V zadnjih tednih so me študenti pogosto spraševali, ali nosijo države v pravu človekovih pravic kakšno odgovornost za številne umrle v času epidemije in če v kakšnem obsegu. Sorodniki številnih žrtev kovida-19 čutijo, da bi lahko najbližji še vedno živeli, z njimi delili srečne in žalostne trenutke, če bi državni organi sprejeli pravočasne ukrepe za preprečitev njenega širjenja. Iz sosednje Avstrije poročajo o napovedih preiskav tožb zoper odgovorne v vasici Ischgl. Iz Španije prihajajo poročila o skupinskih pritožbah več tisoč sorodnikov žrtev. Ali države lahko nosijo pozitivne obveznosti, da pravočasno sprejmejo ukrepe za varstvo pravice do življenja? Kakšna je lahko odgovornost države, če ni pravočasno sprejela zajezitev širjenja epidemije? Težka vprašanja, ki se bodo reševala v prihodnjih mesecih in letih v sodnih postopkih pred domačimi sodišči kot tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.
V pravu človekovih pravic ima država tako na podlagi Ustave RS kot tudi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsebinsko tako negativne kot pozitivne obveznosti do varovanja pravice do življenja. Negativne obveznosti državo zavezujejo, da njeni organi, denimo policija in vojska ne posegajo v pravico do življenja. Po drugi strani ima država pozitivne obveznosti, da si prizadeva, da na njenem ozemlju tudi med zasebniki, denimo v podjetjih, ne prihaja do kršitev pravice do življenja. Negativne obveznosti ustvarjajo takojšno obveznost kot rezultat, pozitivne obveznosti pa obveznost prizadevanja. Hkrati imajo države pozitivne postopkovne obveznosti, da skrbno, pošteno, neodvisno in hitro raziščejo vse posege v pravico do življenja.
Jasno je, da država v vsakdanjem življenju ni zavezana in ne more preprečiti prav vsakega posega v življenje, do katerega lahko pride kadarkoli, denimo na avtocesti, gradbišču, nočnem klubu in drugod. Takšna obveznost bi bila neživljenjska. Strožje obveznosti veljajo pri izvrševanju policijskih in vojaških obveznosti. A slednje ne pomeni, da država nima prav nobene obveznosti za varovanje pravice do življenja tako v javnem kot tudi zasebnem sektorju. Tam lahko svojo obveznost izpolni le, če dokaže, da je sprejela učinkovite in pravočasne ukrepe za preprečitev posegov v življenje.
Če izvršilna oblast ne želi razglasiti epidemije kljub nasvetom stroke in pravočasno ne sprejme skrbnih in zavezujočih ukrepov samoizolacije in karantene, bo težko ubežala odgovornosti za kršitev svojih pozitivnih obveznosti za kršitev pravice do življenja. Enako velja, če njeni državni javnozdravstveni organi niso priporočili razglasitve epidemije, četudi so jo denimo sosednje in druge države razglasile že teden prej. Če iz dokazov izhaja, da temu ni bilo tako, je jasno tudi, da si takšna država ni ustrezno prizadevala zavarovati svoje pravice do življenja. V številnih evropskih državah, Italiji, Franciji, Španiji in tudi v Sloveniji, se zato upravičeno sprašujemo ali so pristojni državni organi sprejeli pravočasne ukrepe, da bi učinkovito in pravočasno zavarovali pravico do življenja tako v javnih kot zasebnih domovih za starejše?
Evropsko sodišče za človekove pravice je v svoji sodni praksi razdelalo državno obveznost prizadevati se, da ne prihaja do posegov v življenja. Sodne prakse glede pozitivnih državnih obveznosti pod pravico do življenja v času epidemije iz razumljivih razlogov ni, a lahko pogledamo primerljivo prakso glede zdravstvenega varstva in naravnih nesreč. V zadevi Lopes de Sousa Fernandes proti Portugalski je denimo zapisalo, da »… državna obveznost urejati (zdravstveni sistem op. a) … vključuje dolžnost zagotavljanja učinkovitega delovanja tega regulativnega okvira. Regulativne dolžnosti … vključujejo potrebne ukrepe za zagotovitev izvajanja, vključno z nadzorom in izvrševanjem« (Veliki senat, št. 56080/13, 19. december 2017, 189. odstavek). Sodniki pa so v zadevi Powell proti Združenem kraljestvu sporočili, da »… ni mogoče izključiti, da lahko dejanja in opustitve oblasti na področju zdravstvene politike v določenih okoliščinah sprožijo njeno odgovornost … (odločitev o dopustnosti pritožbe… št. 45305/99, 4. maj 2000). Evropsko sodišče je v zadevi M. Özel in ostali proti Turčiji glede pozitivnih obveznosti opomnilo, da »…so potresi dogodki, nad katerimi države nimajo nadzora, katerih preprečevanje lahko vključuje le sprejemanje ukrepov, ki poskušajo omejiti tako, da se njihov katastrofalni učinek zmanjša na minimum …obveznost preprečevanja vključuje sprejetje ukrepov za okrepitev zmožnosti države za spopadanje z nepričakovano in nasilno naravo naravnih pojavov, kot so potresi.« (št. 14350/05, št. 15245/05, št. 16051/05, 17. november 2015, 173. odstavek). V zadevi Budayeva in ostali proti Rusiji pa je Evropsko sodišče oblikovalo kriterije, kako presojati ali je država izpolnila svoje pozitivne obveznosti olajšati posledice naravne nesreče, in sicer med drugim: »zakonitost dejanj ali opustitev oblasti v domačem pravu …, postopek odločanja v državi, vključno z ustreznimi preiskavami in študijami, in zapletenost vprašanja, zlasti kadar gre za nasprotujoče si interese Konvencije...« (št. 15339/02, 21166/02, 20058/02, 11673/02 in 15343/02, 20. marec 2008, 136. odstavek). Dodalo je še: »… Obseg pozitivnih obveznosti, ki se v določenih okoliščinah lahko pripiše državi, je odvisen od izvora grožnje in obsega, v katerem je eno ali drugo tveganje dovzetno za olajševanje.« (Prav tam, 137. odstavek)
Iz sodne prakse Evropskega sodišča tako izhaja, da ima država pozitivne obveznosti prizadevati se, da se preprečijo posegi v pravico do življenja s sprejetjem ustreznih preventivnih normativnih in regulativnih ukrepov razumne narave. Ta obveznost je toliko izrazitejša v razmerju do institucij in zavodov v javnem sektorju. Hkrati nosijo pozitivne obveznosti, da neodvisno, pošteno in hitro raziščejo posege v pravico do življenja. Skrbi in pritožbe sorodnikov umrlih za kovidom-19 so lahko vsebinsko in postopkovno utemeljene, če jim uspe dokazati, da vasice, mesta ali državne oblasti niso pravočasno sprejele učinkovitih preventivnih ukrepov za preprečitev smrti. Epidemije sicer ni možno takoj preprečiti, a jo je mogoče, kot smo videli iz dobrih praks nekaterih držav, občutno zamejiti in rešiti človeška življenja. Nekatere evropske države se svoje odgovornosti vsaj delno zavedajo. Špansko državno tožilstvo denimo preiskuje številne (nepotrebne) smrti v javnih in zasebnih domovih za starejše. Slovenske oblasti imajo zaradi več kot 100 smrti zaradi kovida-19 zagotovo pozitivne postopkovne obveznosti, da sprožijo ustrezne preiskave ali so bili sprejeti ukrepi v javnem in zasebnem sektorju zadostni, skrbni, učinkoviti, pravočasni in neodvisni. Le tako bodo namreč izpolnile svoje pozitivne postopkovne obveznosti do pravice do življenja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
