prebivalstva? V najslabšem primeru bodo še bolj privlačne postale prakse avtokratskega vladanja in državnega upravljanja iz evropske soseščine.
Enako se pojavlja dvom glede vloge Evropske unije v svetu. Kakšno moč še ima ta klub v svojih zunanjih odnosih? Evropska unija ne le sodeluje, temveč je primarna donatorka v mehanizmu Covax Svetovne trgovinske organizacije, ki dobavlja cepiva državam globalnega juga. Kljub temu pogrešamo njeno močnejšo vlogo še posebej v odnosih z državami v evropski soseščini, kot denimo v Jugovzhodni Evropi? A kaj Evropski uniji še sploh ostane, če so nekatere nekdanje bivše jugoslovanske republike veliko uspešnejše pri cepljenju kot same države članice Evropske unije? Evropska komisija se po drugi strani zdi nezmožna zagotoviti, da podjetja, predvsem AstraZeneca, izpolnjujejo svoje obveznosti v pogodbenih rokih.
Ali so države članice in evropske institucije lansko poletje izoblikovale primerno in ustrezno strategijo za cepljenje? Zakaj niso že lani spodbudile naložb za povečanje proizvodnih zmožnosti farmacevtskih družb, ki imajo sedež na ozemlju Evropske unije? So podcenjevale vpliv Brexita na distribucijo cepiv? Ali je smotrno denimo tudi v Slovenji vlagati v gradnjo tovarn za proizvodnjo cepiv? Evropska komisija kot tudi države članice morajo podati odgovore na slednje vprašanja in prevzeti odgovornost.
Globalne velesile v tem trenutku zato škodoželjno opazujejo neenotnost in počasnost Evropske komisije pri dobavi cepiv. Evropska komisija se mora zavedati, da je prihodnost Evropske unije pogojena z izboljšanjem hitrosti, kakovosti in učinkovitosti cepljenja v drugem četrtletju letošnjega leta ter s povečanjem zaupanja javnosti v že obstoječa cepiva. Okrepiti je potrebno proizvodnje zmožnosti evropskih proizvajalcev kot tudi nadaljevati in izboljšati vodilno vlogo Evropske unije v sistemu Covax pri dobavi cepiv državam globalnega juga. V primeru potencialnega nadaljnjega zavlačevanja cepljenja, se lahko Evropska unija in zaupanje v njeno delovanje zamajeta ravno v času slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije. Več kot pol milijona presežnih smrti zaradi covida-19 terja učinkovitejše delovanje in nadzor institucij Evropske unije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
