Pred leti, ko sem pisal magistrsko nalogo sem izhajal iz teze, da karakterizirata pravo prav aspekta interesov in komunikacije ter pri tem ugotavljal, da je privlačnost prava v moderni družbi prav v omejenosti normativnih modalitet. Za razliko od običajne interakcije med ljudmi, ki ima številne nianse, odvisne tako od jezikovnega, kot tudi kulturnega in še kakšnega okolja, je pravo pravzaprav zelo skopo – prepoveduje, zapoveduje in dovoljuje (slednje je vedno malce pogojno zraven, ker dovolitev prej ali slej trči na prepovedi in zapovedi). Ta omejenost komunikacije pa je tudi, ob nesporni prednosti, ki jo ima v kakofoniji vsakdana, njena slabost. Zato pravno urejanje ni vedno primerna reakcija na družbeno dogajanje in se je potrebno zanesti na paralelne, praviloma samonikle normativne sisteme, kot sta morala in tradicija. Da bi se slednja lahko razvila, pa jima pravo mora dati prostor, v katerem delujeta.
Ena izmed temeljnih ugotovitev glede interneta je že dolgo, da je kar nekaj časa bil podoben Divjemu Zahodu, tistemu iz starih vesternov, v katerih je zmagal tisti, ki je znal hitreje potegniti pištolo in kjer si se lahko zanesel samo nase ter na najožje prijatelje. Regulacija svetovnega spleta je zato gotovo eden izmed večjih podvigov za pravo, še zlasti zaradi tega, ker njegovo delovanje ni vezano na ožji teritorij nacionalne države z jasno določeno in vidno učinkovitostjo državne oblasti. Za nekaj zadev sicer obstaja konsenz na svetovni ravni, a pogosto na ravni resnično najnižjega skupnega imenovalca. Proti temu, glede na to, da sam zagovarjam stališče, da je pravo ultima ratio glede urejanja družbenega dogajanja (in ne samo pri kazenskem pravu, za katerega ta maksima sicer velja), pravzaprav ne morem biti.
Če torej izhajamo iz ugotovitve, da je sedanje življenje, še zlasti v okoliščinah epidemije in raznih „lock downov“, pretežno odvisno od komunikacije na platformah družabnih omrežij, pa je vendarle ugotoviti, da se bo moralo krepko premisliti, kako dalje. Za razliko od mnogih, ki so bili navdušeni nad dejstvom, da so Donaldu Trumpu zaprli („do življenjsko“, če prav razumem) njegov Twitter račun, sem sam do te poteze bolj skeptičen. Tako, kot sem bil pred tem skeptičen pred zaprtjem možnosti komuniciranja številnim drugim osebam, na različnih straneh političnega spektra, ki se je bolj subtilno odvijalo na recimo Youtubu in Googlu.
Kot vedno se tukaj zastavi vprašanje, kaj je še mogoče razumeti kot zasebno in javno. Velike družbe, ki upravljajo s temi družabnimi omrežji, so načeloma pravni subjekti zasebnega prava in zaradi tega je pravno urejanje notranjih odnosov zasebna stvar. Ljudje, ki na teh omrežjih sodelujejo, se ob nastopu strinjajo s pogoji, ki jih le ti postavijo in tako tudi s tem, da jim bo določen način komunikacije onemogočen in tudi, da bodo ob kršitvah izključeni. Podobno, kot pri športnih društvih in podobnih zadevah. V pravni praksi se pogosto odpirajo vprašanja, ali je pri tem resnično možno dopustiti tudi ureditve, ki udeležencem ne omogočajo na nek način demokratične udeležbe.
Pri nas se je recimo takšno vprašanje že reševalo pri ureditvi študentskih organizacij.
Kot demokratično udeležbo mislim na ureditev, ki upošteva standarde, ki sicer veljajo v državni organizaciji, zlasti človekove pravice. Na družabnih omrežjih bo to seveda primarno svoboda govora. V javnem prostoru je slednja omejena s pravicami drugih in tako v pozitivni kot negativni smeri ustrezno pravno normirana – torej pravo tako omogoča, da se svoboda govora lahko udejanja, kot tudi določa, katere so njene omejitve. Oboje celo z instrumentarijem kazenskega prava, kot skrajnega pravnega sredstva. Seveda so posledice prekoračitev meja svobode govora tudi v sankcioniranju kršiteljev, recimo pregona kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime ter civilnih tožb, a zagotavljanje prostora delovanja na družabnem omrežju (javno) pravo zaenkrat ne omogoča.
V tem smislu me resnično zanima, kako se bodo stvari na koncu uredile. Po logiki, s katero se je s pomočjo države reševalo družbe, ki so bile „too big to fail“, bo verjetno prej ali slej prišlo tudi do tega, da bodo te družbe morale dopustiti vpliv države. Nenazadnje si politični aparat ZDA, ki je velike pretrese doživel prav zaradi interneta in družabnih omrežij (o tem ni nobenega dvoma), sploh ne more privoščiti, da bi dopustil takšno stanje. Pri tem se sam vedno spomnim tistega reka - „če seješ veter, boš požel vihar“. Obama je bil prvi predsednik, ki je prišel na oblast in obdržal oba mandata z aktivno uporabo možnosti interneta – Trump je zadevo samo pripeljal do, po mojem zgolj začasnega, ekscesnega vrha. Zgolj cenzura Trumpa in njegovih privržencev preprosto ne bo zadostovala. Jasno je edino to, da bodo način pravne ureditve diktirale ZDA, zaradi izrazite skepse do državnih posegov v zasebne strukture, pa bo to tako dolg kot kompleksen proces.
Pa pustimo pravno ureditev ob strani. Če odstraniš političnega nasprotnika iz javnega prostora, tvegaš, da se bo dogajalo nekaj drugje, s čemer ne boš seznanjen. Znameniti citat don Corleona iz filma Boter, da moraš imeti prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje, govori v prid temu, da je treba slediti (sic!) tudi in še zlasti tistim, ki so na nasprotni strani tvojih interesov - za tiste, ki so na tvoji strani, to tako ali tako veš. Že iz tega razloga se cenzura največkrat ne obnese.
Druga stvar pa je seveda odnos do spornih izjav – njihove pomembnosti resnično ni potrebno potencirat z lastno reakcijo. Glede Trumpa recimo nekateri že ugotavljajo, da bo sedaj pri večini glavnih medijev prišlo do upada gledanosti, ker se pač ne bodo mogli zgražati nad njegovimi potezami in s tem pritegniti publike. Zadeva je jasna in znana - če ti sosedov Joža v oštariji pijan razlaga, da je videl v hosti vampirja, je najbolje, da ga potrepljaš po rami, poveš, da so časi pač hudi in se posloviš. Če pa boš to, kaj ti je Joža povedal, tudi z opozorilom, da je bil pijan, povedal vaški opravljivki Micki, bo naenkrat tretjina vasi hodila naokoli z venci česna okoli vratu in glogovim kolom v roki. Takšna je pač naša narava in za posledice ne moreš kriviti Jožeta, temveč sebe.
Načelno sem torej še vedno za svobodo na družabnih omrežjih, pričakujem namreč, da se bodo vzpostavili samonikli mehanizmi, ki bodo uredili komunikacijo na njih. Ekscese v realnem življenju lahko relativno uspešno preprečujemo in saniramo s klasičnimi pravnimi sredstvi in s tem bi se morali zadovoljiti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
