c S
S sliko (z dejstvi) ni nič narobe - če in ko se vsi pretvarjajo, da ni nič narobe
Izr. prof. dr. Andraž Teršek Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
05.03.2021 Po koncu včerajšnjega televizijskega informativnega programa na javni RTV mi je kolega poslal sporočilo - sms: »Bojim se, da so nas vse do konca poneumili.« Nisem mu odgovoril. Besede »strah«, »vse«, »do konca« (najverjetneje je mislil »nepovratno«) in »poneumili« so bile preveliko večerno breme. Prevelik miselni izziv. Tudi trpka bolečina. Zametek tesnobe. Zanikati si nisem drznil. Pritrditi nisem želel.

Uvod

Na javni televiziji so se pogovarjali o »twitterju«, »twittih« in lažnih, izmišljenih, neosebnih »profilih«, »twitter računih«. Osredotočeno so se pogovarjali o dnevno-političnih, strankarsko agitacijskih, navijaških, lažnivih in zmerjaških twittih. Kategorično Odstopljeni (ko sem pojasnjeval, zakaj ni več funkcionar, sem ponovno ostal sam, zato je on ostal minister) je moderatorko oddaje naslavljal z osebnim imenom – »Erika«. Zanimivo. Moderatorka ni ugovarjala. Škoda. Pritoževal se je, medtem ko je bil ponovno na televiziji – kar je sicer sijajna strategija, ki se je izkazala za zelo uspešno (zadeva je psihološko enostavna: bolj te nekdo kritizira, bolj se mu trudiš ugajati in ugoditi, potem te kritizira še bolj in se mu še bolj trudiš ugajati in ugoditi, potem te ta še bolj … in ti se še bolj …; tako to poteka) –, da so »on« in »njegovi«, ki so ves čas na televiziji, vsak dan, večkrat in dolgo časa, večinoma sami – premalo na televiziji. Niso mi pritekle solze smeha. Zadeva je preresna.

Tema, o twittih, ni povsem nepomembna. Ni pa dovolj pomembna – za te čase in v teh družbenih razmerah.

Zapis o dogodku sem vnesel v svoj seznam dogodkov, ki odražajo in sporočajo pomembnosti.

V seznam sem vnesel tudi zadnjo temo včerajšnjih Odmevov – Ustavno sodišče RS.

Skok v bližnjo preteklost.

Jedro

Predsednik države je javno povedal, da je prisluhnil in uslišal željo državnega zbora po večjem številu predlaganih kandidatov za prosta mesta na ustavnem sodišču, kot je prostih mest. Napovedal je, da bo »odslej« predlagal državnemu zboru v glasovanje več oseb, kot je prostih mest. Junija 2020 je predlagal dve osebi. Ena oseba je, presenečena nad presenetljivostjo drugega kandidata, pred glasovanjem odstopila od kandidature – da je kandidatu, ki ji je stopil v bran pred osebnimi napadi, otežila, na koncu tudi preprečila izvolitev.

6. junija 2020 kandidat za mesto sodnika ustavnega sodišča ni prejel dovolj glasov, četudi so parlamentarne stranke javno napovedale, tako rekoč obljubile najmanj 50 glasov. Teden dni pred glasovanjem je kandidat prejel telefonski klic, v katerem mu je visoki član največje vladne in parlamentarne stranke vnaprej čestital za izvolitev. Dva dni kasneje je bilo kandidatu sporočeno, da si je nekdo premislil. Kandidatu je bilo sugerirano, da bo zadoščalo, če tistega, ki si je premislil, »vljudno prosi« za izvolitev. Kandidatu kaj takega niti na misel ni prišlo.

Nekaj ur pred glasovanjem je bil kandidat napaden, skoraj medijsko linčan s konstruktom. Konstrukt je bil v nekaj urah dvakrat predrugačen, ker je nekdo dojel, kdo je bil in kdo ni bil premier določenega leta. Po glasovanju so parlamentarne stranke še vedno zatrjevale, da ima kandidat še vedno najmanj 50 glasov. Osem glasovnic je bilo neveljavnih. Seštevek indicev kaže, da je bilo to število naključje. Močni indici kažejo tudi na zelo verjetne avtorje teh glasovnic. Predsednik države kandidata ni nemudoma predlagal v ponovno glasovanje, ampak je ponovil javni poziv za zbiranje kandidatur. Na to temo ga ni nihče, ne iz politike, ne iz medijev, nič vprašal.

Po novem razpisu je predsednik države predlagal državnemu zboru enega kandidata, čeprav je napovedal, da bo »odslej« predlagal vsaj dva. Neprijavljenega kandidata, ki so ga predlagale tri opozicijske stranke, neuspešnega (nekateri ga označujejo za »propadlega«, večina pa za »nesojenega«) junijskega kandidata, ni želel sprejeti kot uradnega kandidata. Pred štirimi leti je bil dejansko samo en prijavljeni kandidat za eno sodniško mesto na ustavnem sodišču. Ta isti kandidat. Drugo, neprijavljeno kandidatko, je predlagala največja parlamentarna stranka. Predsednik države je njeno kandidaturo uradno sprejel. Kandidat, ki je poskus ukane spregledal, je umaknil kandidaturo. Izvoljena je bila tretja oseba. Na to temo predsednika države ni nihče nič vprašal, niti tega nihče ni komentiral. 

Na novi razpis se je ponovno prijavil tudi neuspešni junijski kandidat. Sporočeno mu je bilo, da je predsednik države ob pogovorih s predstavniki poslanskih skupin dejal, »da ga nikoli več ne bo predlagal.« Sporočeno mu je tudi bilo, da je bilo govora o kandidatovem »zdravju«. Če je bilo res govora tudi o kandidatovem zdravju, takšnem, kot je, obstaja utemeljen sum o kaznivem dejanju. Če je bilo govora o kandidatovem zdravju, kakršno ni, tudi obstaja utemeljen sum o kaznivem dejanju. O tem nihče predsednika države ni nič vprašal, niti tega ni komentiral. Razen novinarja Igorja Mekine (Insajder), ki je prejel odgovor, kot je bilo kandidatu pojasnjeno, »da ga podpira samo LMŠ«. To ni bilo res. Novinar je to tudi napisal. Predsednika države o tem ni nihče nič vprašal.

Predsednik države mesece zavlačuje postopek predlaganja novega kandidata ali kandidatke. Tega nihče ni problematiziral. »Nesojenemu« je bilo vmes trikrat sporočeno, da ima še vedno med 47 in 52 glasov. Predsednika države o tem ni nihče nič vprašal.

V zadnjih dveh kolumnah sem pojasnil, zakaj obstajajo razlogi za sum, da na Ustavnem sodišču o vlogah odloča tudi oseba, ali odločata tudi osebi, sekretar dr. Nerad in vodja glavne pisarne, od katerih nobena oseba nima sodniške funkcije in zato tudi ne zakonskega dovolila in pooblastila za takšno početje. Ustavnega sodišča o tem ni nihče nič vprašal. Prejel sem več vprašanj, če mislim, da se bo kaj zgodilo; v smislu interne preiskave, odpovedi delovnega razmerja (v primeru, da je to res), celo kriminalistične preiskave. Odgovoril sem, da se nič od tega ne bo zgodilo. Nič od tega se ni zgodilo. Sekretar Ustavnega sodišča je postal kandidat predsednika države za prosto mesto na Ustavnem sodišču. Predsednika države o tem ni nihče nič vprašal, niti tega ni nihče komentiral.

Sporočeno mi je bilo, da proces iskanja kandidata ali kandidatke, ki pa ne sme biti »Nesojeni«, tokrat poteka obratno, kot sicer: bojda predsednik države obiskuje in prepričuje poslanske skupine in ne obratno.

Pojavilo se je tudi že novo, rezervno ime novega kandidata. Tu bom zelo neposreden: nikoli ne bom razumel, ker tega ne želim razumeti, iz česa točno vznikneta želja in pripravljenost kogarkoli, ki poklicnega in javnega dela ni namenil ustavnemu pravu, ustavništvu in ustavnosodnemu odločanju, da si ne le dovoli in upa, ampak tudi drzne sprejeti kandidaturo za funkcijo sodnika ustavnega sodišča.

Seveda pa vem, da se je to v preteklosti že dogajalo in zgodilo. V preteklosti so devetletni mandat na Ustavnem sodišču preživele tudi nekatere osebe, ki se nikoli niso zares ukvarjale z ustavništvom, ki so na sejah molčale, niso pisale ločenih mnenj, če pa so kakšno ločeno mnenje le napisale, pa je bilo očitno, da bi bilo bolje, če ga ne bi.

Najbolj pa izstopa, morda, zdi se tako, zgodba nekega mariborskega profesorja prava, ki si je močno želel postati »ustavni sodnik.« Razloga ni skrival: »Plača med 3.000 in 3.500 eur neto je dobra, enkrat na teden se bom peljal v Ljubljano in če ne bom želel ničesar storiti, mi tega tudi ne bo treba, ker lahko vse namesto mene storijo drugi.« K sreči ni postal »ustavni sodnik.«

Za strokovno in splošno javnost utegne biti zanimivo tudi dejstvo, da preveliko število poslancev in poslank (pri treh poslankah sem to prav posebej tudi osebno izkusil) sploh ne razume znatne razlike med rednimi sodišči in ustavnim sodiščem, zato tudi ne znatne razlike med sojenjem na rednih sodiščih in ustavnosodnim odločanjem. Tiste, ki tega ne razumejo (ali ker nočejo ali ker ne zmorejo), slišimo nemalokrat izjaviti, da »ustavno sodišče potrebuje področne pravne specialiste«. Ko sem to – tudi to – slišal v Državnem zboru na dveh samo-predstavitvenih sestankih, sem molčal. Prvič, ker vem, da gre v takem primeru molčati, da se gre ugrizniti v jezik. Drugič, ker je eden od teh sestankov, kjer sem to slišal, v drugem delu (po tem, ko je določena oseba odšla s sestanka) potekal kot policijsko zaslišanje. Molčal sem. So pa govorile oči in obraz.

Zaključek

Potem je prišlo kot strela z jasnega: najprej twitt, potem retwitt (ve se, po čigavi ideji in izpod čigavih prstov, a se o tem javno ne govori in ne piše), s katerim se skuša diskreditirati točno določenega sodnika Ustavnega sodišča. Prozorno in kristalno jasno je, zakaj. Tu ni nobenih naključij, ne časovnih, ne 'načinovnih', ne personalnih. Še bolj prozorno in še bolj kristalno jasno, »zakaj«, postane, ko večerno pogovorno oddajo o tem vodi določena oseba in jo v tem delu odvodi na določen način.

Je pa kolega prof. dr. Jurij Toplak poskrbel, da je bil enosmerni in osredotočeni napad in poskus osebne diskreditacije, ki ima najverjetneje za cilj sodniško eliminacijo, razrahljan. Kolega je namreč včeraj zvečer pojasnil velik in celostno nesprejemljiv problem (občasnega?) »načina delovanja« Ustavnega sodišča - kot institucije. Ta problem je tako velik in tako pomemben, da »kliče« po interni in zunanji reviziji, preiskavi, analizi - in nadzoru. In seveda po natančni skrbi in odgovorni zagotovitvi, da se problem reši (– če obstaja).

A s to »sliko«, s to »podobo realnosti« (antipolitike) ni nič narobe, če se vsi pretvarjajo, da z njo ni nič narobe.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.